Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik kot razlog, zakaj se ne želi vrniti v Alžirijo, izrecno navedel, da zato, ker ga v tam čaka obvezno služenje vojaškega roka in da je stanje v vojski zelo slabo zaradi slabega obnašanja. Ob tako posplošenih navedbah in glede na izhodišča v zvezi z dokaznim bremenom prosilca v tovrstnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da navedena nova dejstva in nov dokaz sami po sebi ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Posameznik namreč ne more biti begunec, če je njegov edini razlog za dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi odpor od vojaške službe ali strah pred borbo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je vložil na zapisnik 16. 6. 2025. Iz njih je razvidno, da ima nova dejstva oziroma dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe o prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Tožnika v Alžiriji čaka obvezno služenje vojaškega roka, vendar je stanje v vojski zelo slabo zaradi slabega obnašanja. Novo dejstva je nastalo julija lansko leto. Domov so mu poslali vabilo, kar je izvedel od mame, ki mu je poslala tudi fotografijo vabila. Dobil ga je pred skoraj enim letom, zato ga mora poiskati na telefonu.

3.Tožnik je 17. 6. 2025 po elektronski pošti posredoval vabilo na služenje vojaškega roka oziroma ukaz za naborništvo. Gre za drugo vabilo Ministrstva za nacionalno obrambo Alžirije, da se mora tožnik 16. 1. 2025 zglasiti v nacionalni šoli za letalske tehnike Elblida N-A1 ali v naborniškem centru Mouzaia Elblida, od koder bo napoten v svojo enoto. Vabilo je bilo izdano 20. 11. 2024. Skladno z ukazom za naborništvo se mora tožnik pridružiti svoji enoti (nacionalni šoli za letalske tehnike 16. 1. 2025), vsebovano pa je tudi opozorilo, da se bo njegovo dejanje štelo za nepokorščino zaradi neudeležbe in bo obravnavano na posebnem vojaškem sodišču, če tega ne bo storil. Ukaz je bil izdan 20. 11. 2024 v Alžiru.

4.Tožnik je 21. 9. 2023 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar pa je tožena stranka s sklepom z dne 4. 1. 2024 ustavila postopek zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma 11. 10. 2023. Dne 22. 3. 2024 je tožnik vložil drugo prošnjo, ki jo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila z odločbo z dne 21. 6. 2024, katere pravilnost in zakonitost je Upravno sodišče potrdilo s sodbo I U 1224/2024 (pravnomočna je postala 2. 9. 2024).

5.Po stališču tožene stranke tožnik svoj zahtevek utemeljuje z razlogom, ki še ni obstajal v času predhodne prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji in izdaje odločbe z dne 21. 6. 2024. Tožnik je drugo prošnjo za mednarodno zaščito podal 22. 3. 2024, vabilo, da se zglasi v naborniškem centru oziroma ukaz za naborništvo, pa je bilo izdano 20. 11. 2024. Zato je mogoče šteti, da gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Tožnik ob izdaji vabila za služenje vojaškega roka in na dan predvidene udeležbe v naborniškem centru ni bil v izvorni državi, saj jo je, kot je navedel pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, zapustil 29. 9. 2023.

6.Ne glede na to po presoji tožene stranke, ki je upoštevala izhodišča Priročnika Urada visokega komisariata Združenih narodov iz decembra 2011 (v nadaljevanju Priročnik), ni mogoče šteti, da ta dokaz (poziv in ukaz za naborništvo) pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je v zvezi z omenjenim vabilom namreč navedel le, da so razmere v vojski slabe, služenje vojaškega roka pa obvezno. Navedba o obveznem služenju vojaškega roka po mnenju tožene stranke ne predstavlja povečane verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj je služenje vojaškega roka obvezno za nabornike v številnih državah po svetu, tudi nekaterih državah Evropske unije. Tožnikove navedbe glede slabih razmer v vojski pa so posplošene, saj ni pojasnil, kaj naj bi slabe razmere sploh pomenile, in dokazno nepodprte. Pomanjkanje konkretnih dokazov o tem, da bi služenje vojaškega roka predstavljalo resnično in utemeljeno grožnjo mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, toženi stranki onemogoča, da bi takšno utemeljitev štela kot pomembno novo dejstvo, ki povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu pete alineje 64. člena ZMZ-1. Zato vabilo za naborništvo ne izpolnjuje kriterijev novega dokaza, ki bi upravičeval zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

7.Glede na navedeno tožnik ni navedel novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, kljub temu da ga je uradna oseba ustrezno opozorila. Poleg tega ob podaji zahtevka in do izdaje izpodbijanega sklepa ni izkazal svoje istovetnosti.

