Priči morata imeti možnost nadzirati potek preiskave, kar pa ne pomeni nujno, da morata biti navzoči pri vsaki potezi policistov.
Iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da se je obdolžencu očitala "hramba" resda velike količine prepovedane droge, z namenom njene prodaje in ne prodaja te droge. S hrambo si obdolženi ni mogel in to niti ne izhaja iz opisa dejanja, pridobiti 10.210,00 EUR. S sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem torej ni pridobil protipravne premoženjske koristi, sploh pa ne v višini 10.210,00 EUR. Sodišče je pri odločanju vezano na obtožnico in opis dejanja v njej in obdolženca ne sme kaznovati ne direktno, ne posredno za nekaj, kar ni predmet obtožbe. V skladu z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 74. člena KZ-1 mu tako tega denarja ni mogoče odvzeti. Sodišče namreč lahko premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, odvzame le v zvezi s konkretno obravnavanim dejanjem, ne pa morebitnim predhodnim, ki ni predmet tega odločanja in za katerega obdolženi ni obsojen. V tem delu je tako bilo treba odločitev spremeniti že po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje pri odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu v škodo obdolženca.
I.Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A. A. se po uradni dolžnosti sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se obdolženemu premoženjska korist v višini 10.210,00 EUR ne odvzame.
II.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1.Z izpodbijano, uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora, v katero je vštelo prestani pripor. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 mu je odvzelo zaseženo drogo, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 74. člena KZ-1 pa mu je odvzelo zasežene bankovce v skupni vrednosti 10.210,00 EUR. V zvezi s stroški kazenskega postopka je odločilo, da se obdolženega plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti, medtem ko je v zvezi z nagrado in potrebnimi izdatki obdolženemu postavljenega zagovornika, odvetnika B. B. odločilo, da bodo izplačani iz proračunskih sredstev.
2.Takšni odločitvi z vloženo pritožbo nasprotuje zagovornik obdolženega. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določba kazenskega postopka, in sicer po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, nasprotuje tudi odločbi o odvzemu premoženjske koristi. Predlaga spremembo izpodbijane obsodilne sodbe v oprostilno, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Hkrati s predlogom je zagovornik zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata.
3.Skladno z zahtevo je pritožbeno sodišče o seji obvestilo pritožnika, obdolženca in tožilstvo in vsi obveščeni so se seje tudi udeležili, zaradi kadrovskih težav v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Maribor, je obdolženi na njej sodeloval preko videokonferenčne povezave. Višji državni tožilec je na seji podal odgovor na pritožbo in predlagal zavrnitev pritožbe.
4.Glede pritožbenih navedb zagovornika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so neutemeljene.
5.Pritožnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja v zvezi z ne-izločitvijo dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi dne 16. 10. 2024 (zapisnika o hišni preiskavi, zaseženih predmetov, poročil Nacionalnega forenzičnega laboratorija - NFL in fotografij), katerih izločitev je predlagal že na prvi stopnji, a je bil njegov predlog zavrnjen. Po njegovem mnenju je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z določbami 216. člena ZKP in 36. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), saj pri njej ni bilo dejanske navzočnosti solemnitetnih prič v vseh fazah hišne preiskave in v vseh prostorih, kjer se je preiskava opravljala. Navzočnost prič ni bila vsebinska, aktivna in neprekinjena kot to zahteva ustaljena sodna praksa, primeroma v tej zvezi omenja odločbi VSL V Kp 44153/2022 in I Ips 214/97.
