Jedro

Kot izhaja iz 88. člena KZ-1, zdravstveno stanje ni okoliščina, ki bi vplivala na pogojni odpust, saj je osebam, ki prestajajo kazen zapora, zdravstvena oskrba zagotovljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz obrazložitve izhaja, da je komisija ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti, saj obsojenec ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja in ima na Okrajnem sodišču v Mariboru še odprt kazenski postopek. Prav tako nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik je vložil tožbo v tem upravnem sporu zoper zgoraj navedeno odločitev, saj se ne strinja z v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem. Od 4. 4. 2011 prestaja kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Maribor, kljub temu pa izpodbijana odločba temelji na mnenju ZPKZ Dob. Ne strinja se s tem, da ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, saj je kaznivo dejanje priznal. Res ima še odprt kazenski postopek, ker je vložil ovadbe zoper kriminaliste, ki so storili več kaznivih dejanj. Zunajzavodskih ugodnosti nima, ker opozarja na nepravilnosti, je pa zato deležen suženjskega tretmana. Iz tega razloga je bil tudi premeščen v ZPKZ Maribor. Zaradi takšnega odnosa do njega je tekom prestajanja kazni zapora tudi zbolel. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

KZ-1 v prvem odstavku 88. člena določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik prestaja devetletno zaporno kazen, na katero je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. K 262/2006 z dne 19. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. I Kp 625/2007 z dne 22. 11. 2007 zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ, Uradni list RS, št. 63/94 s spremembami) in nedovoljene proizvodnje prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ. Komisija je z izpodbijano odločbo ugotovila, da ni pogojev za pogojni odpust, saj tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, ima odprt kazenski postopek in ne koristi zunaj zavodskih ugodnosti.

Tudi po presoji sodišča je takšna odločitev glede na podatke spisa pravilna. Tožnik je kazen nastopil 31. 7. 2007 v ZPKZ Dob pri Mirni. V kazen se mu všteva čas prebit v priporu v ZPKZ Maribor od 4. 5. 2006 dalje. Do 30. 12. 2011 bo prestal 5 let 7 mesecev in 26 dni (62,83 %) kazni. Kazen mu v celoti poteče 13. 6. 2015. Na prekinitvi kazni je bil od 6. 9. 2010 do 16. 10. 2010 zaradi zdravstvenih razlogov. Tožnik je bil v ZPKZ Maribor premeščen iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni dne 4. 4. 2011 za obdobje šestih mesecev, ta premestitev pa je bila podaljšana še za tri mesece. Nameščen je na zaprtem oddelku zavoda. Zaradi neprimernega obnašanja in odklonitve čiščenja skupnih prostorov je bil uveden disciplinski postopek ter mu je bil izrečen javni opomin. Iz zdravstvenih razlogov na delo ni razporejen. Deležen je individualnih razgovorov, v zadnjem obdobju pa se tudi redno udeležuje sestankov male skupine. Izvenzavodskih ugodnosti ni deležen. V zdravljenje od odvisnosti ni vključen, saj nima tovrstnih težav.

Na osnovi zgoraj navedenega komisija zaključuje, da ni mogoče dati ocene, da je utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. S takšno odločitvijo se strinja tudi sodišče in je tožnik tudi s tožbenimi navedbami ne more omajati. Komisija je odločitev sprejela na podlagi poročila ZPKZ Maribor z dne 25. 11. 2011, ki se nahaja v spisu, in torej ne drži tožnikova trditev, da odločitev temelji na mnenju ZPKZ Dob. Kot izhaja iz 88. člena KZ-1 zdravstveno stanje ni okoliščina, ki bi vplivala na pogojni odpust, saj je osebam, ki prestajajo kazen zapora, zdravstvena oskrba zagotovljena. Sicer pa se glede na podatke spisa tudi sodišče strinja z zaključkom, da glede na zgoraj navedena dejstva ni mogoče zaključiti, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakon utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).