Tožnikove trditve

8.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter priglaša sodne stroške.

9.Tožnik poudarja, da je predložil nov dokaz, in sicer drugi poziv Ministrstva za nacionalno obrambo Alžirije. Tožena stranka bi morala osebni razgovor opraviti tako, da bi ugotovila, kaj je tožnik mislil z besedo "slabe" (razmere v vojski), saj je očitno, da se boji vrnitve. Kazni za dezerterstvo (od 10 do 20 let zapora) se namreč razlikujejo glede na to, ali je dezerter pobegnil znotraj države, odšel v tujino ali pa je dezertiral k sovražniku. Bistveno je tudi, ali je pobegnil sam ali v skupini. Iz javno objavljenih poročil je razvidno, da se lahko dezerterji iz alžirske vojske po vrnitvi soočajo s preganjanjem, ker se šteje, da so prekršili zakon molčečnosti. "Tožena stranka je jasno izpostavila, da bo v primeru vrnitve uveden zapor."

10.Tožena stranka je na osebnem razgovoru od tožnika pridobila premalo dejstev, ki bi mu bila v korist, zato je kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ni pravilna presoja, da tožnik ne more biti begunec, saj v vojski silijo vojake k nemoralnim dejanjem, drogi in jih nečloveško kaznujejo. Tožnik bo še bolj izpostavljen nečloveškemu ravnanju, saj bo po vstopu v državo zaprt, kar je huda kršitev človekovih pravic.

11.Kazen zaradi zavrnitve služenja vojaških obveznosti se lahko šteje za dejanje preganjanja, kadar služenje vojaškega roka vključuje kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitvene razloge iz člena 12(2) Kvalifikacijske direktive II in kadar bi bila naložena kazen diskriminatorna ali nesorazmerna. Tožniku grozi večletna zaporna kazen, takšni zaporniki pa so v času služenja zaporne kazni podvrženi nečloveškemu ravnanju in mučenju. Tožnik predlaga sodišču, da v postopku mednarodne pravne pomoči ugotovi dolžino zaporne kazni, ki doleti posameznike, če se ne odzovejo pozivu vojske. Ob vrnitvi bodo kršene absolutne tožnikove človekove pravice iz drugega odstavka 15. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

12.Tožena stranka bi morala upoštevati poročila o splošnem stanju v izvorni državi glede oseb, ki se niso zglasile v vojsko (dolžina zaporne kazni, pogoji v zaporih za takšne zapornike, stanje v vojski, "ki sili vojake k nemoralnim dejanjem, ki so v nasprotju s tožnikovim prepričanjem").

13.Iz spletne strani je vidno Obvestilo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve, da je v Alžiriji visoka teroristična grožnja. Teroristični napadi so usmerjeni zoper oblasti in varnostne organe, tam so prisotne številne teroristične skupine. Glede na navedeno je objektivno izkazano, da se oblasti proti osebam, ki se ne odzovejo vojski, obnašajo nečloveško. Protestniki v Alžiriji protestirajo zaradi zavarovanja človekovih pravic, država pa proti njim uporabi svoje vojake, kar je v nasprotju s tožnikovim prepričanjem (da mora izvajati nasilje nad posamezniki, ki se borijo za človekove pravice).

14.Iz člankov z naslovoma "Francosko-alžirski pisatelj Sansal se ne bo pritožil na zaporno kazen" in "Pisatelj Boualem Sansal se ne bo pritožil na petletno zaporno kazen" je razvidno, da alžirske oblasti posameznike zaprejo že, ki javno izrazijo kritiko glede oblasti. Iz članka z naslovom "Zaradi objemanja bo moral v zapor: plačati bo moral tudi milijone" je razvidno, da Alžirija zapre svoje državljane že zaradi objemanja, kaj šele, če se posameznik ne odzove pozivu v vojsko. Enako je vidno tudi iz članka z naslovom "Zaradi objave na Facebooku v zapor", kjer je zaporna kazen predpisana za samo objavo. Za dezerterstvo ali izmikanje vojski je zagrožena nesorazmerna zaporna kazen (tudi 20 let), zato bi tožniku ob vrnitvi nastala resna škoda, saj bi bil v alžirskih zaporih žrtev nehumanega in ponižujočega ravnanja. Osebe alžirske oblasti aretirajo že na letališču ob prihodu.