6.Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da sta bili na hišni preiskavi objektov na naslovu bivanja obdolženca, ..., dne 16. 10. 2024 navzoči dve solemnitetni priči, C. C. in D. D., hišno preiskavo pa sta (med drugimi) izvajala policista E. E. in F. F. Slednji je bil v vlogi zapisnikarja, E. E. je opravljal preiskovalna dejanja. V kleti gospodarskega (pomožnega) poslopja, v garaži, na podstrešju stanovanjske hiše in v sobi stanovanjske hiše, ki jo uporablja A. A., v kuhinji stanovanjske hiše in v počitniški prikolici so bile tekom hišne preiskave najdene snovi, za katere je bilo kasneje ugotovljeno, da predstavljajo prepovedano drogo konopljo ali produkte iz nje ter dve elektronski tehtnici. V sobi stanovanjske hiše, ki jo uporablja mati obdolženega je bil najden sef z bankovci skupne vrednosti 10.210,00 EUR ter lističi z zapisi, za katere je bilo ugotovljeno, da se nanašajo na prodajo prepovedane droge. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, navedenih v točkah 6-11 ugotovilo, da sta bili obe solemnitetni priči pred začetkom hišne preiskave, ki se je začela izvajati šele ob njunem prihodu na kraj, ustrezno poučeni o svoji vlogi, omogočeno jima je bilo spremljanje poteka preiskave, pri hišni preiskavi pa tudi ni prišlo do posega v verodostojnost ali izvor dokazov ali do kršitev pravic obdolženca, ki nenazadnje v zagovoru niti ni zanikal verodostojnosti in izvora dokazov (navajal je le, da zasežena prepovedana droga ni njegova last, temveč last G. G.). Takšen zaključek pritožbeno sodišče šteje za pravilen.
7.Zagovornik v zvezi z opravo preiskave kleti pomožnega objekta vidi kršitev v tem, da solemnitetni priči v ta objekt nista vstopili sočasno s policisti in zato ne moreta potrditi ali so bili predmeti tam že prej ali so bili tja prineseni. Res je priča D. D. izpovedala, da so v omenjeni objekt prvo vstopili policisti kot navaja zagovornik, ki pa ob tem spregleda preostali del izpovedbe priče D. D., namreč, da so morali policisti, koliko jih je bilo ni povedala, (priča E. E. je izpovedal, da sta sprva vstopila dva policista) v klet starejšega objekta iti z lučmi, saj je bilo v kleti temno, priči pa sta počakali pred vhodom in po izpovedbi D. D. gledali v notranjost, dokler niso policisti videli, da se tam nahajajo PVC zabojniki s sumljivo vsebino in so obe priči (takoj) poklicali naprej. Ob tem tudi spregleda podatke iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 16. 10. 2024 in izpovedbe prič, ter fotografije, da je bilo tam najdenih 5 večjih PVC zabojev z 252 PVC vrečkami v katerih so bili posušeni rastlinski delci in dejstvo, da ni podatka, da bi v klet vodila še kakšna vrata, razen ta, pri katerih sta stali solemnitetni priči, izpovedbo priče E. E., da je vrata kleti odklenil obdolženi in torej pred vstopom policistov ob navzočnosti prič, policisti niso bili v teh prostorih ter njegovo nadaljnjo izpovedbo, da je bilo takoj po vstopu v te prostore toliko naloženih stvari, da je bil narejen koridor. In vse te okoliščine skupaj kažejo, da sta solemnitetni priči, ki sta bili prisotni na kraju hišne preiskave, preden so policisti prvič tega dne vstopili v klet pomožnega gospodarskega objekta, s tem ko sta bili pri vhodu vanj in spremljali vstop policistov v objekt, brez dvoma lahko zaznali ali bi policisti s seboj v objekt prinesli 5 velikih PVC zabojev oziroma 252 PVC vreč z pakiranimi posušenimi rastlinskimi deli konoplje in jih nastavili na mesto, ki je takoj nato pokazano pričama in sta torej z lastno zaznavo lahko videli te stvari na kraju dogodka. Tako prisotnosti solemnitetnih prič ob preiskavi kleti pomožnega objekta nikakor ni mogoče šteti zgolj za navidezno oziroma simulirano kot zmotno meni pritožnik. Priči morata imeti možnost nadzirati potek preiskave, kar pa ne pomeni nujno, da morata biti navzoči pri vsaki potezi policistov. In učinkovit nadzor sta v konkretnem primeru lahko opravili. Nenazadnje pa obdolženi verodostojnosti in izvora zaseženih stvari niti ni zanikal.
