Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za spor o denacionalizaciji, to pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje vezanosti upravnega organa, ki odloča o denacionalizacijskem zahtevku, na rešitev predhodnega vprašanja o državljanstvu upravičenca, je že rešeno pravno vprašanje, zato ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so tožniki (v nadaljevanju revidenti) po odvetniku vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo z izpolnjevanjem pogojev iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). Priglašajo stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30. 3. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 26. 7. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo revidentov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta odločil, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, to je nepremičnin, vpisanih pri vložku št... k. o..., do deleža ½ ter premičnega premoženja, popisanega v komisijskem zapisniku z dne 23. 1. 1946, kar je bilo oboje v času podržavljenja v lasti A. A. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je pravni temelj pravice do vrnitve premoženja A. A. podan (19. in 20. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen), vendar pa imenovani ne izpolnjuje drugega pogoja, to je jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V obravnavani zadevi revidenti zatrjujejo, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR.

6. Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000,00 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek. Pravilo "vrednostne revizije" torej ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v denarnem znesku. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o denacionalizaciji, (in sicer za pravico do vrnitve zemljišč in premičnin, podržavljenih pravnemu predniku revidentov), to pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti (na primer sklepi Vrhovnega sodišča: X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2009, X Ips 7/2010 z dne 24. 2. 2010, ...), kar je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010, navedlo tudi Ustavno sodišče, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije tudi po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (na primer sodbe X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 592/2007, X Ips 189/2009) in določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti z navedbo, da gre po vsebini zadeve za odločanje o pomembnem pravnem vprašanju, niso izpolnili standarda za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Če pa merijo na vprašanje vezanosti upravnega organa, ki odloča o denacionalizacijskem zahtevku, na rešitev predhodnega vprašanja o državljanstvu prejšnjega lastnika, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne odstopa, upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja glede državljanstva prejšnjega lastnika vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu te osebe oziroma njenih pravnih naslednikov, ki jo izda v samostojnem postopku organ, pristojen za notranje zadeve (na primer sodbe I Up 445/2005 z dne 18. 5. 2005, I Up 1530/2005 z dne 10. 5. 2007, I Up 1827/2006 z dne 3. 10. 2007 in I Up 1800/2006 z dne 20. 8. 2007). Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to, da revidenti niso izkazali izpolnitve nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenti na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.