Jedro

Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju dokazne ocene postopalo v skladu z načelom proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP, pri tem pa je tudi upoštevalo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP ter določno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za vsako kaznivo dejanje določena kazen dveh mesecev in petnajstih dni zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu B. B. v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe plača znesek 100,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 20,20 EUR in plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR. Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora obdolženec oškodovancu B. B. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 100,00 EUR, s presežkom zahtevka, pa je prvo sodišče oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so glede obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi prepričljive razloge.

6. Bistveni poudarek pritožbe temelji na izpostavljanju obdolženčevega zanikanja obeh kaznivih dejanj ter zagovora, da so obtožbeni očitki popolnoma izmišljeni ter plod maščevanja obeh oškodovancev zaradi odpovedi najemne pogodbe oškodovanki C. C. Sodišče prve stopnje naj bi po prepričanju obrambe izpovedbam obeh oškodovancev verjelo brez vsakršnega drugega dokaza, ki bi potrdil njune obtožbe.

7. Res je sicer, da je do inkriminiranega dogodka dne 25. 11. 2019, ko naj bi obdolženec oškodovanki C. C. grozil, prišlo kmalu po obdolženčevi odpovedi najemne pogodbe oškodovanki, vendar se sodišče druge stopnje pridružuje zanesljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da povod za kazensko ovadbo obdolženca po oškodovanki ni bilo morebitno maščevanje zaradi odpovedi najemne pogodbe. Pod točkami 10 do 15 obrazložitve je sodišče prve stopnje temeljito dokazno pretreslo, ne le izpovedbe oškodovanke, pač pa tudi pričevanja prič B. B., D. D., E. E., F. F. in G. G., nenazadnje pa tudi dokazno ovrednotilo obdolženčev zagovor, ki se je nanašal na kaznivo dejanje grožnje. Iz nobenega dokaza ne izhaja teza obrambe, da bi bila oškodovanka jezna na obdolženca zaradi odpovedi najemne pogodbe, kar bi lahko bil morebiten razlog za maščevanje. Prav nasprotno, iz njenega pričevanja sledi, da si je v času pred odpovedjo že iskala drugo stanovanje. Izključni razlog za pogovor z obdolžencem v času storitve kaznivega dejanja grožnje 25. 11. 2019 okoli 21.00 ure je bil, da je želela razčistiti, koliko mu je dolžna plačati za stroške najema. Od obdolženčevega odvetnika je namreč dobila obvestilo, da dolguje še 154,00 EUR, medtem ko ji je obdolženi sporočil znesek 163,00 EUR. Oškodovanka je popolnoma skladna v navedbah, da ji je v tistem trenutku obdolženi najprej rekel, da lahko ta znesek „odsluži, če da noge narazen“, nakar ji je na njeno vprašanje, če je normalen odgovoril, da “naj pazi, kje hodi v temi in da bo enkrat vse postrelil“. Prav tako je bila oškodovanka, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, skladna tudi v nadaljnjem opisu groženj, ko je opisala, da jo je obdolženi istega večera poklical preko aplikacije Viber in ji rekel, ″da bo dobila porcijo‶. Oškodovankina mati G. G. je kot priča potrdila oškodovankine navedbe, opisala njeno stanje po izrečenih grožnjah, ko naj bi bila oškodovanka prestrašena in se ji je glas tresel, tako da je komaj govorila, ter izpovedala, da je oškodovanki naročila, naj se zaklene v stanovanje, naslednjega dne pa jo je odpeljala na policijsko postajo. Po sprejemu ustne kazenske ovadbe s predlogom za pregon je bila na policijski postaji izdelana tudi individualna ocena stopnje ogroženosti oškodovanke (list. št. 6 do 7), ki je bila opredeljena kot ″visoka‶. Oškodovankin partner B. B. sicer ni bil neposredno udeležen pri obravnavanem kaznivem dejanju grožnje, je pa kot priča potrdil, da je obdolženec že v preteklosti z orožjem grozil v vinjenem stanju. Priča E. E. je na glavni obravnavi 16. 11. 2021 prav tako izpovedoval o tem, da mu je obdolženi omenjal neko pištolo in da je hodil na strelišče. O grožnjah z orožjem, ki jih je izrekal obdolženec je izpovedala tudi priča F. F. Ob priliki je slišala, ko je obdolženi zagrozil B. B. med drugim tudi, da ga bo ustrelil. V izpovedbah navedenih, sicer posrednih prič, ki so izpovedovale, da je obdolženec tudi v preteklosti grozil z uporabo orožja, je imelo sodišče prve stopnje dodatno dokazno podlago, da je verjelo oškodovanki, da je tovrstne grožnje namenil tudi njej. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi dokazno ocenilo tudi izpovedbe priče D. D. in zaključilo, da ji ne gre verjeti. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev pospremilo z razumnimi razlogi, ki so prepričali tudi sodišče druge stopnje. Ob tem, ko je priča navajala, da 25. 11. 2019 v času storitve predmetnega kaznivega dejanja na teraso v neposredni bližini kraja dogodka ni ničesar slišala niti videla, pa na vprašanje okrožne državne tožilke, kako je možno, da si je ta, sicer za njo nepomemben dogodek, torej sedenje na terasi in pitje kave z obdolžencem, ki se je zgodil pred osmimi meseci, tako dobro zapomnila, ni imela pojasnila. Izjavila je le ″o tem nisem razmišljala in sedaj o tem ne morem povedati‶.

