Jedro

V Republiki Sloveniji sodišča pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko škodo najprej individualizirajo stopnjo tožnikovega trpljenja, nato pa ga objektivizirajo in naredijo dokazno oceno o obsegu škode. Sledi uporaba pravnega standarda pravične odškodnine, pri kateri se sodišče najprej odloči o tem, ali je za ugotovljeni obseg škode sploh mogoče prisoditi denarno odškodnino, nato pa določi ustrezen denarni znesek. Pri primerjavi podobnih primerov iz sodne prakse med seboj, je treba zato natančno presojati podobnost dejanskih stanov posameznih primerov in široka analogija ni dopustna.

Nižji sodišči sta prisodili odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tudi zato, ker sta upoštevali, da bodo bolečine tožnika ovirale tudi pri rekreativni športni dejavnosti. Toda to ni pravno priznana škoda, ker 200. člen ZOR zahteva, da posledice dosežejo tolikšno stopnjo bolečin in trajanja, da opravičujejo prisoditev denarne odškodnine kot satisfakcije. V konkretnem primeru se oškodovanec še vedno ukvarja s športom, le malo težje in ne tako zelo dolgo in intenzivno, kot se je ukvarjal doslej. Poleg tega bo z leti svojo mladostno aktivnost itak usmeril tudi na druga področja in zaradi manjše intenzivnosti pri izvajanju rekreativnih športnih dejavnosti ne bo imel resnih duševnih posledic.

Izrek

1. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da mora tožena stranka - zavarovalnica, plačati tožniku M. Z. glavnico 725.000,00 SIT (z besedo: sedemstopetindvajset tisoč tolarjev 00/100) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 7.4.1998 dalje do plačila; presežni tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Poleg tega mora tožena stranka povrniti tožniku pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v znesku 155.622,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 7.4.1998 dalje do plačila; tožnik pa mora povrniti toženi stranki pravdne stroške za pritožbo v znesku 7.990,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 10.3.1999 dalje do plačila.

2. Zavrneta se: revizija tožeče stranke v celoti in revizija tožene stranke v delu, v katerem ji ni bilo ugodeno.

3. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 11.280,00 SIT revizijskih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 3.2.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.075.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 7.4.1998 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 184.999 tolarjev, prav tako z obrestmi. V presežku je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil toženec poškodovan v prometni nesreči dne 5.9.1996, ko je zavarovanec tožene stranke trčil v njegov avtomobil. Povzročil mu je škodo, za katero je odgovorna tožena stranka. Ko je sodišče ugotovilo obseg posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jo je trpel tožnik zaradi zvina vratne hrbtenice, je tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000 tolarjev in za strah 75.000 tolarjev. Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je ugotovilo, da pritožbi nista utemeljeni, zato ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da jih krijeta stranki sami.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta pravočasno vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik je vložil revizijo proti tistemu delu sodbe, s katerim je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za 875.000 tolarjev odškodnine. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Po njegovem sodišči nista dovolj upoštevali obsega telesnih bolečin in tožnikove mladosti, saj bo še kakih 55 let prestajal občasne telesne bolečine. Tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem nista ustrezno ovrednotili. Za strah meni, da sta sodišči prisodili prenizko odškodnino, ker se je strah odražal kot hipen primarni strah, kot zaskrbljenost za zdravstveno stanje poškodovane hrbtenice in se še kaže kot strah pred prometom. Tožnik predlaga prisoditev višje odškodnine tudi za duševne posledice, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in jo je izvedenec ocenil kot 5%. Težave se odražajo, kadar mora opravljati dela, ki so vezana na prisilno držo glave in vratu, npr. pri delu z računalnikom, pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen (tožnik je zaposlen kot prodajalec pohištva, ki ga dviguje in prenaša) in pri sunkovitih gibih pri rekreativni športni dejavnosti. Tožnik meni, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava kršilo njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I). Navaja primere, v katerih sta sodišči prve in druge stopnje na celjskem območju prisodili višjo odškodnino pri zvinu vratne hrbtenice, in primere, o katerih je odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (II Ips 232/96, II Ips 237/98, II Ips 100/97). Prisojene zneske za tolažbo oškodovancem valorizira z indeksi rasti cen na drobno in trdi, da je tožniku prisojena prenizka odškodnina. Na koncu predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijani sodbi, tako da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku in prisodi tudi vse pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Tožena stranka je vložila revizijo v zvezi s prisojeno odškodnino, ki presega znesek 325.000 tolarjev (torej zaradi 750.000 tolarjev).