15.V nadaljevanju se tožnik sklicuje na Resolucije Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o stanju svoboščin v Alžiriji in trdi, da je bila ta država zato "obsojena samovoljne in nezakonite aretacije in pridržanja novinarjev, sindikalistov, odvetnikov, študentov, zagovornikov človekovih pravic in pripadnikov civilne družbe ter vseh miroljubnih protestnikov, ki so sodelovali na miroljubnih protestih gibanja Hirak, ter njihovo ustrahovanje in napade nanje". "Alžirja je bila pozvana, da naj končajo vse oblike ustrahovanja, vključno s sodnim in zakonodajnim nadlegovanjem, kriminalizacijo, samovoljne aretacije in pridržanja miroljubnih protestnikov, zagovornikov človekovih pravic, kritičnih novinarjev in blogerjev ter naj sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev njihove fizične in psihološke zaščite ter varnosti in jim zagotovijo svobodo pri opravljanju legitimnih in miroljubnih dejavnosti; poudarja, da je neodvisno sodstvo eden od temeljnih elementov za delovanje demokracije, in poziva alžirske oblasti, naj spodbujajo in zagotavljajo neodvisnost sodstva".

16.Tožena stranka o stanju v Alžiriji ni zbrala informacij ustreznih virov (EASO, UNHCR, Svet Evrope, Human Rights Watch, United States Department of State, UNHCR). Alžirija bo tožnikovo ravnanje štela za nepokorščino zaradi neudeležbe in ga obravnavala na posebnem vojaškem sodišču. Iz poročila Evropskega sveta izhaja, se v Alžiriji številni posamezniki borijo za človekove pravice in demonstrirajo, pri čemer alžirske oblasti za zatiranje uporabijo državljane, ki služijo v vojski. Ne gre za urjenje v primeru nastanka vojne, ampak za borbo s svojimi sodržavljani, ki se borijo za človekove pravice. Na to, na slabe in nečloveške zapore ter na pristranska sojenja in nemoralnost vojske opozarja tudi Svet Evrope. "V vojski se morajo obnašati nemoralno in jih oblasti silijo k temu", kar je v nasprotju s tožnikovim prepričanjem. Ker se je temu uprl in ne želi v vojsko, bo v primeru vrnitve aretiran, in v zaporu za več let podvržen mučenju ali smrti.

Odgovor na tožbo

17.V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je tožnik ob vložitvi zahtevka izjavil le, da so razmere v vojski slabe in da je služenje vojaškega roka obvezno. Tožnik je imel možnost, da izkaže svoje okoliščine, zaradi katerih Alžirija zanj ni varna. Njegove navedbe glede slabih razmer so posplošene (ni jasno, kaj naj bi pomenile) in dokazno nepodprte. Tožbi priloženi članki so nedopustne novote.

Dokazni postopek

18.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A4 do A10), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

19.Tožba ni utemeljena.

20.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

22.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Po izpolnitvi tega trditvenega ali dokaznega bremena pa se šele lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin. Pri tem ni nezakonito, če upravni organ pri nadaljnjem razčiščevanju dejanskih okoliščin ostaja v mejah tega, kar je v svojem zahtevku uveljavljal posameznik (tožnik), saj po naravi stvari ne gre za odločanje po uradni dolžnosti oziroma mimo razlogov, ki jih je kot podlago za nov postopek navedla stranka. V sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito je sprejeto stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin prosilca; če to velja za prošnjo, ni razlogov, da ne bi veljalo tudi za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka o naknadni prošnji za mednarodno zaščito.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z novimi dejstvi (v Alžiriji ga čaka obvezno služenje vojaškega roka, stanje v vojski je zelo slabo zaradi slabega obnašanja) in novim dokazom (drugi poziv za služenju vojaškega roka) z vidika časa njihovega nastanka. Za odločitev je tako bistvena presoja, ali novote znatno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik kot razlog, zakaj se ne želi vrniti v Alžirijo, izrecno navedel, da zato, ker ga v tam čaka obvezno služenje vojaškega roka in da je stanje v vojski zelo slabo zaradi slabega obnašanja. Ob tako posplošenih navedbah in glede na izhodišča v zvezi z dokaznim bremenom prosilca v tovrstnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da navedena nova dejstva in nov dokaz sami po sebi ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Posameznik namreč ne more biti begunec, če je njegov edini razlog za dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi odpor od vojaške službe ali strah pred borbo (168. točka Priročnika). Dezerter ali oseba, ki se izmika vojaški službi, lahko velja za begunca, če dokaže, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Isto velja, če oseba dokaže, da se utemeljeno boji preganjanja, neodvisno od kaznovanja za dezerterje (169. točka Priročnika). Obstajajo tudi primeri, ko je lahko že obveznost služenja vojaškega roka edini razlog za prošnjo za begunski status, npr. če oseba dokaže, da bi morala med služenjem sodelovati v vojaških akcijah, ki nasprotujejo njenemu iskrenemu političnemu, verskemu ali moralnemu prepričanju oziroma tehtnim razlogom ugovora vesti (170. točka Priročnika). Takih okoliščin tožnik tudi po presoji sodišča ni navajal in izkazal, pri čemer ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih tožena stranka ni bila dolžna po uradni dolžnosti pridobivati poročil o izvorni državi (tožnikove trditve v 12. točki obrazložitve te sodbe).

