Jedro

Čeprav višje sodišče zagovornice kljub njeni zahtevi ni obvestilo o seji, pa ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost sodbe višjega sodišča, saj tudi višji tožilec na pritožbeno sejo ni pristopil in torej obsojenec in zagovornica nista bila postavljena v neenakopraven položaj.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni F.K. je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, v višini 1000 EUR.

Obrazložitev

A. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 6. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30. 5. 2007, je bil F.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. čl. KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odst. 133. čl. KZ. Izrečena mu je bil pogojna obsodba, v kateri je bila določena enotna kazen 6 mesecev zapora in preizkusna doba 2 leti. Obsojenec mora povrniti tudi stroške kazenskega postopka iz 1.-5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter na 150.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb ZKP po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. V njej predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva neutemeljena. Zagovornica namreč uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa z zahtevo ni mogoče uveljavljati. To velja tako za vprašanje obsojenčevega motiva, zatrjevane razlike v izpovedbah oškodovanca in vprašanja verodostojnosti oškodovanke Z.F. Prav tako je dejanje pravilno pravno kvalificirano.

B - I Vložnica očita višjemu sodišču, da je kršilo določbe ZKP, s tem, ko o pritožbeni seji ni obvestilo zagovornice in obsojenca, kljub temu, da je zagovornica v pritožbi predlagala, naj se opravi javna seja, in je o seji obvestilo tudi višjega državnega tožilca.

Iz pritožbe zagovornice zoper prvostopenjsko sodbo, odredbe sodnika poročevalca z dne 17. 5. 2007 in zapisnika o pritožbeni seji višjega sodišča izhaja, da je zagovornica predlagala višjemu sodišču, da o pritožbi odloči po javni pritožbeni seji. Kot izhaja iz odredbe sodnika poročevalca, v postopku ni bilo odrejeno, naj se ju o seji obvesti, hkrati pa je bila izdana odredba, naj se obvesti višjega državnega tožilca. Ta je bil tudi obveščen, vendar pa - kot sledi iz zapisnika o seji - nanjo ni pristopil. Po 1. odst. 378. člena ZKP se o seji senata vedno obvesti višjega državnega tožilca, zagovornika in obtoženca pa le, če to v pritožbi zahtevata. Zagovornica je pritožbi predlagala, naj se opravi javna seja, kar gre po presoji Vrhovnega sodišča razumeti kot zahtevo, naj se ju o seji tudi obvesti. Zato je višje sodišče ravnalo v nasprotju s 1. odst. 378. člena, ko ju o seji ni obvestilo. Vendar pa s tem obsojenec in zagovornica nista bila postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z višjim tožilcem. Slednji namreč na pritožbeno sejo ni pristopil. Ugotoviti je treba, da sta bili obe stranki obravnavani enako, zaradi česar ta kršitev ni mogle vplivati na zakonitost sodbe višjega sodišča. Navedbe vložnice zahteve, da bi navzočnost obsojenca omogočila, da se pritožbeno sodišče seznani z njegovo osebnostjo, hkrati pa bi lahko poudarili nekatere pritožbene navedbe, niso relevantne. Pritožbeno sodišče na seji namreč samo ne ugotavlja pomembnih dejstev, hkrati pa se je dolžno opredeliti do vseh relevantnih pritožbenih navedb, pri čemer nove navedbe pritožnika po izteku roka niso dopustne.

Očitki vložnice, ki se nanašajo na motiv oškodovanca, na oceno sodišč o verodostojnosti izpovedb obeh oškodovancev in na oceno izvedenskega mnenja merijo na zmotno in nepopolno dejansko stanje in izkazujejo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. V tem okviru je sodišče obravnavalo tudi navedbo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do nasprotij in nelogičnosti v izpovedbah, na katere je zagovornica opozorila v pritožbi, ker naj bi napačno štelo, da ne gre za pomembne okoliščine. Zahtevo je torej treba v tem delu zavrniti, saj uveljavlja razlog iz katerega pravnomočnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

To velja tudi za tiste navedbe v zahtevi, v katerih vložnica zatrjuje, da je bila oškodovanka Z.F. na glavni obravnavi nesposobna pričati, kar bi moralo sodišče ugotavljati z izvedencem ustrezne stroke, sodba pa se na njeno izpovedbo ne sme opirati. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sodišče v posameznem primeru ocenjuje in odloča, ali je oseba glede na svoje psihofizične posebnosti sposobna biti priča (npr. v sodbi opr. št. I Ips 67/2007). Sodišče je ugotovilo v tem pogledu relevantna dejstva (str. 11 prvostopenjske sodbe) in se zaradi ugotovljenih okoliščin pričanja odločilo, da svojo odločitev opre na oškodovankino izpovedbo iz preiskave, ki pa ni vprašljiva. Tako postopanje je po stališču Vrhovnega sodišča skladno s 335. členom ZKP. Nikakor pa v takem primeru ne gre za nedovoljen dokaz po analogiji z 237. členom ZKP, kolikor se nanaša na mladoletno privilegirano pričo, kot to zatrjuje vložnica. Nedovoljen dokaz je v tem smislu namreč le izpovedba otroka, ki kot privilegirana priča ni mogel razumeti pomena pravice, da ni dolžan pričati.