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Poudarja, da je tožnik utrpel lažji zvin vratne hrbtenice, da je trpel kratkotrajne telesne bolečine in da je bila prisojena nesorazmerno visoka odškodnina. Po njenem bi bila primerna največ 250.000 tolarjev. Povsem neutemeljena pa se ji zdi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki pri tožniku niso podane. Gibljivost tožnikove hrbtenice ni okrnjena in v funkcionalnem smislu ni trajnih posledic poškodbe. Zaostale bolečine v vratu, ki jih navajata sodišči, spadajo med bodoče telesne bolečine, zato ju ne bi smel zavesti odstotek zmanjšanja v oceni izvedeniškega mnenja, ki ni obrazložen in ne temelji na veljavni zakonodaji. Na koncu predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodb v smeri zahtevanega znižanja ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nista podali odgovora na revizijo, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njih.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

V zvezi z revizijo tožeče in tožene stranke je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve in oceno dejanskega stanja sodišč prve in druge stopnje, saj po tretjem odstavku 385. člena ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V konkretnem primeru sta sodišči ugotovili naslednje: - da je tožnik po nesreči (5.9.1996) čutil bolečine v zatilju, a je mislil, da se bodo umirile. Ker so se bolečine stopnjevale, je dva dni po nesreči (7.9.1996) poiskal zdravniško pomoč pri splošnem zdravniku, čez naslednja dva dni pa pri kirurgu (9.9.1996). Ta mu je priporočil počitek, jemanje zdravil proti bolečinam in nošenje mehke Schanzove ovratnice neprestano teden dni, nato pa jo je lahko snemal še mesec dni. V bolniškem staležu, ki je trajal dober mesec dni, je šestkrat obiskal zdravnika, dvakrat je bil rentgeniziran in je opravil 10 fizikalnih terapij; - da je prestajal telesne bolečine v hudi obliki en dan in občasne hude bolečine tri dni; stalne zmerne bolečine pet dni in občasne še dva tedna, ter da je imel lahke bolečine en mesec in da bodo prisotne tudi v bodoče pri trajni prisilni drži ter pri hitrih in sunkovitih gibih z glavo; - da se je ustrašil v hipu ob naletu vozila ter je bil lahko zaskrbljen za zdravje odtlej, ko se bolečine niso polegle (dan po poškodbi) dotlej, ko je obiskal kirurga; - da je bil tožnik med zdravljenjem omejen pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih, po zdravljenju pa mu niso ostale funkcionalne posledice, saj je gibljivost vratne hrbtenice neokrnjena. Toda bolečine tožnika ovirajo pri vsakdanjem delu in pri rekreativni športni dejavnosti, zaradi česar je izvedenec ocenil, da je poškodba zapustila 5% trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se revizijsko sodišče sicer strinja z revizijskimi trditvami tožene stranke, češ da se telesne bolečine, za katere je gotovo, da bodo po normalnem teku stvari trajale tudi v bodočnosti (203. člen ZOR), vštevajo med telesne bolečine in se ne vrednotijo kot duševne posledice med tako imenovanimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toda nižji sodišči sta vendarle ugotovili, da ima tožnik škodo na obeh področjih, ker je poškodba zapustila tudi posledice, zaradi katerih določena opravila doma in v službi težje opravlja, pri delu mora biti bolj previden, vlagati mora več truda (utemeljitev sodbe pritožbenega sodišča). Ker sodišče prve stopnje ob tem navaja, da je izvedenec ocenil, češ da je poškodba zapustila trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti za 5%, revizijsko sodišče ne more in ne sme dvomiti v dokazno oceno, iz katere izhaja, da je duševno trpljenje, ki ga navaja mladi tožnik, objektivno podano in da je upravičen do denarne odškodnine. Če je imela tožena stranka kake pripombe na izvedeniško mnenje, bi jih morala izraziti najkasneje pred sklenitvijo glavne obravnave dne 7.4.1998 in predlagati vsaj zaslišanje izvedenca, pa tega ni storila. Zato je revizijski ugovor, češ da ni dejanske podlage za tožnikovo duševno trpljenje, prepozen in ga sodišče ni moglo upoštevati v okviru revizijske graje zmotne uporabe materialnega prava.