8.Pritožnik kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi tudi pri uporabi dokazov, zbranih v preiskavi podstrešja stanovanjske hiše na naslovu ... Neutemeljeno. Kot izhaja iz fotografij spisa in izpovedb zaslišanih prič (E. E., C. C., in D. D.), na podstrešje stanovanjske hiše, kjer so po podatkih zapisnika o opravljeni preiskavi in fotografijah ter izpovedbah omenjenih prič najdeni posušeni rastlinski delci v PVC zabojih različnih velikosti in posušeni delci rastlinskega izvora, ki so se še sušili, vodi le ena strešna lestev. Iz v tem delu neizpodbijanih ugotovitev prve stopnje izhaja, da je po njej na podstrešje prvo šel en policist in ko je ugotovil, da so zgoraj te stvari, je (po izpovedbi priče E. E. takoj, v roku 5-10 sekund) poklical tudi solemnitetni priči, da prideta gor in D. D. je izpovedala, da je prišla gor dve, tri minute za njim, priča C. C. pa ni mogel takoj, saj gre za starejšega gospoda (v času hišne preiskave star 84 let), lestev (stopnice), ki je vodila na podstrešje pa je bila "strma, lesena, uboga" kot je navedel tudi E. E., vsebinsko smiselno pa izpovedal C. C. (izpovedal, da je bil dostop tja nevaren). Tako so morali C. C. pri vstopu na podstrešje pomagati policisti (ki so mu torej omogočili pristop tja) ter je zato trajalo dlje časa, da je prišel gor, vsekakor pa je na podstrešju bil in je tudi on (poleg D. D.) videl kaj se je tam nahajalo preden je bilo odneseno iz objekta. C. C. je namreč izpovedal, da je bil na podstrešju sigurno 15 minut. Da je bil tam povsem nazorno prikazujejo tudi fotografije (konkretno 78/131 - 80/131 priloge A1/16) iz hišne preiskave. Glede na to, da na podstrešje vodi le ena strešna lestev in da sta solemnitetni priči spremljali vstop policista na podstrešje ter glede na količino tam zaseženih stvari in način hrambe ter praktično takojšen prihod solemnitetne priče D. D. tja za policistom, nenazadnje pa tudi prihod priče C. C. tja pred iznosom stvari od tam in dejstvo, da lahko po lesti naenkrat gre le ena oseba in ne več hkrati in tudi varnostne razloge iz katerih se na podstrešje zagotovo ne bo prvo spuščalo prič, sta solemnitetni priči kljub temu, da na podstrešje nista vstopili hkrati s policistom, temveč za njim, lahko opravili svojo nadzorstveno vlogo tako, da sta lahko preverili ali so dokazi res izvirali od tam in so bili v taki obliki. Omogočen jima je bil dejanski nadzor poteka hišne preiskave. Kot je bilo že omenjeno, priči ne rabita nujno biti prisotni pri vsaki potezi policistov, imeti pa morata možnost nadzirati potek preiskave. Obdolženi sicer v zagovoru ni ugovarjal verodostojnosti in izvoru na podstrešju zaseženih dokazov.
9.Nepravilnosti v zvezi z navzočnostjo solemnitetnih prič pritožnik vidi tudi v opravljeni preiskavi počitniške prikolice. Neutemeljeno. Kot izhaja iz izpovedb C. C. in E. E., so policisti v omenjeno prikolico skozi edini vhod vstopili v navzočnosti obeh solemnitetnih prič, prav tako so tam najdene stvari prinesli iz nje v njuni navzočnosti. C. C. je izpovedal, da je preiskavo spremljal od zunaj, saj je bil prostor v njej premajhen za vse, E. E. pa je dodatno pojasnil, da je to bila zelo zelo majhna počitniška prikolica in ko odpreš vrata, vidiš čisto vse v tej prikolici ter da je C. C. preiskavo v njej spremljal od vrat, priča D. D. pa je bila tekom preiskave v prikolici. Priča D. D. je sicer izpovedala, da je bila navzoča pri večini preiskovalnih dejanj neposredno. Tako je tudi pri preiskavi počitniške prikolice ni prišlo do kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj nadzor solemnitetnih prič ni bil okrnjen in do podtikanja dokazov ni moglo priti, sicer pa obdolženi tega v zagovoru niti ne navaja.
