Jedro

Izpustitev obtoženca v primeru jasno izkazane begosumnosti bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in bi kljub možnosti uporabe mednarodnih instrumentov predstavljala bistveno oviro za uspešen zaključek kazenskega postopka.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženca podaljšal pripor še po vložitvi obtožnice iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obdolženec se nahaja v priporu od dne 12.8.2024 dalje.

2.Zoper ta sklep se pritožuje obdolženčeva zagovornica smiselno iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, pripor odpravi in obtoženca izpusti, podrejeno pa kot ukrep določi varščino.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica navaja, da niso podani pogoji za podaljšanje pripora, vendar pritožbeno sodišče zaključuje, da naveden očitek ni podan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi begosumnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno tudi natančno obrazložilo.

5.Zagovornica nadalje navaja, da ni podana begosumnost, ker bi se obdolženec v primeru izpustitve napotil na Nizozemsko, kjer biva, in ne v Ukrajino, katere državljan je, saj se ne bi hotel izpostaviti možnosti mobilizacije. Če pa ne bi pristopil na sodišče, bi se ga lahko izročilo na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo na te očitke že odgovorjeno ter se pridružuje dosedanjim ugotovitvam, kot izhajajo iz sklepa o odreditvi pripora in sklepa, s katerim se je zavrnila pritožba zoper navedeni sklep, enako pa tudi v 8. točki izpodbijanega sklepa in sicer, da je obdolženec tujec, državljan Ukrajine, ki začasno biva na Nizozemskem in ga tako na ozemlje Republike Slovenije ne veže nobena navezna okoliščina, grozi pa mu izrek sorazmerno visoke zaporne kazni. Iz navedenega tako izhaja, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec, v primeru izpustitve na prostost, našo državo zapustil ter tako znatno otežil izvedbo predmetnega kazenskega postopka, v primeru vrnitve v matično domovino Ukrajino, ki svojih državljanov ne izroča, pa izvedbo kazenskega postopka onemogočil. Izpustitev v primeru jasno izkazane begosumnosti bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in bi kljub možnosti uporabe mednarodnih instrumentov predstavljala bistveno oviro za uspešen zaključek kazenskega postopka.

6.Nadalje zagovornica nasprotuje ugotovitvam, da je pripor sorazmeren in nujen ukrep, vendar navedeno po mnenju pritožbenega sodišča ne drži. Pripor je namreč nujno potreben, ker milejši ukrepi ne bi zagotovili obdolženčeve navzočnosti, kot je to ugotovljeno tudi v izpodbijanem sklepu. Enako velja glede sorazmernosti, saj učinkovita izvedba kazenskega postopka odtehta poseg v osebno svobodo obdolženca. Kolikor pa zagovornica navaja, da bi obdolženec lahko plačal varščino, je potrebno ugotoviti, da lahko obramba tak predlog poda pred sodiščem prve stopnje, navedeno pa ne omaje zgornjih ugotovitev.

7.Ker glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 204

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.