Jedro

Izrek izpodbijane sodbe je nejasno formuliran, ker ni jasno razvidno, ali so zamudne obresti prisojene od bruto ali od neto razlik v plači, čeprav je tožnik upravičen le do zamudnih obresti od neto zneskov, izračunanih od prisojenih bruto razlik po odvodu davkov in prispevkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki II/2 izreka sodbe delno spremeni tako, da se glasi: „II.2. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razlike v plači (iz naslova razlik med dodatki v višini 35 % in 15 %) v naslednjih mesečnih zneskih: bruto zneski: datum zapadlosti: - 39,20 EUR 5.12. 2004 - 78,40 EUR 5. 1. 2005 - 78,40 EUR 5. 2. 2005 - 78,40 EUR 5. 3. 2005 - 78,40 EUR 5. 4. 2005 - 78,40 EUR 5. 5. 2005 - 78,40 EUR 5. 6. 2005 - 78,40 EUR 5. 7. 2005 - 80,07 EUR 5. 8. 2005 - 80,07 EUR 5. 9. 2005 - 80,07 EUR 5. 10. 2005 - 80,07 EUR 5. 11. 2005 - 80,07 EUR 5. 12. 2005 - 80,07 EUR 5. 1. 2006 - 80,07 EUR 5. 2. 2006 - 80,07 EUR 5. 3. 2006 - 80,07 EUR 5. 4. 2006 - 80,07 EUR 5. 5. 2006 - 80,07 EUR 5. 6. 2006 - 80,07 EUR 5. 7. 2006 - 81,12 EUR 5. 8. 2006 - 81,12 EUR 5. 9. 2006 - 81,12 EUR 5. 10. 2006 - 81,12 EUR 5. 11. 2006 - 81,12 EUR 5. 12. 2006 -122,83 EUR 5. 1. 2007 -122,83 EUR 5. 2. 2007 -122,83 EUR 5. 3. 2007 -122,83 EUR 5. 4. 2007 -122,83 EUR 5. 5. 2007 -122,83 EUR 5. 6. 2007 -122,83 EUR 5. 7. 2007 -124,99 EUR 5. 8. 2007 -124,99 EUR 5. 9. 2007, odvesti davke in prispevke ter plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov razlik v plači do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več in drugače (zamudne obresti od bruto zneskov razlik v plači), se zavrne“.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sodbo in sklepom: - ustavilo postopek za umaknjeni del tožbe glede zahtevka za obračun bruto zneska, izračunanega iz neto zneska 41,66 EUR, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska 41,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2004 dalje (I. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova razlike v plači obračunati mesečne bruto zneske za čas od decembra 2006 do vključno avgusta 2007 v zneskih, ki so razvidni iz izreka, ter od teh mesečnih zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljene (neto) zneske plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so prav tako navedeni v izreku sodbe, to je od 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (do plačila) (II.1. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova razlike v plači za čas od 1. 12. 2006 (pravilno: 15. 11. 2004) do 1. 9. 2007 obračunati mesečne (bruto) razlike v plačah med dodatki v višini 35 % in 15 % v skupni bruto vrednosti 1.954,44 EUR, od vsakega posameznega zneska obračunati in plačati vse zakonske davke in prispevke ter od tako dobljenih neto zneskov obračunati in izplačati zamudne obresti in sicer od bruto (mesečnih) zneskov, navedenih v izreku sodbe, od datumov zapadlosti, ki so razvidni iz izreka, to je od 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (II.2. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna za obdobje od 15. 2. 2002 do 1. 9. 2007 v korist tožeče stranke A. d.d., oz. na naslov, na katerega tožena stranka za vse svoje zaposlene odvaja prispevke iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, odvesti razliko med že plačanimi prispevki ter prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje 12/15 (II.3. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek od neto zneska 74,98 EUR in od bruto zneska obračunati vse zakonske davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek 74,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2005 dalje (do plačila), višji tožbeni zahtevek za plačilo 1,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2005 dalje (do plačila) pa je zavrnilo (II.4. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.011,65 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (II.5. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, pravočasno pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju razporejen na dolžnost skrbnika telekomunikacijske infrastrukture, dejansko pa naj bi opravljal dela in naloge formacijske dolžnosti voznika – kurirja, od decembra 2006 dalje pa dolžnosti referenta za organizacijsko – tehnične zadeve. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje, upoštevajoč pravno stališče Vrhovnega sodišča RS, kot je izhajalo iz sklepa opr. št. VIII Ips 306/2009 z dne 19. 4. 2011, tožniku priznalo vse pravice, ki izhajajo iz navedenih dolžnosti. Tožena stranka sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede dela, ki ga je tožnik dejansko opravljal in za katerega bi mu morala tožena stranka priznati ustrezno plačilo, vendar ne glede na navedeno izpodbija točko II/2 izreka sodbe, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je v navedeni točki odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 12. 