10.V sobi, ki jo uporablja mati obdolženca, ob hišni preiskavi prepovedane droge ali pripomočki niso bili najdeni, je pa bil tam najden sef z denarjem in lističi z zapisi, za katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da so povezani s kaznivim dejanjem. Tudi ta sef z denarjem in lističi ni bil pridobljen na nezakonit način. Pri preiskavi tega prostora sta namreč bili prisotni dve solemnitetni priči na način, ki je omogočal nadzor nad delom policistov, ki so izvajali preiskavo. Iz izpovedbe solemnitetne priče D. D. izhaja, da je bila v času najdbe sefa v sobi H. H., le da ni bila pozorna na konkretno najdbo, solemnitetna priča C. C. pa je stal pri vratih te sobe, ki je bila premajhna, da bi bili lahko vsi hkrati v njej, pri čemer se je po navedbah prič D. D. in E. E. videlo od vrat v celotno sobo. Tako je bil obema solemnitetnima pričama dejansko omogočen stalen nadzor nad delom policistov, tega jima ni nihče preprečeval, priči sta bili po jasnih in nedvoumnih izpovedba prič D. D. in E. E. poučeni o svojih dolžnostih spremljanja dela policistov, da sta bili o tem poučeni in sta to počeli izhaja tudi iz zapisnika o preiskavi z dne 16. 10. 2024. Imeli sta možnost dejanskega nadzora ravnanja policistov.
11.Tako so bili vsi dokazi, pridobljeni v okviru hišne preiskave, pridobljeni zakonito in pri njihovem pridobivanju ni prišlo do kršitve 216. člena ZKP in tudi ne do kršitve obdolženčevih temeljnih pravic in svoboščin iz 36. člena Ustave (konkretno četrtega odstavka tega člena, ki določa obvezno navzočnost dveh prič pri preiskavi stanovanja ali drugih prostorov) in se sodba ne opira na dokaze, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se po določbah ZKP sodba ne more opirati ali na dokaze, ki bi bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana in tudi pritožnikovo sklicevanje na primerljivo sodno prakso takega zaključka ne spremeni.
12.Pritožnik nadaljnjo, tokrat relativno kršitev določb postopka vidi v zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca kemijske stroke. S tem je namreč po njegovi oceni prišlo do kršitve pravice do obrambe. Vsebinsko smiselno uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Pritožnik si je tekom prvostopenjskega odločanja prizadeval za postavitev izvedenca kemijske stroke, s katerim bi dokazal, da je zaseženo drogo, konkretno posušene rastlinske delce proizvedla in posušila ter zapakirala G. G. in je bila ta droga njena last, ter je pri njem ostala le kot "mrtva zaloga". Omenjeni izvedenec naj bi v tej zvezi dokazal, da je bila ta droga stara več let in je torej bila pridelana v času, ko je G. G. bivala pri obdolženem. Kasneje je poskušal z omenjenim izvedencem dokazati še, da zasežena droga več nima relevantne vsebnosti THC-ja, da bi jo bilo mogoče šteti za prepovedano drogo.
Sodišče prve stopnje je dokazi predlog zavrnilo z obrazložitvijo njegove pravne ne-relevantnosti za odločitev. Že iz izpovedbe I. I. iz NFL in E. E. namreč izhaja, da ni mogoče izključiti, da gre za nekaj let staro konopljo in torej prvo dejstvo, ki bi se dokazovalo z izvedencem za sodišče niti ni bilo sporno. Glede druge okoliščine, torej vsebnosti THC v zaseženi drogi je sodišče prve stopnje navedlo, da gre za pravno ne-relevantno okoliščino, saj vsebnosti THC Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog ne opredeljuje kot merodajne okoliščine za presojo ali gre za prepovedano drogo, iz poročil NFL in izpovedbe H. H. pa nenazadnje tudi izhaja, da je analizirana droga (ki je torej lahko bila stara tudi nekaj let, še vedno) imela zelo visoko vsebnost THC in je šlo za "vrhunske vršičke" ter tako ni sporno, da gre za prepovedano drogo (Cannabis sativa L). Pritožbeno sodišče takšne razloge prve stopnje povzema kot pravilne.