8. Tako ne gre pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje glede resničnosti po obdolžencu izrečenih groženj obsodilno sodbo gradilo zgolj na njenih izpovedbah, brez upoštevanja in vrednotenja drugih relevantnih dokazov, medtem ko naj bi razbremenilni priči D. D. neupravičeno odreklo verodostojnost. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju dokazne ocene postopalo v skladu z načelom proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP, pri tem pa je tudi upoštevalo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP ter določno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov.

9. Glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, konkretno pnevmatike na oškodovančevem osebnem avtomobilu, je sodišče prve stopnje pod točkami 17 do 23 z jasnimi in sprejemljivimi razlogi zaključilo, da je obdolžencu dokazana tudi storitev tega kaznivega dejanja. Obdolženec v zagovoru ni zanikal, da je bil v konfliktu z oškodovanim B. B. zaradi tega, ker je slednji svoj avtomobil parkiral na parkirnem prostoru pred njegovo hišo, kot je nenazadnje tudi razvidno iz fotografij z ogleda kaznivega dejanja na list. št. 61 do 63. Obdolženčevo nasprotovanje takšnemu parkiranju oškodovanca izhaja tudi iz njegovega zagovora, ko je navajal, da je uporabo parkirnega prostora dovolil le kozmetičarki, pa je kljub temu tam ves čas parkiral oškodovanec, zaradi česar ga je stalno opozarjal naj tega ne počne. Glede na takšno konfliktno situacijo gre verjeti izpovedbi oškodovanca B. B., da mu je obdolženec že predhodno napovedal, da bo to storil, torej da bo prerezal pnevmatiko na njegovem avtomobilu, če bo tam parkiral. Dodatno pa sta obdolženčevo zanikanje kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari ovrgli pričevanji E. E. in F. F., ki sta skladno opisala, da se jima je obdolženec s tem svojim dejanjem pohvalil. Glede na pravilno dokazno oceno izpovedb zgoraj navedenih prič ter okoliščin primera, ko je obdolženec oškodovancu že predhodno grozil z dejanjem, ker se ni strinjal s tem, da oškodovanec parkira na spornem parkirnem mestu, za sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru ni sprejemljiva teza obrambe, da ″če se kdo hvali, da je prerezal gume, to še ne pomeni, da jih je res prerezal‶.

10. Pritožnik sodišču prve stopnje smiselno očita tudi kršitev pravice do obrambe, ker ni ocenilo dokaza, ki ga je obramba vložila v spis in sicer izpisa s spletne strani www.bolha.com z dne 28. 5. 2020, na katerem podjetje B., d. o. o., iz Ljubljane oglašuje, da prodaja rabljene pnevmatike znamke Bridgestone po 10 EUR za komad, montaža le teh pa znaša od 17 EUR dalje. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje pod točko 5, da ta dokaz za predmetni kazenski postopek ni relevanten. Tako iz opisa kaznivega dejanja kot tudi iz fotografije z ogleda (fotografija 7/7, list. št. 63) je razvidno, da ni šlo za pnevmatiko znamke Bridgestone, pač pa Verdestein. Prerezano pnevmatiko je oškodovanec moral zamenjati za novo, kar je tudi dokumentiral z računom Vulkanizerstva ... z dne 4. 6. 2019, po katerem je cena nove pnevmatike naziva VR 225/40R18 92Y Ultrac Satin XL znašala 70,00 EUR (list. št. 57). Glede na to, da je imel oškodovanec z menjavo pnevmatike še dodatne stroške, kot so stroški montaže, centriranja pa nenazadnje tudi stroški prevoza do vulkanizerja, je za sodišče druge stopnje neoporečna odločitev sodišča prve stopnje, obrazložena pod točkama 28 in 29 izpodbijane sodbe, da oškodovancu na račun premoženjskopravnega zahtevka prizna znesek 100,00 EUR, s presežkom v znesku 150,00 EUR pa ga napoti na pravdo. Glede na to, da je oškodovanec uveljavljal premoženjskopravni zahtevek v znesku 250,00 EUR, pa ni mogoče pritrditi pritožniku, da naj bi to kazalo na njegove rentne motive.

11. Pritožnik v pretežnem delu pritožbe izpostavlja, da je oškodovanka C. C. kršila najemno pogodbo, da oškodovani B. B. ni upošteval prepovedi parkiranja pred obdolženčevo hišo, da je torej šlo za protipogodbeno uporabo stanovanja in parkirišča. Po drugi strani pa sta bili sklenitev in odpoved najemne pogodbe zakoniti. Te pritožbene navedbe pa ob ostalih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ovrednotilo, z ničemer ne ovržejo pravilne presoje prvega sodišča, da je obdolžencu z gotovostjo dokazana storitev obeh očitanih mu kaznivih dejanj.

12. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavani kaznivi dejanji izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivih dejanj, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni enotni kazni štirih mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva. Pri določitvi posebnega pogoja ter dvomesečnem roku plačila zneska 100,00 EUR oškodovancu B. B., je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere.

13. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.