Jedro

Določilo 222. člena SPZ je nekoliko drugačno od prejšnjega drugega odstavka 58. člena ZTLR in nakazuje na širšo možnost zahtevka za prenehanje služnosti, vendar pa tudi iz določila 222. člena SPZ izhaja le omejena možnost lastnika služeče stvari, da zahteva prenehanje stvarne služnosti, in sicer (1) če postane služnost nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali (2) če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da preneha pravica stvarne služnosti prevoza in prehoda v breme parcele št. 2337/1 k.o. ..., ki poteka ob južni meji te nepremičnine v širini 3 m v korist parcele št. 2337/2 k.o. ..., in se toženi stranki prepoveduje vsak nadaljnji prevoz in prehod preko služečega zemljišča. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Na predlog tožnikov je bila s sklepom II DoR 41/2009 z dne 15. 7. 2009 dopuščena revizija glede vprašanja, ali naknadna bistvena izboljšava (asfaltiranje) trase v času ustanovitve sporne služnostne pravice poti neurejene javne poti – P., s katere je mogoče urediti vsebini služnostne pravice primeren neposreden dostop na toženčevo nepremičnino (parc. št. 2337/2 k.o. ...) le po predhodni odstranitvi drevja in grmovja z dela te nepremičnine, predstavlja relevantno spremembo koristnosti služnostne poti po nepremičnini tožnikov (parc. št. 2337/1 iste k.o.) oziroma spremembo okoliščin po določbi prvega odstavka 222. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tožnika nato pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb ZPP, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je 222. člena SPZ. Navajata, da služnost močno obremenjuje nepremičnino v njuni lasti, medtem ko ima toženec na razpolago javno pot – P., ki poteka na zahodni strani njegove parcele. Gre za komunalno urejeno, asfaltirano ulico, na kateri je napeljana javna razsvetljava. V času ustanovitve služnosti ta cesta ni bila urejena, ni šlo za ulico, temveč neutrjeno pot, ki so jo kmetje uporabljali za dovoz na svoja polja. Okoliščine so se bistveno spremenile, saj mimo toženčeve parcele poteka urejena občinska javna cesta, s katere ima možnost dostopa na svojo parcelo. Tožnika opozarjata na nekoristnost služnosti, saj lahko toženec z vsemi vozili, tudi s kmetijsko mehanizacijo, traktorjem in priključki celo lažje dostopa do svoje parcele po P., ki je bistveno širša kot služnostna pot. Res bi bil potreben manjši poseg v toženčevo nepremičnino v obliki ureditve vhoda z javne ceste, saj ima toženec sedaj tam nasajeno grmičevje in nekaj dreves. Določilo 222. člena SPZ je nekoliko drugačno od 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in glede tega pravnega vprašanja ni obsežne sodne prakse, sploh pa ne prakse Vrhovnega sodišča RS. Pojem nekoristnosti je treba razlagati tako, kot ga razumeta tožnika, pri čemer se sklicujeta na Ustavo, da ima vsakdo pravico do mirnega uživanja svoje lastnine in le izjemoma je mogoča omejitev ali obremenitev stvarne pravice. Ker se je P. komunalno uredila potem, ko je služnost že obstajala, gre za spremenjene okoliščine v smislu 222. člena SPZ in služnost ni več nujno potrebna, s tem, ko ima toženec na drugi strani bistveno boljše možnosti za dostop do svoje nepremičnine, pa je postala tudi nekoristna. P. prej ni bila asfaltirana in so se ravno zaradi tega nekako stranke odločile, da uredijo služnostno pot z R., ki je bila ves čas asfaltirana, tudi v času ustanovitve služnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta dali prednost toženčevemu grmičevju in drevesu pred lastninsko pravico tožnikov na nepremičnini. Tožnika v nadaljevanju opozarjata tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sta predlagala pritegnitev izvedenca gradbene in kmetijske