V skladu z določbo prvega odstavka 186. člena KZ-1 je kazniva neupravičena (brez ustreznih dovoljenj pristojnih institucij) hramba rastlin ali substanc, ki so razvrščene kot prepovedane droge. Opredelitev rastlin in substanc med prepovedane droge ureja Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD), še natančneje pa Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (v obravnavanem času je veljala uredba, objavljena v Ul. RS št. 69/2019 s spremembami in ne v izreku omenjena, ki pa je vsebinsko enako določala rastlino konopljo Cannabis sativa L. in njene ekstrakte in smolo, za prepovedano drogo). In v omenjeni Uredbi je tako konoplja Cannabis sativa L. kot rastlina (in to celotna), njeni ekstrakti in smola, v skupini II pod točko 112. opredeljena kot prepovedana droga brez, da bi bilo pri tem določeno posebno razmerje med psihotropnimi substancami ali stopnja vsebnosti posameznih substanc. Bistvena je le ugotovitev, da zaseženi rastlinski delci (smola in oziroma ekstrakti) vsebujejo kanabinoidne komponente kot sta tetrahidrokanabiol (THC) in kanabidiol in torej gre za Cannabis sativa L. Iz poročil NFL izhaja, da zaseženi rastlinski delci ter smola in ekstrakt vsebujejo te sestavine2. Glede na take ugotovitve tako ni bilo nobene potrebe sodišča več, da z izvedenskim mnenjem ugotavlja natančno vsebnost posameznih psihotropnih substanc3. Evidentno je namreč, da so jih zaseženi rastlinski delci vsebovali in torej niso predstavljal "sena", ki nima psihoaktivnega učinka kot si neuspešno prizadeva prikazati pritožnik. Glede na to, da iz opisa dejanja v obtožbi na izhaja tržna vrednost s strani obdolženca hranjenih suhih rastlinskih delcev konoplje, hašiša in smole, pa ugotavljanje natančne tržne vrednosti te prepovedane droge na črnem trgu, tudi ni bilo potrebno.
Pritožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno v zvezi z, na prvi stopnji ugotovljenim lastništvom zasežene prepovedane droge, ki je predmet prvostopenjskega izreka sodbe in namenom prodaje zasežene prepovedane droge. Pritožnik tako v pritožbi navaja, da zaseženi posušeni rastlinski delci niso bili njegova last, temveč last G. G., na kar naj bi kazalo dejstvo, da je bila pridelana v času, ko je živela pri njemu, da za čas po njenem odhodu niti v zapiskih, ki so bili najdeni v sefu ni najti kakšnih podatkov o prodaji, prav tako pa so bile tudi PVC škatle, v katerih se je droga hranila, od tedaj nedotaknjene. Tako je šlo za "mrtvo zalogo", za katero pri obdolžencu ni obstajal namen prodaje. Ni mu pritrditi.
Glede na neizpodbijano dejstvo, da je G. G. bivala pri obdolžencu od začetka leta 2018 do leta 2021, ko si je poiskala stanovanje, v nadaljevanju pa sta se srečevala na obdolženčevem domu do novembra 2023 (H. H. je izpovedala, da je G. G. v tem času, torej od 2021, nekaj dni pri njih živela, nato pa odhajala in se vračala po dveh ali treh mesecih), da od novembra 2023 G. G. več ni bila na naslovu ..., od tedaj dalje pa z obdolženim tudi nista bila v prijateljskih odnosih, da so policisti ob hišni preiskavi dne 16. 10. 2024, torej skoraj po enem letu od njega odhoda, po vseh objektih na naslovu ... (stanovanjska hiša, garaža, počitniška prikolica in gospodarsko poslopje - starejša hiša) našli prepovedano drogo in pripomočke v tej zvezi, posušene rastlinske delce konoplje pa celo v skupni masi 59.838,14 g, da so bili objekti kot je navajal obdolženi sam, pod videonadzorom, da je imel klet gospodarskega poslopja in garažo obdolženi zaklenjena in da si je obdolženi na listke, najdene v sefu beležil tudi količino droge, ki jo je dal G. G. v letih 2018 in 2019, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v prvostopenjski zaključek, da je bila v hišni preiskavi z dne 16. 10. 