Neutemeljen je tudi očitek kršitve kazenskega zakona glede dejanja pod 1. točko izreka. Vložnica najprej navaja, da je sodišče napačno kvalificiralo udarno razpočno rano, navedeno v opisu dejanja, kot hudo telesno poškodbo, medtem ko je izvedenec opredelil to poškodbo kot lahko telesno poškodbo. S tem vložnica zatrjuje kršitev po 4. tč. 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče najprej opozarja, da sodišče ne more biti vezano na pravno kvalifikacijo izvedenca. Predmet pravne kvalifikacije in odločitve, katera zakonska določba naj se uporabi, je seveda celotno posamezno dejanje, kot je opisano v izreku. V izreku izpodbijane sodbe je opisano ravnanje obsojenca, ki predstavlja prostorsko in časovno celoto, t.j. en historični dogodek, zaradi česar je pristop sodišča, ko je ravnanje in nastale posledice presojalo kot celoto, pravilen.

Zavrniti je treba tudi navedbe, da v opisu dejanje pod 1. točko izreka ni izkazan znak zmanjšane zmožnosti za delo. Vložnica navaja, da je treba posledico ravnanja storilca hude telesne poškodbe, ki se kaže kot začasno zmanjšana zmožnost za delo, razumeti kot zmožnost za poklicno delo. Tega pa oškodovanka, ki je upokojena, ne opravlja.

Navedbe vložnice, da oškodovanka ne opravlja poklicnega dela, so nepomembne za vprašanje pravilnosti pravne kvalifikacije opisanega dejanja. Kot že navedeno, je za sodišče pomembno le, ali je dejanje, kot je opisano, pravilno kvalificirano. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče (npr. sodba I Ips 179/2004 z dne 3.11.2005), da za opis kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ni potrebno v opisu dejanja po 1. odstavku 134. člena KZ natančno časovno opredeliti trajanje posledice, temveč je dovolj, če se v opisu dejanja v izreku sodbe navede glede na konkretno opisane telesne poškodbe le ustrezen abstraktni del kriterijev, navedenih v 1. odstavku 134. člena KZ. Tako izbranega posameznega kriterija ni potrebno v opisu dejanja še nadalje konkretizirati, saj predstavlja dovolj konkretizirano telesno poškodbo. V primeru hude telesne poškodbe po členu 134 KZ se torej abstraktni del kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja v primeru, ko je telesna poškodba konkretizirano opisana.

V konkretnem primeru iz opisa dejanje v izreku sodbe izhaja, da je obsojenec drugega "tako telesno poškodoval, da je pri poškodovancu zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana, s tem, da je dne 8.3.2002 ob 20. uri pri ograji dvorišča stanovanjske hiše v D. z lesenim kolom dolgim okoli 1,2 m udaril Z.F. enkrat po roki in enkrat po glavi in ji s tem povzročil zlom zadebeljenega dela desne nadlahtnice s prelomno poko v komolčni sklep ter udarnino na glavi in udarno razpočno rano na glavni." Oceno, da gre glede na konkretno navedena dejstva za hudo telesno poškodbo je sodišče v obrazložitvi oprlo na mnenje izvedenca (str. 11-12 prvostopenjske sodbe). Sodišče ocenjuje, da je dejanje pravilno opisano in kvalificirano. Zlasti ne držijo navedbe vložnice, da lahko posledica začasno znatno zmanjšane zmožnosti za delo nastane le pri oškodovancih, ki opravljajo poklicno delo. Kazenski zakonik v 134. členu v tem delu ne daje podlage, ki bi na tak način omejevala krog oškodovancev.

B - II Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in 1. odst. 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo še, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na 1000 EUR odmerjeno povprečnino. Višina povprečnine ustreza zahtevnosti zadeve in obsojenčevemu premoženjskemu stanju. Po podatkih v spisu namreč obsojenec prejema pokojnino in razpolaga z osebnim vozilom.