Jedro

Vsi, ki po določbi prvega odstavka 117. člena SZ lahko nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po samem zakonu v krog originarnih upravičencev. Ožji družinski član ima tako svojo pravico do odkupa, le da je njena uresničitev vezana na privolitev imetnika stanovanjske pravice kot primarnega odkupnega upravičenca. S privolitvijo po 117. členu SZ imetnik stanovanjske pravice tako ne prenaša svoje pravice do odkupa na nekoga, ki te pravice nima, temveč odloča, kdo izmed ostalih upravičencev do privatizacije bo po določbah SZ lahko uresničil svoje odkupno upravičenje. S privolitvijo se torej imetnik stanovanjske pravice odpoveduje svoji prednostni pravici do odkupa. Ker zakon omogoča odpoved prednostni odkupni pravici v celoti, ni nobene ovire tudi za delno odpoved. Zato lahko imetnik stanovanjske pravice kot primarni upravičenec kupi stanovanje skupaj s katerim od drugih upravičencev, torej tudi z zakoncem.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Na podlagi napotitve nepravdnega sodišča, pred katerim teče postopek zaradi razdružitve skupnega premoženja med strankama, je tožnica vložila tožbo na ugotovitev, da je dvosobno stanovanje št. 18 v pritličju stanovanjskega bloka, ..., parc. št. 1715, vl. št. 1564, k.o. ..., njena izključna last. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je tožnica kot nosilka stanovanjske pravice v času trajanja zakonske zveze skupaj z zakoncem (tožencem) realizirala pravico do odkupa s sklenitvijo prodajne pogodbe. Stanovanje je bilo kupljeno s sredstvi skupnega premoženja, zato je postalo njuno skupno premoženje.

3. Proti tej odločitvi vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči napačno interpretirali 123. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl., v nadaljevanju SZ) v zvezi s 117. členom SZ. Po prepričanju tožnice je v skladu z gramatikalno razlago navedeni določbi mogoče razumeti samo tako, da lahko zahteva odkup stanovanja po beneficirani kupnini le prejšnji imetnik stanovanjske pravice ali pa le ožji družinski član (z njegovo pisno privolitvijo). Določbi tako po njenem mnenju ne predvidevata situacije, da bi lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice in družinski član skupaj kupila stanovanje po SZ. Kupoprodajna pogodba, s katero sta stranki kupili stanovanje vsaka do 1/2, tako ni v skladu s 117. in 123. členom SZ, zato je v delu, ki se nanaša na toženca, nična. Tudi iz 15. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in nasl., v nadaljevanju ZSR) izhaja, da je imetnik stanovanjske pravice lahko le ena oseba. To je bila tožnica, ki je s svojo predhodno pravico izpolnila pogoje za nakup stanovanja po SZ. Da ne gre za skupno premoženje, naj bi po prepričanju tožnice stranki nakazali že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, v kateri sta določili polovični delež vsake stranke na stanovanju. Ker ne gre za skupno premoženje z nedoločenim deležem, se sodišči tudi ne bi smeli sklicevati na prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): zakonska zveza med strankama je trajala od 18. 2. 1987 do 31. 1. 2001, tožnica je bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju,

27. 1. 1993 je tožnica skupaj s tožencem vložila zahtevo za nakup stanovanja, stranki sta 13. 3. 1993 s prodajalcem sklenili kupoprodajno pogodbo, iz katere izhaja, da sta stanovanje kupili po boniteti takrat veljavnega SZ za kupnino v višini 877.704,00 SIT, prodajalec je pogodbo podpisal 6. 5. 1993, stranki pa 11. 5. 1993,

10. 7. 2003 je bilo stanovanje v celoti odplačano, stanovanje je bilo kupljeno z denarjem, ki sta ga z delom pridobili obe pravdni stranki.