V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 16. 6. 2025 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Glede na navedene razloge za vložitev obravnavanega zahtevka, ki ob upoštevanju Priročnika ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, tožena stranka tožniku ni bila dolžna zastavljati vprašanj, ki bi ga vodila k navajanju njegovih drugih okoliščin. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, zato mu je bila po presoji sodišča dana možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji. V zvezi s tem ne gre spregledati niti tožnikove izjave na začetku navedenega zapisnika, da ne potrebuje dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, in na koncu zapisnika, da je razumel postopek.

Iz navedenega je razvidno, da je uradna oseba tožnika nesporno seznanila z zakonskimi jamstvi in obveznostmi prosilca v zvezi z vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da je tožnik potrdil, da je razumel pomen prejetih pojasnil. Ob takih okoliščinah pa tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da že v postopku izdaje akta ni navedel, da mu v Alžiriji zaradi izmikanja služenju vojaškega roka grozi večletna nesorazmerno zagrožena zaporna kazen (do 20 let) in da so takšni zaporniki podvrženi nečloveškemu ravnanju in mučenju. Zato sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Ne glede na to pa je po presoji sodišča očitno, da niti te posplošene navedbe, ki jih tožbi priloženi članki ne potrjujejo in niso podkrepljene niti s tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi, saj se je brez ustreznega opravičila ni udeležil, ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob upoštevanju izhodišč glede trditvenega in dokaznega bremena v tovrstnih postopkih sodišče ni ugotavljalo dolžine zaporne kazni, ki doleti posameznike, če se ne odzovejo pozivu vojske. Ne glede na to pripominja, da takšna poizvedba niti ne bi bila potrebna, saj je že iz tožbenih navedb razvidno, da je v teh primerih v Alžiriji zagrožena zaporna kazen do 20 let.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar pa sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

Glede na navedeno v obravnavani zadevi sodišče ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zaradi česar je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

-------------------------------

1 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).

2 Sodišče Evropske unije je v zvezi z naknadno prošnjo, ki je v ZMZ-1 imenovana kot ponovna prošnja, presodilo, da je zanjo glede na člen 2(q) Procesne direktive II značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Skladno s členom 40(2) te direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Šele če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) Procesne direktive II nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje (sodba v zadevi LH (C-921/19) z dne 1o. junija 2021, točke 31 do 38).

3 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

4 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).

5 Navedena dolžnost temelji v tem, da posameznik pozna okoliščine, ki so nastale po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo (sodba I Up 36/2023, 8. točka obrazložitve).

6 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

8 Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).

9 Prav tam (12. točka obrazložitve).

10 Sodba I Up 36/2023 (8. točka obrazložitve).

11 Prav tam.

12 Prav tam.

13 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).

14 Priloženi članki v prilogah od A5 do A120 spisa se ne nanašajo položaj, ki bi bil enak tožnikovim okoliščinam, ampak na previdnost pri potovanju v Alžirijo, kar priporoča vlada Republike Slovenije (priloga A5), na izrek zaporne kazni pisatelju (prilogi A6 in A7), na izrek zaporne kazni zaradi objemanja (priloga A8) in objave na facebooku (priloga A9) in na z vidika časovnih okoliščin obravnavane zadeve pravno nepomembno Resolucijo Evropskega parlamenta, saj je bila sprejeta že 28. 11. 2019, torej šest let pred odločanje v obravnavani zadevi (priloga A10).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 65

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.