2006 do 1. 9. 2007 obračunati mesečne razlike v plačah med dodatki v višini 35 in 15% v skupni bruto vrednosti 1.954,44 EUR, od vsakega posameznega zneska obračunati davke in prispevke in od neto zneskov obračunati in izplačati zamudne obresti. Tožena stranka višini izračuna tožeče stranke res ni ugovarjala in je sodišču v vlogi z dne 7. 6. 2011 pojasnila, da je tožnikov izračun pravilen. Kljub navedenemu pa se tožena stranka ne strinja z določitvijo teka zakonskih zamudnih obresti, v kolikor so prisojene za obdobje pred 5. 1. 2007, torej na obdobje, ko terjatev tožeče stranke še ni zapadla in tožena stranka še ni bila v zamudi. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Prvostopenjsko sodišče je v točki II/3 izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da za obdobje od 15. 2. 2002 do 1. 9. 2007 v korist tožeče stranke poravna razliko med že plačanimi prispevki ter prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 12/15, z utemeljitvijo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal naloge voznika kurirja ter referenta za organizacijsko tehnične zadeve, za katere je bil skladno s formacijo št. 6512 določeno ODPZ (obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje) v višini 12/15. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da je citirana formacija začela veljati šele 17. 5. 2004, za priznanje pravic pred tem datumom pa ni navedlo razlogov, kar je bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožniku bi lahko priznalo pravico do ODPZ le za čas od 17. 5. 2004 dalje, ne pa za čas pred tem datumom. Uredba o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Ur. l. RS, št. 48/98 s spremembami in dopolnitvami), je v 3. členu določala, katera so tista delovna mesta, ki so zdravju škodljiva ter katerih po določeni starosti ni več mogoče opravljati, v 1. odstavku 7. člena pa, da se delovna mesta, na katerih se v skladu s to uredbo šteje zavarovalna doba s povečanjem (oz. od 1. 1. 2001 dalje ODPZ – primerjaj 430. člen ZPIZ), določijo v aktih o notranji organizaciji in sistemizaciji.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2007 specificirala zahtevek za izplačilo mesečne razlike v plači tožnika med dodatki v višini 35 % in 15 % za obdobje od 1. 12. 2006 do 1. 9. 2007 in navedla mesečne bruto zneske z datumi zapadlosti (od vtoževanih razlik prvi znesek zapade v plačilo 5. 12. 2004, zadnji pa 5. 9. 2007). Tožena stranka je izrecno povedala, da na tožnikov izračun nima nikakršnih pripomb in tudi zoper tako postavljeni tožbeni zahtevek v obrestnem delu ni ugovarjala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo niti v ponovljenem postopku. Po višini je tožena stranka tožbeni zahtevek v celoti pripoznala, ugovarjala mu je le po temelju. Prvostopenjsko sodišče je priznane trditve tožeče stranke o višini dolgovane razlike v znesku dodatka in zahtevanih zakonskih zamudnih obresti ob upoštevanju določbe 214. člena ZPP štelo kot nesporne in pravilne ter posledično tožbenemu zahtevku v tem delu tudi v celoti ugodilo, zato navedenega ugovora drugostopenjsko sodišče ne sme upoštevati, ker gre za pritožbeno novoto. Isto velja za pritožbene navedbe glede odločitve v točki II/3 izpodbijane sodbe, po kateri je sodišče toženi stranki naložilo, da za obdobje od 15. 2. 2002 do 1. 9. 2007 v korist tožeče stranke poravna razliko premalo obračunanih prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje do višine 15/12. Za presojo upravičenosti do obveznega dodatnega zavarovanja 15/12 je bistveno stališče Vrhovnega sodišča RS, da je pri presoji pravic iz delovnega razmerja bistveno delo, ki ga delavec dejansko opravlja, ne pa formacijska dolžnost, ki jo določa izdani ukaz o razporeditvi. V spornem obdobju je tožnik, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nabavljal potrošniški material, zbiral ponudbe za nabavo, razvažal hrano, opravljal pomožna dela, vključno z razvozom hrane, od decembra 2006 pa je opravljal dela referenta za organizacijsko tehnične zadeve in od aprila 2007 obračunaval plače zaposlenih, čeprav za opravljanje takšnega dela ni imel potrebne izobrazbe. Delo, ki ga je opravljal tožnik, pa je imelo ves čas v formaciji priznano pokojninsko oz. zavarovalno dobo 15/12 (od 17. 5. 2004 v formaciji 6512, za prejšnje obdobje pa v formaciji tožene stranke 5500).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljanih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba.

Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče sicer res ni natančneje obrazložilo odločitve v točki II/3 izreka sodbe, po kateri se tožniku za celotno obdobje od 15. 2. 2002 dalje priznava pravica do prispevka iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/15. Kljub temu pa ne gre za bistveno pomanjkljivost, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je iz obrazložitve mogoče razbrati, da so osnova za priznanje pravic tožniku iz naslova dejanskega opravljanja zahtevnejšega dela, torej tudi pravice do povečanja zavarovalne dobe 12/15, določbe formacije 6512, z dne 17. 5. 2004, pa tudi določbe prej veljavne formacije (formacije št. 5500 z dne 23.10.2000). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti zato, ker je tožena stranka potem, ko je tožeča stranka tožbeni zahtevek (na predlog tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2011 – list. št. 216) v tem delu modificirala (s pripravljalno vlogo z dne 15. 7. 2011 – list. št. 225, 226), na zadnjem naroku za glavno obravnavo izjavila, da glede modificiranega tožbenega zahtevka v zadnji pripravljalni vlogi tožeče stranke nima pripomb. Tudi sicer je odločitev sodišča prve stopnje v točki II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje pravilna, saj je tožnik upravičen ne le do razlik v plači, ampak tudi do dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/15 ob upoštevanju dela, ki ga je v spornem obdobju dejansko opravljal (ne glede na formalno razporeditev na formacijsko dolžnost, za katero naj bi mu zavarovalna doba s povečanjem ne pripadala).

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, upoštevajoč odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v obravnavani zadevi, to je sklep opr. št. VIII Ips 306/2009 z dne 19. aprila 2011 (l. št. 207), s katerim je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje ter II. ter IV. točko izreka sodbe sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Le glede odločitve o obrestnem zahtevku v II/3 točki izreka sodbe sodišča prve stopnje je prvostopenjsko sodišče deloma zmotno uporabilo materialno pravo oziroma oblikovalo neustrezen izrek sodbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede določitve teka zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je, kot sama priznava tudi v pritožbi, potrdila, da je izračun glede tožbenega zahtevka pod točko II/2 izreka sodbe, ki se nanaša na razliko v dodatkih (med izplačanimi dodatki v višini 15 % in pripadajočo višino 35 %), pravilen in mu ni ugovarjala. Pri tem pa je očitno prezrla, da je tožeča stranka, ob večkratnih spremembah tožbe v različnih pripravljalnih vlogah, v končni formulaciji tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2007 napravila napako, ko je oblikovala tožbeni zahtevek in zapisala, da gre za razliko med dodatki za čas od 1. 12. 2006 do 1. 9. 2007 v skupnem bruto znesku 1.954,44 EUR. Niti obdobje niti seštevek bruto mesečnih razlik se ne ujemata s seštevkom bruto razlik, kot izhajajo iz postavljenega zahtevka v nadaljevanju (gre za razlike v dodatkih za obdobje od 15. 11. 2004 dalje, seštevek mesečnih bruto zneskov pa ne znaša 1.954,44 EUR, ampak 3.025,03 EUR), zato je podano nasprotje v izreku pod točko II/2. Gre za očitno pisno napako, saj je iz navedene pripravljalne vloge razvidno, da je tožnik iz tega naslova zahteval razlike v plači (dodatkih) od 15. novembra 2004 do 31. avgusta 2007 (l. št. 125). Sodišče prve stopnje je torej v izreku sodbe le ponovilo napako, do katere je prišlo pri oblikovanju tožbenega zahtevka s strani tožeče stranke, čeprav je sicer tožeči stranki po višini prisodilo pravilne bruto mesečne zneske razlik v dodatkih, ki jih je tožena stranka izrecno priznala, pravilnosti izračuna ni ugovarjala oziroma je celo izrecno izjavila, da je tožnikov izračun glede dodatkov pravilen. Tudi sicer je tožbeni zahtevek neustrezno formuliran, ker iz izreka ni jasno razvidno, ali so zamudne obresti prisojene od bruto ali od neto razlik v plači, čeprav je tožnik upravičen le do zamudnih obresti od neto zneskov, izračunanih od prisojenih bruto razlik po odvodu davkov in prispevkov. V tem obsegu je torej pritožba delno utemeljena. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti le od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Prvi znesek za november 2004 je zapadel v plačilo 5. 12. 2004 (in ne 3. 12. 2004), vsi nadaljnji pa na plačilni dan – peti dan v mesecu za plačo preteklega meseca. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti za obdobje pred 5. 1. 2007, zmotno uporabilo materialno pravo in prisodilo zamudne obresti za čas, ko terjatev še ni zapadla in tožena stranka še ni bila v zamudi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo v točki II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka – naložilo je toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati bruto razlike iz naslova dodatkov k plači ter mu po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske (obračunane od v izreku te sodbe zapisanih bruto zneskov), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov razlik do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi 5. in 6. alineo 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delno spremenjene odločitve se odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka ni spremenila, ker se ni spremenil uspeh strank v postopku.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, tako da ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Zato tudi tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo krije sama (154., 155., 165. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je v uvodu sodbe očitno pomotoma napačno navedena tožena stranka kot Ministrstvo za ... RS, saj je tožena stranka v tem sporu Republika Slovenija, kar je tožeča stranka pravilno navedla že v tožbi. Zato je pomoto pri označbi tožene stranke v uvodu sodbe popravilo, kot je razvidno iz uvoda te sodbe.