7. Določilo prvega odstavka 117. člena takrat veljavnega SZ je pomenilo izhodišče za opredelitev kroga upravičencev do privatizacije stanovanj. Po omenjeni določbi so bili lastniki dolžni prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji SZ tistemu, ki je imel na dan uveljavitve tega zakona na stanovanju stanovanjsko pravico, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu. 123. člen SZ pa je omogočal prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice oziroma njegovemu ožjemu družinskemu članu uveljavitev pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi zakona. Po presoji revizijskega sodišča tožničina ozka razlaga kroga upravičencev do privatizacije, po kateri naj bi imela možnost odkupa stanovanja le ena oseba – le imetnik stanovanjske pravice ali le njegov ožji družinski član – ni pravilna.

8. Vsi, ki po določbi prvega odstavka 117. člena SZ lahko nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po samem zakonu v krog originarnih upravičencev.(1) Ožji družinski član (6. člen SZ) ima tako svojo pravico do odkupa, le da je njena uresničitev vezana na privolitev imetnika stanovanjske pravice kot primarnega odkupnega upravičenca. S privolitvijo po 117. členu SZ imetnik stanovanjske pravice tako ne prenaša svoje pravice do odkupa na nekoga, ki te pravice nima, temveč odloča, kdo izmed ostalih upravičencev do privatizacije bo po določbah SZ lahko uresničil svoje odkupno upravičenje. S privolitvijo se torej imetnik stanovanjske pravice odpoveduje svoji prednostni pravici do odkupa. Ker zakon omogoča odpoved prednostni odkupni pravici v celoti, ni nobene ovire tudi za delno odpoved. Zato lahko imetnik stanovanjske pravice kot primarni upravičenec kupi stanovanje skupaj s katerim od drugih upravičencev, torej tudi z zakoncem.(2) Taka razlaga pa ne nasprotuje 15. členu ZSR, po katerem je lahko imetnik stanovanjske pravice na istem stanovanju le ena oseba.

9. Kupoprodajna pogodba, ki sta jo stranki sklenili v času zakonske zveze po boniteti takrat veljavnega SZ, tako ne nasprotuje v reviziji izpostavljenim določbam SZ. S tožničinim podpisom pogodbe, v kateri ima položaj kupca tudi toženec, pa je bilo v celoti zadoščeno tudi obličnostnim kriterijem privolitve.

10. Pravilen je tudi zaključek, da sodi stanovanje v skupno premoženje strank, saj je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z denarjem, ki sta ga z delom ustvarili pravdni stranki.(3) Ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema je kogentne narave, zato zakonca ne moreta sporazumno vplivati na zakonsko določen premoženjski režim in odločati, kaj sodi v njuno skupno oziroma posebno premoženje in kakšni so deleži na skupnem premoženju.(4) Obligatornost režima skupnega premoženja je relativizirana le z možnostjo zakoncev, da kadarkoli v času trajanja zakonske zveze sporazumno (ali na zahtevo enega ali drugega zakonca) skupno premoženje razdelita (drugi odstavek 58. člena ZZZDR). Takšen delilni sporazum mora biti sklenjen v predpisani obliki (v obliki notarskega zapisa po Zakonu o notariatu oziroma je moral biti sodno overjen po ZZZDR iz leta 1976). Določitev deležev v kupoprodajni pogodbi ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma in tako ne more spremeniti zaključka, da sodi stanovanje v skupno premoženje strank, prav tako pa ne vpliva na višino deleža po 59. členu ZZZDR.

11. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 411/99 z dne 16. 3. 2000. Op. št. (2): Stališče, da lahko imetnik stanovanjske pravice skupaj z zakoncem realizira odkupno upravičenje, je v več primerih zavzela že sodna praksa: II Ips 411/99 z dne 16. 3. 2000, II Ips 727/94 z dne 3. 4. 1996. Op. št. (3): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 671/2003 z dne 24. 2. 2005. Op. št. (4): Prim. V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana, Bonex založba, 2002, str. 348-352.