Jedro

Tako stališče je posledica (pravilne) širše opredelitve pravnega inštituta službenega stanovanja, po kateri glede na okoliščine primera ni vedno nujno, da se stanovanje nahaja ravno v stavbi, v kateri se služba opravlja, nahaja pa se v gradbenem kompleksu v bližini delovnega mesta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik imetnik stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju številka 18 v petem nadstropju stavbe v K. v L., pa tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za odkup navedenega stanovanja. Taka odločitev je bila posledica ugotovitve, da tožnik na tem stanovanju na podlagi pogodbe iz leta 1989 ni pridobil stanovanjske pravice, temveč le pravico do začasne uporabe.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sporno stanovanje ima status službenega stanovanja, pogodba o njegovi začasni uporabi v korist tožnika pa je sklenjena v skladu z določbo 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82). Ker tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona ni bil imetnik stanovanjske pravice, mu tožena stranka stanovanja ni dolžna prodati (117. člen stanovanjskega zakona - SZ - Ur. list RS, št. 18/91).

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka z navedbo "vseh revizijskih razlogov" in predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nižji sodišči opirata svojo odločitev na pogodbo o oddaji spornega stanovanja iz leta 1989, ki naj bi temeljila na določbi 40. člena ZSR. To pa je nezakonito, saj pravico do začasne uporabe stanovanja po tej določbi lahko pridobi le oseba, ki opravlja službeno dolžnost, zvezano s stavbo, v kateri je stanovanje. Kritično stanovanje pa se ne nahaja v progovnem objektu oziroma tožnikova službena dolžnost ni vezana na stavbo, v kateri je stanovanje. Pri tem tožeča stranka opozori tudi na drugačno pravno stališče, ki ga je sodišče druge stopnje že zavzelo v podobni zadevi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravno stališče, ki ga zagovarja revizija, da je za opredelitev službenega stanovanja bistveno, da se nahaja v stavbi, s katero je zvezano opravljanje službene dolžnosti, ni pravilno. Razumevanje določbe prvega odstavka 40. člena ZSR ne omogoča tako ozke interpretacije. Prebivanje v stavbi, s katero je povezana službena dolžnost, je sicer eden od elementov za opredelitev službenega stanovanja, ni pa edini. Zakonske določbe o trajnosti stanovanjske pravice ni mogoče razlagati tako restriktivno, da bi le izpolnitev opisanega pogoja omogočila opredelitev službenega stanovanja. Iz dejanskih ugotovitev na nižjih stopnjah sledi, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen kot referent za zgornji ustroj in da je sporno stanovanje locirano v bližini glavne železniške postaje v L. očitno zato, da so takšni strokovnjaki dosegljivi. Iz tega je sledila pravna razlaga, da je pogodba o oddaji stanovanja v začasno uporabo sklenjena na podlagi 40. člena ZSR, da je v pogodbi tožnikovo delo opredeljeno in da so torej izpolnjeni kriteriji, po katerih ima sporno stanovanje status službenega stanovanja. Tako stališče je posledica (pravilne) širše opredelitve pravnega inštituta službenega stanovanja, po kateri glede na okoliščine primera ni vedno nujno, da se stanovanje nahaja ravno v stavbi, v kateri se služba opravlja, nahaja pa se v gradbenem kompleksu v bližini delovnega mesta. Razlogi izpodbijane sodbe torej ne izhajajo le iz formalnega podpisa pogodbe z dne 29.3.1989, temveč vsebino te pogodbe glede na dejanske ugotovitve opredeljujejo v skladu z uporabo določbe 40. člena ZSR. Sodna praksa je opisano interpretacijo določbe 40. člena ZSR že sprejela, kar se nanaša tudi na sicer drugačno odločitev v podobni zadevi, na katero se sklicuje revizija. Materialno pravo v izpodbijani sodbi je torej pravilno uporabljeno. Tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 117. člena SZ, ki bi toženi stranki narekoval dolžnost, da mu proda sporno stanovanje. Na dan uveljavitve stanovanjskega zakona namreč ni imel položaja imetnika stanovanjske pravice, temveč le imetnika pravice do začasne uporabe stanovanja. Ker izpodbijani sodbi tudi sicer ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo po povedanem treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.