Jedro

Ker toženec ni stvarno pasivno legitimiran (s tožnikom ni v razmerju iz spornih posojilnih pogodb), je vprašanje, ali sta bili posojili vrnjeni, in kdo ju je vrnil, pravno nepomembno. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora toženec tožniku vrniti posojilo v znesku 1.230.576 SIT. Tožnika je zavezalo, da mora tožencu povrniti 296.000 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da tožnik denarja ni posodil tožencu, pač pa gospodarski družbi G. d.o.o., katere direktor je bil toženec.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču pa očita predvsem to, da se (tako kot sodišče prve stopnje) ni ukvarjalo s toženčevim ugovorom izpolnitve. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), saj sodba sodišča prve stopnje (in za njo tudi izpodbijana sodba) nima razlogov o odločilnem dejstvu - ali je toženec sporni posojili vrnil. Če bi sodišči prve in druge stopnje to ugotavljali, bi se s tem opredelili do toženčevega ugovora izpolnitve, s katerim je dejansko priznal, da naj bi obe posojili izpolnil kot fizična oseba, ne pa kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe. Opredelitev do toženčevega ugovora bi bila torej nujna, saj je od tega odvisen odgovor na vprašanje, kdo je bil posojilojemalec.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Tožnikov revizijski očitek je en sam. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in za njim tudi pritožbeno sodišče, ki je potrdilo sodbo prve stopnje), ker se ni opredelilo do toženčevega ugovora, da je posojilo vrnil. Sodišči prve in druge stopnje se do tega ugovora sicer res nista opredelili, vendar preprosto zato, ker sta ugotovili, da posojili sploh nista bili dani tožencu, pač pa gospodarski družbi G. d.o.o. Ker zato toženec ni stvarno pasivno legitimiran (s tožnikom ni v razmerju iz spornih posojilnih pogodb), je vprašanje, ali sta bili posojili vrnjeni in kdo ju je vrnil, pravno nepomembno. Ker tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).