Jedro

Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko.

Tožeča stranka ni uspela dokazati subjektivnega elementa oderuške pogodbe.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se odmerjeni stroški pritožbenega postopka v I. točki izreka zvišajo za 511,42 EUR (na 1.229,38 EUR).

Sicer se pritožba zoper sklep zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sklep potrdi.

III. Tožeča stranka A. A. je dolžna plačati toženi stranki B. B. stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep v višini 70,27 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Ostale stroške pritožbenega postopka nosi vsaka pravdna stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke A. A., da se izjava z dne 9. 5. 2013, po kateri se je tožnik zavezal in dogovoril z lastnico sosednje parcele 88/1 k. o. X B. B. za povračilo uporabnine parcele B. B. v izmeri 197 m2 za leta 1993 do leta 2012, po ceni 1,9 EUR za m2 oziroma skupaj za znesek 7.500,00 EUR, plačljivo v petih obrokih, kot izhaja iz izreka sodbe, izreče za nično (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka po tožbi tožeče stranke B. B. A. A. dolžan tožeči stranki B. B. plačati znesek 1.925,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je A. A. dolžan B. B. plačati pravdne stroške v višini 1.625,33 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom o dopolnitvi sodbe je sodišče odločilo, da je A. A. dolžan plačati B. B. poleg že prisojenih stroškov še stroške pritožbenega postopka v višini 717,96 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je ostala sodba P 39/2015 z dne 22. 6. 2015 nespremenjena.

2. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje obravnavalo dve tožbi in sicer tožbo tožeče stranke A. A. zoper B. B., zaradi razveljavitve izjave, podredno zaradi ugotovitve ničnosti izjave in tožbo B. B. zoper A. A., zaradi plačila 2.300,00 EUR. Obe zadevi je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje. Iz razloga jasnosti sodišče druge stopnje v nadaljevanju A. A., katerega tožba je bila vložena prva, označuje kot tožečo stranko, B. B. pa kot toženo stranko.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je v izpodbijani izjavi podan objektivni element oderuške pogodbe, nadalje pa je zmotno ugotovilo, da v izjavi ni podan subjektivni pogoj, da je torej tožena stranka s svojim ravnanjem zlorabila neugoden položaj tožeče stranke, to pomeni, da je izkoristila njeno stisko ali težko gmotno stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost, torej, da bi imela namero prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da bi dosegla nesorazmerno premoženjsko korist. Opozarja na ugotovitve izvedenca ter navaja, da iz izjave priče C. B. izhaja, da slednja potrjuje navedbe tožeče stranke, da je gospa C. B. pri sebi takrat ob podpisu izjave imela neke papirje. Izjava priče C. B. potrjuje v celoti izpovedbo tožeče stranke A. A., da je ob podpisu izjave C. B. dejala, da je 1,9 EUR normalna cena za uporabnino 1 m2 zemljišča letno in je zato v podpis sporne izjave tudi pristal. Tožeča stranka trdi, da je izpolnjen tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti pogodbe, saj je C. B., kot le-to izhaja iz njene izpovedbe, že pred podpisom izjave trdila, da je primerljiva cena 4,00 EUR/m2 in so potem stranke dosegle dogovor o ceni 1,9 EUR/m2. C. B. je tožečo stranko zavajala, izjavo je imela že zapisano, stranke so na izjavo vpisale zgolj ceno, ki jo je predlagala C. B. Ta je visoko izobražena oseba, ki je s ceniki, ki jih je imela s sabo ob podpisu izjave, in z navedbo, da gre za tržno ceno, izkoristila nezadostno izkušenost in lahkomiselnost tožeče stranke. Če ne bi trdila, da je cena uporabnine 1,9 EUR/m2 običajna oziroma tržna, tožeča stranka ne bi podpisala navedene izjave. C. B. se je namreč zavedala, da je imela tožeča stranka v trenutku podpisa izjave na sporni nepremičnini zgrajeno plinsko postajo in je vedela, da če tožeča stranka ne bo podpisala navedene izjave, bo lahko zahtevala tudi odstranitev plinske postaje. S temi argumenti je z lahkoto prepričala tožečo stranko in izkoristila njeno nezadostno izkušenost in lahkomiselnost. Sodišče spregleda tudi izpovedbo B. B., da ji je mama povedala, da je po odmeri govorila z A. in jim je povedala, da bodo morali za uporabo parcele nekaj plačati. Izpovedala je, da ji je znano, da so imeli na delu parcele, za katero se je pozneje izkazalo, da je njihova, postavljeno plinsko postajo, drvarnico, posajena drevesa, rože, tisti del parcele je praktično zelenica okoli hiše. Z mamo sta šli pogledat, kolikšne so cene za takšna zemljišča in mama je določila minimalno ceno, s katero jih je seznanila ob podpisu izjave. Pravilna dokazna ocena izpovedb pravdnih strank in C. B. terja ugotovitev, da je bil ob podpisu sporne izjave podan tudi subjektivni element oderuške pogodbe, saj je tožeča stranka izjavo podpisala zgolj iz razloga, ker je C. B. ob podpisu navajala, da gre za običajno tržno ceno, čeprav je izvedenec ugotovil, da znaša primerljiva cena uporabe podobnega zemljišča le 0,1410 EUR/m2. Sodišče bi zato moralo verjeti navedbam tožeče stranke in njegove partnerke, da nista vedela, kakšna bi bila primerna cena za odkup in za uporabnino in sta bila zavedena.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Vlaga tudi pritožbo zoper sklep o dopolnitvi sodbe, zaradi zmotne uporabe določb ZPP. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se je pritožba, za katero je sodišče s sklepom priznalo stroške, nanašala le na tisti del sodbe, kjer je bila sporna vrednost 2.300,00 EUR. Tožena stranka se je namreč pritožila glede tistega dela, kjer je sodišče ugotovilo, da je izjava delno nična in sicer za znesek 11.500,00 EUR ter glede zahtevka v višini 1.925,70 EUR, glede katerega je sodišče tudi izdalo zavrnilno sodbo. Sporna vrednost je znašala 13.425,70 EUR, zato je nepravilno stališče sodišča, da je treba za pritožbo upoštevati sporno vrednost 2.300,00 EUR. Sodišče mora tako toženi stranki priznati še razliko do zneska 717,96 EUR. Sodišče toženi stranki tudi ni priznalo stroškov za dopolnitev sodbe, ki so bili zaznamovani na predlogu za dopolnitev sodbe in tudi do teh stroškov je tožena stranka upravičena. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sodbo:

6. Tožeča stranka je glede podrednega tožbenega zahtevka v postopku navedla, da svojo trditveno podlago potrjuje s podlago iz 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in bo izvedenec v postopku ugotovil tudi, da gre pri izjavi z dne 9. 5. 2013 za oderuško pogodbo. Nadaljnjih trditev v zvezi s to podlago ni podala, niti ni predlagala dodatnih dokazov, na kar je tožena stranka v postopku tudi opozorila. Sodišče prve stopnje je ob presoji, ali so podani elementi oderuške pogodbe, ugotovilo, da je podan objektivni element, česar pritožba ne izpodbija oziroma se s to ugotovitvijo strinja, glede subjektivnega elementa pa je zaključilo, da tega pogoja tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala. Sodišče je, ker posebnih trditev v zvezi z oderuštvom ni bilo, pravilno pri presoji obstoja oderuške pogodbe upoštevalo zatrjevana dejstva o nevednosti tožeče stranke oziroma, da je bil tožnik iz nevednosti zaveden, kar je interpretiralo kot lahkomiselnost oziroma nezadostno izkušenost. Drugih elementov tožeča stranka ni zatrjevala, zato njene navedbe v pritožbi, da se je C. B. zavedala, da je imela tožeča stranka v trenutku podpisa izjave na sporni nepremičnini zgrajeno plinsko postajo in je vedela, da bo, če tožeča stranka ne bo podpisala navedene izjave, lahko zahtevala odstranitev plinske postaje in je s temi argumenti prepričala tožečo stranko (zatrjevanje stiske) predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Tudi sicer se na izpovedbo C. B. v zvezi z dokazovanjem dejstev, ki so podlaga za oderuško pogodbo, neutemeljeno sklicuje, saj njenega zaslišanja tožeča stranka za dokazovanje svojih trditev ni predlagala.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni dokazano, da bi bil tožnik lahkomiseln in neizkušen, neposrednih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem pritožba ne izpodbija, pač pa podaja svoje zaključke in svojo dokazno oceno. Zlasti izhaja iz izpovedbe priče C. B., ki je, kot že navedeno, v dokaz svojih trditev ni predlagala. Kot razlog, da je bila izkoriščena nezadostna izkušenost in lahkomiselnost tožeče stranke, poudarja, da tožnik ni vedel, kakšna bi bila primerna cena za odkup in uporabnino, kar pa ne kaže na ničnost, pač pa izpodbojnost pravnega posla.

