Jedro

Ker mnogokrat vsi sostorilci hkrati izvršujejo vse znake kaznivega dejanja, je natančno opisovanje ravnanja vsakega od njih nepotrebno, saj bi prišlo le do večkratne ponovitve identičnega opisa ravnanja.

Ker je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le naklepoma, opis dejanja ni pomanjkljiv, ker ne vsebuje vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je ugotovljen subjektivni element kaznivega dejanja. V opisu dejanja zadostuje opis dejstev, ki omogočajo na zanesljivo sklepanje o subjektivnem elementu, to sklepanje pa sodišče natančneje razdela v obrazložitvi sodbe.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.4.1996 kršen kazenski zakon glede določbe 1. odstavka 224. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Obrazložitev

Obdolženi B.B., A.B. in D.O. so bili s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 22.11.1995 spoznani za krive kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ v zvezi s 25. členom in 2. odstavkom 3. člena KZ. Vsem so bile izrečene pogojne obsodbe, v katerih je bila vsakemu od njih določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.4.1996 prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je vse tri obdolžence oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Vrhovni državni tožilec M.V. je dne 14.10.1996 zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V tej zahtevi navaja, da je napačno stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi z dne 25.4.1996, da ravnanje, opisano v izreku prvostopenjske sodbe, nima znakov kaznivega dejanja, ker iz tega opisa ni razvidno izvršitveno ravnanje vseh treh obdolžencev, niti kakšen je bil glede na zatrjevano sostorilstvo prispevek posameznika, in ker v njem manjkajo subjektivni elementi kaznivega dejanja. Tako stališče po njegovem mnenju predstavlja kršitev kazenskega zakona glede vprašanja o obstoju kaznivega dejanja, sprememba sodbe prvostopenjskega sodišča na podlagi takega stališča pa tudi kršitev kazenskega postopka.

Meni, da bi moralo višje sodišče presojati sodbo prve stopnje v celoti, ne pa le njenega izreka. Seveda mu zakon daje možnost spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da bi bilo potrebno ob ugotovljenem dejanskem stanju s pravilno uporabo zakona izreči drugačno sodbo. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi, pa nikakor ne dopušča zaključka, da ravnanje obdolžencev ni bilo kaznivo dejanje. Tudi sicer opis dejanja vsebuje vse abstraktne znake kaznivega dejanja in tudi njegov konkretni opis; tako vsebuje čas in kraj storitve, predmet, na katerem je bilo dejanje storjeno, posledico in višino povzročene škode. Izrek nima konkretnejših navedb le glede sredstva, s katerim je bilo dejanje storjeno, vendar kot način storitve navede, da so storilci tujo stvar razbili in poškodovali. Dodaja še, da se ne glede na tehniko sestave opisa kaznivega dejanja v ta opis pri naklepnih kaznivih dejanjih ne vnaša zakonske opredelitve krivdne oblike. Tudi če bi sprejeli trditve višjega sodišča o pomanjkljivem izreku, to ne predstavlja materialne, temveč procesno kršitev zakona, ki naj bi imela odraz v procesni sankciji. Morebitna formalna pomanjkljivost izreka ni posledica vsebinske pomanjkljivosti, temveč nespoštovanja pravnih standardov pri povzemanju opisa dejanja v sodbo. Ob ugotovljeni procesni kršitvi pa sodišče nima možnosti sodbe spreminjati, kot je storilo v obravnavanem primeru, temveč jo lahko le razveljavi in vrne v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila, v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, vročena vsem trem obdolžencem, ki nanjo niso odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Višje sodišče v obrazložitvi svoje sodbe ugotavlja, da naj bi iz opisa kaznivega dejanja v prvostopenjski sodbi ne bili razvidni zakonski znaki kaznivega dejanja, ker ni razvidno izvršitveno ravnanje vseh treh obdolžencev, torej, na kakšen način naj bi stvar poškodovali in kakšen je bil, glede na sostorilstvo, prispevek posameznega obdolženca. Ta ugotovitev ni točna.