V zvezi s tožnikovo revizijo, ki se sklicuje na ustavno načelo o enakosti pred zakonom, pa je treba pojasniti način ugotavljanja in vrednotenja nepremoženjske škode. V Republiki Sloveniji sodišča pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko škodo najprej individualizirajo stopnjo tožnikovega trpljenja (telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu), nato pa ga objektivizirajo in naredijo dokazno oceno o obsegu škode. Sledi uporaba prava, ki je opredeljeno v 200. členu ZOR. Ker je tu zakonodajalec namesto striktne pravne norme uporabil pravni standard, mora sodišče pri določanju pravične odškodnine dopolniti njegovo vsebino, tako da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo in trajanje oškodovančevih bolečin in strahu. Ob uporabi pravnega standarda pravične odškodnine je zelo pomembna ustaljena sodna praksa, ki jo tvorijo enake sodbe v konkretnih primerih. Toda pri uporabi sodne prakse je treba biti pošten. Natančno je treba ugotoviti okoliščine primerov iz sodne prakse in primerjanega konkretnega primera, saj pri presoji podobnosti dejanskih stanov posameznih primerov analogija ni dopustna. Poiskati je treba torej enake primere, ne pa analogno podobne. Primeri, ki jih navaja revizija, niso enaki, saj gre v zadevi II Ips 232/96, II Ips 237/96 in II Ips 100/97 za drugačne dejanske stane. V prvi zadevi gre za poškodbo 57 let stare ženske, ki je padla v avtobusu in prestala pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarec v levo stran prsnega koša in udarec v levo ramo. Zvin vratne hrbtenice ni bil najtežji med poškodbami, zato pravične odškodnine za ta primer, kjer je zdravljenje potekalo povsem drugače in so bile tudi duševne posledice po končanem zdravljenju mnogo hujše od tožnikovih, ni mogoče primerjati. V primeru II Ips 237/96 pa je šlo żsamo« za poškodbo vratu, vendar mnogo hujšo od tožnikove, saj je oškodovanec utrpel zvin vratne hrbtenice, pri katerem je prišlo do lažje okvare zadajšnjih ligamentarnih struktur med 3. in 4. vretencem, kar se je kazalo v manjši nestabilnosti pri fleksiji (upogibu) vratu. Tudi primerjava z zadevo II Ips 100/97 ni dopustna, ker so bile posledice nihajne poškodbe vratnega dela hrbtenice zaznavne pri EMG preiskavi živčevja, ki je pokazala zmerno kronično inervacijo korenin C VI, zlasti pa C VII in VII desno. Tako se izkaže, da je imel tožnik srečo, ker je utrpel mnogo lažjo obliko poškodbe od opisanih in da se v svoji težnji po denarni odškodnini res ne more primerjati z oškodovanci, ki so trpeli hujše in daljše telesne bolečine, drugačen strah in imajo drugačne duševne posledice. Poleg tega se je za primerjavo prisojenih odškodnin v sodni praksi uveljavila primerjava na podlagi poprečne plače v posameznem obdobju, zaradi česar neobrazložena valorizacija na podlagi rasti indeksa maloprodajnih cen, ki jo v reviziji navaja tožeča stranka, ni primerna.

Glede na obseg škode, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje v tožnikovem primeru, sta celo precenili tožnikove telesne in duševne posledice, zato je revizijska trditev tožene stranke, češ da sta zmotno uporabili 200. in 203.člen ZOR, delno utemeljena.

