Jedro

Razlogi, zaradi katerih je prosilec odklonil sodelovanje v postopku mediacije, za odločitev o dolžnosti vračila prejete brezplačne pravne pomoči niso pomembni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka ugotovila, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč, dodeljena z odločbo opr. št. Bpp 694/2009 z dne 22. 7. 2009, neupravičeno dodeljena; pod 2. točko izreka je tožniku naložila vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči v znesku, ki bo priznan in odmerjen odvetnici A.A. na podlagi pravnomočnega sklepa o odmeri stroškov, ki se izplačajo iz naslova brezplačne pravne pomoči in pod 3. točko izreka je odločila, da je tožnik dolžan neupravičeno prejeto pravno pomoč vrniti v roku 15 dni od prejema pravnomočnega sklepa, s katerim bodo odmerjeni stroški imenovane odvetnice v zvezi s pravdnim postopkom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 964/2008. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo z odločbo opr. št. Bpp 694/2009 z dne 22. 7. 2009 tožniku ugodeno in mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje in sicer v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Mariboru opr. št. III P 964/2008, katere izvedba je bila zaupana odvetnici A.A. Nato se sklicuje na določbe 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in sicer na 3. odstavek tega člena, po katerem je prosilec oziroma upravičenec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje nasprotna stranka in je v postopku mediacije tudi dolžan sodelovati. Če tega pogoja ne izpolni, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali; upravičenec pa v tej zadevi tudi ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani. Tožena stranka je po izdaji sklepa o odmeri stroškov odvetnice, določene za izvedbo brezplačne pravne pomoči, opravila poizvedbe o upravičenosti dodeljene brezplačne pravne pomoči in pri tem ugotovila, da tožnik oziroma njegova pooblaščenka nista dala soglasja za mediacijo v zgoraj navedenem pravdnem postopku, čeprav je soglasje za mediacijo dala tožeča stranka v tej pravdni zadevi, B.B. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč in je zato dolžan le-to vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen. Odvetnici, ki je bila tožniku dodeljena za izvajanje brezplačne pravne pomoči, je sodišče sicer že priznalo in odmerilo stroške, vendar sklep o odmeri stroškov še ni pravnomočen, zato je bilo v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZBPP odločeno tako, kot je razvidno iz 2. in 3. točke izreka te odločbe. Ko pa bo sklep o odmeri stroškov odvetnici, ki se izplačajo iz naslova brezplačne pravne pomoči pravnomočen, bo navedeni sklep vročen tudi tožniku oziroma skrbniku za poseben primer, ki bo nato, ob upoštevanju določb 43. člena ZBPP, dolžan te stroške povrniti.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sicer res odklonil sodelovanje v postopku mediacije, vendar pa razlogi za odklonitev niso bili na strani tožnika, pač pa na strani nasprotne stranke. Tožnik in njegova pooblaščenka sta namreč od Okrožnega sodišča v Mariboru, Službe za alternativno reševanje sporov, prejela obvestilo, iz katerega je izhajalo, da je sodišče od nasprotne stranke že prejelo pozitivno soglasje za udeležbo v postopku mediacije. Takoj po prejemu tega obvestila je tožnikova pooblaščenka stopila v kontakt s pooblaščenko nasprotne stranke, ki je potrdila, da je njena stranka pripravljena sodelovati v postopku mediacije, vendar je vztrajala, da ji tožnik plača nekaj denarja na račun škode, ki ji jo je povzročil. Pogoji, ki jih je predlagala nasprotna stranka v okviru mediacije, pa za tožnika niso bili sprejemljivi in so mu bili v škodo, saj je bil v trenutku povzročitve škodnega dejanja neprišteven, zato ni bil odgovoren za škodo, ki jo je povzročil nasprotni stranki in ji ni bil dolžan ničesar plačati. Prav tako bi moral s sklenitvijo takšnega dogovora v okviru mediacije sodišču povrniti sredstva za brezplačno pravno pomoč. Poleg tega je iz podatkov o premoženjskem stanju tožnika izhajalo, da ni ničesar zmožen plačati nasprotni stranki. Ker je nasprotna stranka vztrajala pri plačilu denarja in ni bila pripravljena, da bi se v okviru mediacije sklenil drugačen dogovor, sta tako pooblaščenka tožnika, kot pooblaščenka nasprotne stranke, po večkratnih neuspelih dogovorih ocenili, da sklenitev poravnave v postopku mediacije med strankama ne bo mogoča. Zato je tožnik oziroma zanj njegova pooblaščenka odklonil sodelovanje v postopku mediacije. Tožnik sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in o okoliščinah za odklonitev mediacije zasliši tako njegovo pooblaščenko, kakor tudi pooblaščenko nasprotne stranke. Sklicuje se na šesti odstavek 28. člena ZBPP, ki ga je po njegovem mnenju tožena stranka zmotno uporabila, saj bi ga morala pozvati, da pojasni okoliščine za odklonitev mediacije. Ker tega ni storila, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem pa je tožena stranka storila tudi bistveno kršitev določb postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v obravnavani zadevi, v kateri je tožnik kot toženo stranko navedel Republiko Slovenijo, zastopano po Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, štelo, da je tožena stranka zastopana po Okrožnem sodišču v Mariboru.

Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta ugotovila, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč dodeljena neupravičeno in jo mora zato vrniti, v znesku, ki bo odmerjen odvetnici, ki ga je zastopala v zgoraj navedenem pravdnem postopku.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe 28. člena ZBPP. V navedenem členu je med drugim določeno, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati (četrti odstavek 28. člena). Če prosilec ne izpolni tega pogoja, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (peti odstavek 28. člena ZBPP). Prosilec v tej zadevi tudi ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani (šesti odstavek 28. člena ZBPP).

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in glede na podatke v spisu, je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna. Tožena stranka je po ugotovitvi, da tožnik ni dal svojega soglasja za mediacijo, čeprav je to soglasje dala nasprotna stranka v postopku, pravilno ugotovila, da tožnik ni izpolnil pogoja iz četrtega odstavka 28. člena ZBPP. Na podlagi navedenega je pravilno ugotovila tudi, da gre, z ozirom na to, da so stroški že nastali, za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč. Posledično je tožena stranka tožniku tudi utemeljeno naložila vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Tožnik pa je bil tudi opozorjen o možnostih vrnitve po določbah 43. člena ZBPP.

Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ob ugotovitvi, da prosilec soglasja za mediacijo ne da, čeprav da to soglasje nasprotna stranka, glede na vsebino določb 28. člena ZBPP, namreč niso pomembni razlogi, zaradi katerih prosilec odkloni sodelovanje v postopku mediacije. Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na šesti odstavek 28. člena ZBPP, saj v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. V konkretnem primeru je namreč tožnik prvič (in ne ponovno) zaprosil za brezplačno pravno pomoč.

Ker je odločitev tožene stranke po mnenju sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani sporni zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.