Kot pravilno ugotavlja zahteva za varstvo zakonitosti, vsebuje opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe vse sestavine, ki jih za tak opis v obtožnici zahteva 2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP, ter za opis v sodbi 1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP. Natančnejših navodil za sestavo opisa kaznivega dejanja zakon ne daje. Bistvo obeh navedenih zakonskih določil je individualizacija dejanja ter ugotovitev dejstev in okoliščin, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, ali pa je od njih sicer odvisna uporaba kazenskega zakona. Dejstva in okoliščine, ki jih prvostopenjska sodba navaja v izreku, zadostujejo za natančno indvidualizacijo obravnavanega dogodka, saj je jasno naveden čas, kraj, način storitve, predmet kaznivega dejanja, posledice in višina škode. Enako velja tudi za okoliščine in dejstva, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Natančno je opredeljena stvar, njeno lastništvo in njene poškodbe ter višina škode. Opisano, čeprav nekaj manj natančno, je tudi ravnanje obdolžencev. Prav stopnja natančnosti tega opisa pa je očitno zmotila višje sodišče; poleg izraza "razbiti", ki se razlikuje od abstraktnega opisa dejanja v 224. členu KZ, je namreč prvostopenjsko sodišče v opisu tega ravnanja uporabilo tudi izraz "poškodovati", torej izraz, ki je uporabljen že v abstraktnem opisu dejanja. Vendar pa zgolj zato še ni mogoče trditi, da ravnanje obdolžencev sploh ni bilo opisano ali konkretizirano. Izraz "poškodovati" je v obravnavani zadevi opisal ravnanje obdolžencev povsem dovolj jasno, razumljivo in natančno, da je ravnanje z njim individualizirano, hkrati pa tako ravnanje brez dvoma predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. To sicer ne pomeni, da ponovitev dela abstraktnega opisa dejanja zadostuje za opredelitev tega dejanja vedno in v vseh primerih, seveda pa ni mogoče izključiti situacij, ko bo tak opis najustreznejši. Zelo podobno velja tudi za opredelitev sostorilstva; za njegov obstoj po objektivni strani zadostuje, da vsi sostorilci skupaj izvršujejo znake kaznivega dejanja, po subjektivni strani pa, da dejanje vsak od njih vzame za svoje in da obstaja zavest o skupnem delovanju. Za ugotovitev teh dejstev ni vedno mogoče niti ni vedno potrebno natančno opisati prispevka vsakega od sostorilcev; mnogokrat pač vsi sostorilci hkrati izvršujejo vse znake kaznivega dejanja, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Prav to dejstvo, da so namreč obdolženci znake kaznivega dejanja izvrševali hkrati in skupaj, pa iz opisa dejanja v prvostopenjski sodbi izhaja dovolj jasno in nedvoumno. V takem primeru je natančno opisovanje ravnanja vsakega od njih povsem nepotrebno, saj bi prišlo le do trikratne ponovitve identičnega opisa ravnanja. Dodati je potrebno še, da je v primeru, ko sostorilci izvršijo kaznivo dejanje z udeležbo pri izvršitvi, subjektivni element sostorilstva vsebovan že v dejstvu, da je vsak od njih izvrševal znake kaznivega dejanja skupaj z drugimi.

V obravnavani zadevi gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le naklepoma, zato ni videti pomanjkljivosti v tem, da opis dejanja v izreku sodbe ne vsebuje vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je ugotovljen subjektivni element kaznivega dejanja. Tudi glede tega velja, da v opisu dejanja zadostuje opis dejstev, ki omogočajo na zanesljivo sklepanje o subjektivnem elementu (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP: dejstva in okoliščine, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona). To sklepanje sodišče natančneje razdela v obrazložitvi sodbe. Opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe povsem ustreza tudi temu kriteriju, saj je v njem zajeto ravnanje, ki ga nikakor ni mogoče storiti drugače kot naklepoma, če govorimo o kaznivem dejanju po 1. odstavku 224. člena KZ.

Glede na gornje ugotovitve, da je ravnanje, opisano v izreku prvostopenjske sodbe, kaznivo dejanje, je stališče vrhovnega državnega tožilca - o neustreznosti spremembe obsodilne sodbe v oprostilno napačno. V primeru, ko je vložena le pritožba v korist obdolženca, drugostopenjsko sodišče pa ugotovi, da izrek ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, je razveljavitev prvostopenjske sodbe nesmiselna; z naknadnim dodajanjem dejstev in okoliščin, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja v izrek sodbe bi prišlo do spremembe pravne ocene dejanja v škodo obdolženca in s tem do kršitve 385. člena ZKP.