Ob ugotovitvi, da je tožnik trpel hude in srednje močne bolečine le dober teden dni, nato pa so prešle v lahke bolečine, ter da niso izkazane nobene večje nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, je prisojena odškodnina občutno previsoka. Res pa je, da je oškodovanec še mlad in da bo ob prisilni drži ter pri hitrih in sunkovitih gibih z glavo še dolga leta čutil lahke bolečine (na kar opozarja tožeča stranka). Zato je sodišče reviziji tožene stranke le delno ugodilo in prisojeno odškodnino za telesne bolečine znižalo s 500.000 tolarjev na 350.000 tolarjev.

Prisoditev denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je - glede na ugotovljeno dejansko stanje - upravičena, a je previsoko določena. Ugotovljeni odstotek zmanjšane življenjske aktivnosti, ki je le orientacijske narave, je razmeroma nizek, a vendarle kaže na to, da bo tožnik, ki sicer nima omejene gibljivosti vratu, zaradi bolečin težje opravljal hitre in sunkovite gibe, zlasti kadar bodo sledili drži vratu v prisiljenem položaju. Ker se bo to lahko pojavljalo tudi pr-i delu in ker je tožnik mlad, je za njegovo duševne posledice pravična odškodnina 300.000 tolarjev. Nižji sodišči sta mu prisodili odškodnino v znesku 500.000 tolarjev tudi zato, ker sta upoštevali, da ga bodo bolečine ovirale tudi pri rekreativni športni dejavnosti. Toda to ni pravno priznana škoda, ker 200. člen ZOR zahteva, da posledice dosežejo tolikšno stopnjo bolečin in trajanja, da opravičujejo prisoditev denarne odškodnine kot satisfakcije. V konkretnem primeru se oškodovanec še vedno ukvarja s športom, še vedno goji iste športe, le malo težje in ne tako zelo dolgo in intenzivno, kot se je ukvarjal doslej. Poleg tega bo z leti svojo mladostno aktivnost itak usmeril tudi na druga področja in zaradi manjše intenzivnosti pri izvajanju rekreativnih športnih dejavnosti ne bo imel resnih duševnih posledic.

Glede odškodnine za strah je treba v zvezi z revizijo tožeče stranke ugotoviti, da je vprašljivo, če je za ugotovljeni obseg strahu sploh omogoča prisoditev denarne odškodnine, saj ni bil niti intenziven niti dolgotrajen, njegove posledice, ki jih tožnik navaja kot strah pred prometom, pa pri normalnih ljudeh, ki se razumsko zavedajo mnogih dejavnikov tveganja v življenju, prenehajo. Prisojeni znesek 75.000 tolarjev je vsekakor dovolj, toda ker tožena stranka ne izpodbija te odškodnine, je revizijsko sodišče ni spreminjalo.

Tako se izkaže, da je bila revizija tožene stranke deloma uspešna, zato je revizijsko sodišče po prvem odstavku 395. člena ZPP 1977 ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo izpodbijani sodbi. V presežnem delu pa je delno zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke in vso revizijo tožeče stranke po 393. členu ZPP 1977. Ker je sprememba sodb vplivala tudi na uspeh pravdnih strank in na odločitev o stroških, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 166. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik uspel le s 37% (prej s 55%), zato mu gre povrnitev ustreznega dela, na 157.708 tolarjev odmerjenih pravdnih stroškov, to je 58.352 tolarjev. K temu je treba prišteti vse stroške za plačilo izvedenine 100.735 tolarjev, kar znese 159.087 tolarjev. Ker je tudi tožena stranka pred sodiščem prve stopnje uspela s 63 % (in ne samo s 45%), ji pripada povrnitev ustreznega dela, na 5.500 tolarjev odmerjenih stroškov, to je 3.465 tolarjev, kar je treba odšteti od tožniku priznanih stroškov. Tako je tožnik upravičen do povrnitve 155.622 tolarjev pred sodiščem prve stopnje z obrestmi, ki tečejo od izdaje prve sodbe dalje. Tožena stranka pa je upravičena tudi do povrnitve dela pritožbenih stroškov in sicer do 47% od 17.000 tolarjev (15.000 tolarjev za sodno takso in 2000 tolarjev manipulativnih stroškov), kar znese 7.990 tolarjev in 47% od priglašenih 24.000 tolarjev za takso za revizijo, to je 11.280 tolarjev.