stroke, da bi ocenil, ali je možno zgraditi pot za toženčevo parcelo s P. in ali ima s tem možnost bistveno lažje uporabljati svojo nepremičnino. Sodišče je dokaz zavrnilo kot nepotreben, v nadaljevanju pa tožnikoma očita, da nista dokazala nekoristnosti stvarne služnosti. Tožnika se sklicujeta na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 468/93, II Ips 926/94, II Ips 443/93 in II Ips 536/93, ki po njunem mnenju potrjujejo njuno stališče, in predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po 222. členu SPZ lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Zakon torej alternativno navaja dva razloga za prenehanje služnosti, tožnika pa sta zatrjevala obstoj obeh: ker je ob toženčevi parceli zgrajena nova javna pot, služnost preko njunega zemljišča ni več potrebna, obenem pa to predstavlja tudi spremenjene okoliščine glede na čas ustanovitve služnosti. Ko se je v dokaznem postopku izkazalo, da je P. obstajala že v času nastanka služnosti, sta tožnika kot bistveno spremenjeno okoliščino, ki je nastopila po nastanku služnosti, začela zatrjevati asfaltiranje in siceršnjo ureditev P. kot ulice (v primerjavi s prejšnjo neutrjeno makadamsko potjo), obenem pa tudi, da je z ureditvijo te ceste pravzaprav odpadel razlog za nastanek služnosti, saj naj bi se stranke dogovorile, da naj bi bila služnost, ki poteka od R., le začasna. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa v pritožbenem postopku potrdilo. Tako je vezano tudi na ugotovitev o neobstoju (ustnega) dogovora o začasni uporabi služnostne poti, dokler ne bo urejena P. Drugačne revizijske trditve pomenijo sicer s sklicevanjem na dovoljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava poizkus izpodbijanja dejanskega stanja. Glede na s sklepom o dopustitvi revizije začrtan okvir dovoljenosti (dovoljenih razlogov) revizije (tretji odstavek 374. člena ZPP) pa Vrhovno sodišče tudi ne odgovarja tožnikoma na revizijske trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. V sklepu o dopustitvi revizije opredeljeno pravno vprašanje se namreč tiče le materialnopravnega preizkusa vpliva spremenjenih okoliščin na pravico lastnika služeče stvari zahtevati prenehanje stvarne služnosti, torej vprašanja pravilne uporabe prvega odstavka 222. člena SPZ.

8. Določilo 222. člena SPZ je nekoliko drugačno od prejšnjega drugega odstavka 58. člena ZTLR(1) in nakazuje na širšo možnost zahtevka za prenehanje služnosti, vendar pa tudi iz določila 222. člena SPZ izhaja le omejena možnost lastnika služeče stvari, da zahteva prenehanje stvarne služnosti, in sicer (1) če postane služnost nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali (2) če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je služnost nastala sporazumno (ko je toženec gradil hišo in so jo pravdne stranke tudi skupaj uredile ter financirale), toženec pa jo je tudi uporabljal preko 20 let. Ker pa služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kar je (bil) konstitutivni pogoj za njen nastanek (52. člen ZTLR in 215. člen SPZ), jo je torej toženec pridobil (šele) s priposestvovanjem. V tem primeru lahko služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari. Pri opredelitvi pravnega standarda nekoristnosti služnosti pa ni mogoče izhajati le iz opredelitve lastninske pravice kot ustavnopravne kategorije in temeljne stvarne pravice učinkujoče zoper vsakega, kar predvsem poudarja revizija. Tudi lastninska pravica je lahko omejena in ravno služnostna pravica kot stvarna pravica na tuji stvari predstavlja za lastnika služeče stvari določeno breme, saj mora glede svoje stvari nekaj trpeti ali opustiti (210. člen SPZ). Služnostna pravica namreč omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine (lastnika gospodujoče stvari) in je zato lahko vzrok za različne omejitve lastninske pravice drugega (lastnika služeče stvari).(2)

