Jedro

Obtoženkina predkaznovanost, okoliščine izvršitve kaznivih dejanj, dejstvo da je brez premoženja, brez zaposlitve, brez denarnega nadomestila ali denarne pomoči in da je še vedno odvisnica od prepovedanih drog, izkazujejo obtoženkino ponovitveno nevarnost. Dejstvo, da je bila obtoženka v času od leta 2002 do 2014 že devetkrat pravnomočno obsojena, med drugim tudi zaradi istovrstnih premoženjskih deliktov, zaradi katerih so ji bile samo v letu 2014 izrečene štiri pogojne obsodbe, ki niso dosegle preventivnega namena, saj je s kaznivimi dejanji nadaljevala tudi v letu 2015, pri čemer je bila v svojem kriminalnem početju zelo vztrajna, pa je ključno tudi pri presoji sorazmernosti tega omejevalnega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani ob preizkusu pripornih razlogov po določbi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so zoper obtoženo M. S. še vedno podani razlogi za pripor po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep vlaga pritožbo obtoženka ter v njej med drugim izpostavlja zdravstveno stanje svojega moža ter dejstvo, da bi morala zanj skrbeti. Smiselno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da priporni razlog ni več podan in pripor odpravi.

3. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa ter podatkov v spisu je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo II K 7031/2015 z dne 8. 5. 2015 obtoženko spoznalo za krivo treh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in za vsako od dejanj določilo kazen po štiri mesece zapora. Ob upoštevanju teh kazni in dveh kazni po tri mesece zapora iz preklicanih pogojnih obsodb je po določilu o steku obtoženki izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora od 19. 2. 2015 od 18.00 ure dalje. Obtoženki je tudi podaljšalo pripor. Sodišče druge stopnje je s sodbo VI Kp 7031/2015 z dne 26. 8. 2015 zagovornikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženkina ravnanja pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom KZ-1B, za katero je določilo kazen deset mesecev zapora, nato pa je ob upoštevanju kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora; v ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da se je obtoženka v času pritožbenega postopka nahajala v priporu, je na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusilo, ali so še podani razlogi za pripor in z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

4. Po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusi sodišče druge stopnje, če je obtoženec v priporu, ali so še dani razlogi za pripor, in s sklepom ugotovi, ali so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja, ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani oziroma ali so nastopile take okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora.

5. Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (priporni razlog ponovitvene nevarnosti, torej isti priporni razlog, kot je bil zoper obtoženko pripor odrejen in tekom postopka podaljševan) še podan, ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu (točka 4. obrazložitve), da obtoženkina predkaznovanost, okoliščine izvršitve kaznivih dejanj, dejstvo da je brez premoženja, brez zaposlitve, brez denarnega nadomestila ali denarne pomoči in da je še vedno odvisnica od prepovedanih drog, kot je bilo obširno obrazloženo v sklepu o odreditvi pripora, v sklepih o podaljšanjih pripora in v izpodbijanem sklepu, izkazuje obtoženkino ponovitveno nevarnost, ki se z odločitvijo sodišča druge stopnje na seji 26. 8. 2015 ni zmanjšala. Navedene okoliščine in dejstvo, da je bila obtoženka v času od leta 2002 do 2014 že devetkrat pravnomočno obsojena, med drugim tudi zaradi istovrstnih premoženjskih deliktov, zaradi katerih so ji bile samo v letu 2014 izrečene štiri pogojne obsodbe, ki niso dosegle preventivnega namena, saj je s kaznivimi dejanji nadaljevala tudi v letu 2015, pri čemer je bila v svojem kriminalnem početju zelo vztrajna (vedoč, da je v preizkusnih dobah in navkljub zatrjevani skrbi za moža, je v razmaku le nekaj dni storila predmetna dejanja na škodo istega oškodovanca), pa so ključne tudi pri presoji sorazmernosti tega omejevalnega ukrepa. Utemeljenost suma, ki je sedaj prerasel v gotovost pa je izkazan z izrekom obsodilne sodbe.

6. Obsojenka v pritožbi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi lahko zaključke sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti omajale. Izpostavljeno zdravstveno stanje obtoženkinega moža (že več let ima putiko) in dejstvo, da naj bi obtoženka zanj skrbela ob upoštevanju vseh navedenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, pravilnosti zaključka v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu ne more omajati.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče obtoženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.