8. Glede zatrjevanega zavajanja je ugotoviti, da mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko, da gre za oderuško pogodbo, tudi takšnih trditev tožeča stranka v postopku ni podala.

9. Glede na navedeno, sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema za pravilno. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da subjektivnega elementa oderuške pogodbe tožeča stranka ni uspela dokazati. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti zavrnilo, pravilno uporabilo tudi materialno pravo, to je prvi odstavek 119. člena OZ.

10. Drugih pritožbenih navedb tožeča stranka ni podala, zato je sodišče druge stopnje odločitev v II. točki izreka presodilo le po uradni dolžnosti. Glede na to, da je torej sporna izjava z dne 9. 5. 2013 veljavna, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolžna plačati tudi preostali del vtoževanega prvega obroka, ki je že zapadel v plačilo, (glede zneska 374,30 EUR je sodba z dne 12. 9. 2004 že pravnomočna) pravilna.

11. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep o dopolnitvi sodbe:

12. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pritožbenih stroškov upoštevalo napačno vrednost spornega predmeta, torej le znesek 2.300,00 EUR, saj je tožena stranka izpodbijala odločitev v zavrnilnem delu – glede zneska 1.925,70 EUR ter glede zahtevka z označeno vrednostjo spornega predmeta 11.500,00 EUR. Glede na tako določeno vrednost spornega predmeta (13.425,70 EUR), nagrada za pritožbeni postopek znaša 716,38 EUR (587,20 EUR + 22 % DDV), zato je bilo treba poleg že prisojenega zneska toženi stranki priznati še razliko v višini 511,42 EUR (716,38 - priznana nagrada v višini 168,00 EUR - priznani 22 % DDV v znesku 36,96 EUR). Sodišče druge stopnje je zato sklep o dopolnitvi sodbe spremenilo tako, da je za navedeni znesek priznane stroške pritožbenega postopka zvišalo (358. člen ZPP).

13. Neutemeljeno pa pritožba navaja, da bi moralo sodišče toženi stranki priznati tudi stroške, zaznamovane na pritožbi oziroma predlogu za dopolnitev sodbe, saj je tožena stranka priglasila le nagrado za postopek s pritožbo, tega postopka pa ni bilo. V preostalem delu je zato pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Glede pritožbenih stroškov:

14. Tožena stranka je s pritožbo uspela v pretežnem delu. Vrednost spornega predmeta v pritožbi je označila na 511,42 EUR, s tem zneskom je uspela in od tega zneska ji je sodišče druge stopnje priznalo pritožbene stroške, ki ji jih je dolžna povrniti tožeča stranka. Te stroške predstavljajo nagrada za postopek v višini 48,00 EUR, znesek PTT storitev v višini 9,60 EUR in 22 % DDV v višini 12,67 EUR. Skupno ji je tako tožeča stranka dolžna povrniti 70,27 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka stroške s pritožbo, s katero ni uspela, nosi sama, sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožena stranka, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. členu in 165. členu ZPP.