9. Načelo restrikcije iz prvega odstavka 219. člena SPZ, po katerem mora lastnik gospodujoče stvari svojo pravico izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino (civiliter uti), sicer omogoča širšo razlago razlogov za prenehanje služnosti po 222. členu SPZ, vendar pa je treba pri odgovoru na vprašanje, ali je služnost tožencu še koristna za uporabo gospodujoče stvari, presoditi, ali so po nastanku služnosti nastale spremenjene razmere; kajti če teh ni, ostaja korist enaka kot pri nastanku (priposestvovanju) služnosti in zato stvarna služnost po tem določilu ne preneha. Kljub načelu restrikcije tako praviloma ni mogoče zahtevati prenehanja služnosti v primeru, če je ta mogoča drugje po gospodujoči nepremičnini – to načelo vendarle narekuje (in obenem dopušča) čim manj obremenjujoče izvrševanje obstoječe služnosti, ne pa njene (popolne) odprave. Edina spremenjena okoliščina v obravnavanem primeru je, da je prej obstoječa neutrjena P. ob tožnikovi parceli sedaj urejena asfaltirana ulica. Ni ugotovljeno, da bi se kakorkoli spremenile potrebe gospodujoče nepremičnine, ki so sicer temeljni kriterij za presojo koristnosti stvarne služnosti. Kot navajata tožnika v reviziji, so tudi prej neutrjeno pot kmetje uporabljali za dovoz na svoja polja, pa vendarle toženec te poti v tak namen nikoli ni uporabljal, pač pa je bila nasprotno – torej kljub obstoju drugačne možnosti povezave tožnikove parcele z javnimi površinami – ustanovljena služnostna pot. Zgolj asfaltiranje prej neutrjene poti, ki se (je) uporablja(la) v enak namen, torej ne predstavlja bistvene spremembe okoliščin po nastanku služnostne pravice in tudi ne kaže na nekoristnost obstoječe služnosti, kar pomeni, da zahtevek lastnika služeče stvari po 222. členu SPZ ni utemeljen. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tako ni šlo za tehtanje, kateri pravici nuditi pravno varstvo (ali lastninski pravici na služečem zemljišču ali služnostni pravici oziroma kot se izraža revizija, ali lastninski pravici na služečem zemljišču eni strani ali grmičevju in drevesom na drugi strani) oziroma za tehtanje interesov izvrševanja lastninske pravice na dveh nepremičninah, pač pa za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti po 222. členu SPZ.

10. Tudi odločbe Vrhovnega sodišča, sprejete sicer v času veljavnosti ZTLR, na katere se tožnika sklicujeta v reviziji, ne potrjujejo njunih stališč. Odločitev v posamezni zadevi je namreč odvisna od vsakokratne dejanske podlage in z njo povezanega oziroma od nje odvisnega izhodišča za rešitev spora, ki je v analizi stanja pred zatrjevano spremembo in po njej (tako izrecno II Ips 468/93). Tako je drugačna dejanska podlaga v zadevah II 926/94 in II Ips 536/93 narekovala zaključke o takšnih spremenjenih okoliščinah, ki utemeljujejo zahtevek lastnika služeče stvari za prenehanje stvarne služnosti, medtem ko je pravna problematika v zadevi II Ips 443/93 bistveno drugačna od tu obravnavane (opredelitve vsebine in obsega služnosti v primeru prenehanja, kadar služnost vsebuje različna služnostna dejanja). Pač pa je odločitev, kot je sprejeta v konkretni zadevi, sprejeta v številnih drugih(3) in kljub nekoliko drugačni dikciji in možnosti širše razlage razlogov za prenehanje služnosti po 222. členu SPZ v primerjavi z ZTLR v obravnavanem primeru ni razlogov za drugačno stališče. 11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): „Lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena.“ Op. št. (2): II Ips 442/2001. Op. št. (3): Npr. II Ips 442/2001, II Ips 449/99, II Ips 383/96.