Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je izdaja odločbe v obnovljenem postopku vezana na rešitev predhodnega vprašanja, o katerem je odločal drug upravni organ, se lahko odločba izda šele, ko postane odločba o predhodnem vprašanju dokončna.
Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.7.1992.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Uprave za družbene prihodke občine z dne 21.10.1991, s katero je bil tožniku odmerjen temeljni in posebni republiški prometni davek na podlagi carinske osnove, ugotovljene z odločbo carinarnice z dne 10.9.1991, ki je bila izdana v obnovi postopka. V obrazložitvi navaja, da je pritožbeni ugovor, da prvostopni organ opira svojo odločbo na odločbo carinske uprave, ki še ni dokončna, neutemeljen, ker zakon o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu določa, da obveznost obračunavanja davka od prometa proizvodov nastane takrat, ko je opravljen promet. Pri uvozu blaga se šteje promet za opravljenega takrat, ko nastane obveznost plačila carine, to je z dnem, ko je blago prešlo carinsko črto. Zakon o prometnem davku pa nikjer ne določa, da nastane obveznost plačila prometnega davka takrat, ko je odločba carinske uprave dokončna. Pritožbi zato ni bilo mogoče ugoditi.
Tožnik v tožbi navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 30.7.1992 odpravilo odločbo Republiške carinske uprave z dne 16.12.1991, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo carinarnice, s katero je bil obnovljen postopek uvoznega carinjenja za tožnikov osebni avtomobil. Na podlagi te sodbe je Republiška carinska uprava z odločbo odpravila odločbo carinarnice. Izpodbijana odločba tožene stranke pa kljub temu še ni odpravljena, iz česar očitno sledi, da en upravni organ ne ve, kaj dela drugi. Izpodbijana odločba tožene stranke, ki sloni na odpravljenih odločbah carinskih organov, je brez pravnega temelja, zato tožnik predlaga, naj jo sodišče odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba je utemeljena.
Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje izdal sporno odločbo v obnovljenem postopku potem, ko je bil obveščen, da je carinarnica izdala v obnovi postopka novo odločbo, s katero je ugotovila višjo carinsko osnovo za uvoženo blago, to je osebni avtomobil, ter odmerila razliko v carini in drugih uvoznih davščinah. Odločba carinarnice v času, ko je davčni organ prve stopnje izdal novo odmerno odločbo za plačilo posebnega zveznega prometnega davka, posebnega republiškega prometnega davka in temeljnega prometnega davka, to je 21.10.1991, še ni bila dokončna. Iz spisa tega sodišča (U 32/92) je namreč razvidno, da je Republiška carinska uprava izdala odločbo v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice dne 16.12.1991. Po presoji sodišča je uprava za družbene prihodke, sicer v času izdaje sporne odločbe, imela zakonito podlago za obnovo postopka, saj je zvedela za nova dejstva (višjo carinsko osnovo in višji znesek obračunane carine in drugih uvoznih dajatev), ki bi mogla pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila navedena v prejšnjem postopku (1. točka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, dalje: ZUP). Ni pa tedaj imela zakonite podlage za izdajo meritorne odločbe. Po zakonu o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72 do 13/90) je davčna osnova pri uvozu proizvodov vrednost uvoženih proizvodov, ugotovljena po carinskih predpisih, vštevši carino in druge uvozne davščine (18. člen). Višina davčne osnove torej v postopku odmere prometnega davka za uvoženo blago predstavlja predhodno vprašanje, ki bi ga po določbah ZUP sicer lahko reševal davčni organ sam (144. in 145. člen ZUP). Ker pa tega predhodnega vprašanja ni reševal davčni organ sam, bi moral po določbi 148. člena ZUP počakati s svojo odločbo do takrat, ko bi odločba carinskega organa postala dokončna. Tožba je torej utemeljena, zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti.
Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZUP je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.