2024 zasežena prepovedana droga, last obdolženca. V kolikor bi bila res last G. G. kot je trdil obdolženi in poskušal dokazati z lastnim SMS sporočilom, v katerem ji je navedel, da je droga njena, bi si jo prav gotovo ob odhodu odnesla, če pa si je ne bi, bi jo obdolženi glede na njene predhodne opomine, da ga bo prijavila v zvezi z drogo in glede na prepovedanost le-te, vsekakor uničil ali predal policiji, ne pa, da jo je nadalje hranil po vseh objektih in v že opisanih okoliščinah ter v skritih prostorih in pod ključem. Takšnega zaključka okoliščina, da mu je G. G. povsem očitno v času, ko je bila z njim v zvezi pomagala (ni pa tega delala sama temveč z obdolženim kot to izhaja iz najdenih prstnih odtisov in bioloških sledi obdolženega na PVC vrečkah, v katerih je bila prepovedana droga ter iz fotografij, najdenih na telefonu, zaseženem obdolžencu, ki prikazujejo obdolženca ob rastlini konoplja in majhne rastline konoplje pod lučko, obe z dne 11. 11. 2023) pri pridelavi konoplje in njeni pripravi za prodajo (česar ni niti zanikala), na odločitev v konkretni zadevi nima odločilnega vpliva. Obdolžencu se namreč ne očita pridelava, temveč hramba prepovedane droge, ki jo je glede na hrambo pri sebi doma, obdolženi tudi imel za svojo. Nenazadnje pa je to razvidno tudi iz SMS sporočila, ki ga je poslal G. G. marca 2023, ko ji je prepovedal, da njegov "heft" nosi sestri. Tako je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno verjelo izpovedbi G. G., da je ta prepovedana droga obdolženčeva last. In takšnega zaključka okoliščina, da naj pri drogi, pakirani v PVC zaboje ne bi manjkalo PVC vrečk s prepovedano drogo ne spremeni. Prepovedana droga namreč ni bila le v PVC zabojih, temveč tudi v hladilniku, zamrzovalni skrinji, počitniški prikolici in na podstrešju izven PVC zabojev, deloma celo najdena na tehtnici, kar pomeni, da le ni tako dolgo nazaj, ko je bila predmet rokovanja, iz fotografij na obdolžencu zaseženem telefonu pa je razvidno, da je z njo rokoval tudi po odhodu G. G. saj so še na fotografiji z dne 31. 8. 2024 vršički konoplje.
Tudi pritožbeni očitki v smeri okoliščin, ki naj bi nakazovale, da ni obstajal obdolženčev namen prodaje te prepovedane droge niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče šteje razloge prve stopnje v tej zvezi za pravilne in prepričljivo argumentirane. Okoliščine kot so hramba zelo velike količine prepovedane droge, ki znatno presega potrebe posameznega uporabnika in to v treh oblikah (posušeni rastlinski delci, hašiš in ekstrakt), način pakiranja droge v PVC vrečke in nato le -teh še v plastične zaboje ter hkratna najdba dveh elektronskih tehtnic (če bi bila katera od njiju last G. G. prav gotovo ne bi ostala pri obdolžencu, medtem ko okoliščina, ali je katera od njiju pokvarjena na odločitev ne vpliva), ene celo z rastlinskimi delci konoplje, namreč tudi pritožbeno sodišče prepričajo v to, da je imel obdolženi prepovedano drogo v hrambi zaradi njene prodaje in ni šlo zgolj za "mrtvo zalogo", ki je slučajno ostala skoraj leto dni, po vseh objektih na naslovu ..., po odhodu G. G. v letu 2023. Da je bila namenjena prodaji pa kaže tudi najdba bankovcev po 100 EUR in predvsem lističev z zapisanimi količinami v gramih, inicialkami ljudi in letnicami v sefu, ki je nenazadnje skladna z izpovedbo G. G., da je obdolženi tudi v času njenega bivanja na naslovu ... prepovedano drogo konopljo prodajal in si to tudi sproti beležil skupaj s fotografijo, najdeno na telefonu obdolženca z dne 28. 9. 2024, na kateri je 100 EUR bankovec. Tako tudi dejstvo, da se zaseženi lističi iz sefa nanašajo na prodajo prepovedane droge v letih do 2022 nikakor ne pomenijo, da obdolženi take količine droge, ki jo je hranil, ni imel namena (več) prodajati. Tudi dejstvo, da je bila prepovedana droga pridelana v preteklih letih in je do tedaj ni (vse) prodal tega ne spremeni. Glede na njegove fotografije iz let 2023 in 2024, omenjene v točki 14 obrazložitve prve stopnje, najdene na njegovem telefonu, očitno ni šlo "zgolj za ostanek iz preteklosti, s katerim se v letu 2024 ni ukvarjal". Na zbrane dokaze v tej zvezi je treba gledati celostno in ne zgolj parcialno kot si prizadeva pritožnik. In zbrani dokazi skupaj in ne zgolj izpovedba G. G., med seboj skladno in s tem verodostojno kažejo, da je obdolženi prepovedano drogo brez dvoma hranil z namenom prodaje. Okoliščina, da je manjšo tehtnico uporabljal za odmerjanje prepovedane droge zase, pri tem ne izključuje njene uporabe za odmerjanje droge za prodajo.
Pritožnik se zoper kazensko sankcijo, izrečeno na prvi stopnji ne pritožuje, v skladu z določbo drugega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo ne-predkaznovanost za kazniva dejanja kot olajševalno okoliščino in ob hkratnem upoštevanju teže kaznivega dejanja kot obteževalne okoliščine, ki se odraža v izjemno veliki količini obtožencu zasežene prepovedane droge, pravilno zaključilo, da je primerna in pravična kazen v trajanju enega leta in pet mesecev zapora. Za znižanje obdolžencu na prvi stopnji izrečene kazni zapora, v katerega je vštet pripor, ni nobene podlage.
Pritožnik je s pritožbo nadalje izpodbijal tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi. V tej zvezi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo lastništvo zasežene gotovine, saj ni last obdolženca temveč njegovih staršev in sta jo pridobila z zakonitim delom. Sodišče jo je zato neupravičeno odvzelo obdolžencu.
Pritožbeno sodišče v ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z lastništvom zasežene gotovine (točka 23 razlogov izpodbijane sodbe), sploh glede na, ob njej zasežene lističe, za katere celo pritožnik sam navaja (str. 9 pritožbe), da izkazujejo aktivnosti prodaje izključno do leta 2022 oziroma do odhoda G. G., ter izpovedbo G. G., ob tem pa neprepričljivo izpovedbo obdolženčeve matere v tej zvezi, ne dvomi, a tudi pravilna ugotovitev dejanskega stanja ne zadošča za zaključek o pravilnosti in zakonitosti tega dela odločitve. Pritožbeni pregled zadeve po uradni dolžnosti glede odločitve o odvzemu premoženjske koristi torej zasežene gotovine je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odvzemu premoženjske koristi storilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jo sodišče mora upoštevati po uradni dolžnosti, saj je obdolžencu v škodo.
Iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da se je obdolžencu očitala "hramba" resda velike količine prepovedane droge, z namenom njene prodaje in ne prodaja te droge. S hrambo si obdolženi ni mogel in to niti ne izhaja iz opisa dejanja, pridobiti 10.210,00 EUR. S sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem torej ni pridobil protipravne premoženjske koristi, sploh pa ne v višini 10.210,00 EUR. Sodišče je pri odločanju vezano na obtožnico in opis dejanja v njej in obdolženca ne sme kaznovati ne direktno, ne posredno za nekaj, kar ni predmet obtožbe. V skladu z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 74. člena KZ-1 mu tako tega denarja ni mogoče odvzeti. Sodišče namreč lahko premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, odvzame le v zvezi s konkretno obravnavanim dejanjem, ne pa morebitnim predhodnim, ki ni predmet tega odločanja in za katerega obdolženi ni obsojen. V tem delu je tako bilo treba odločitev spremeniti že po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje pri odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu v škodo obdolženca.
Glede na zgoraj navedeno, ugotovljeno kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca je pritožbeno sodišče prvostopenjsko odločitev po uradni dolžnosti spremenilo v delu, ki se nanaša na odvzeto premoženjsko korist kot to izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), medtem ko je v preostalem, nespremenjenem delu, potem, ko v njem ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in glede na neutemeljenost pritožbenih navedb zagovornika, izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).
Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe v korist obdolženca, pritožbeno sodišče slednjemu ni naložilo plačila stroškov pritožbenega postopka.