Jedro

Zmotno je prepričanje pritožbe o tem, da bi prvi tožeči stranki škoda v smislu 2. člena splošnih pogojev AK - 2/06 nastala šele s plačilom popravila v nezgodi poškodovanega vozila, saj prva tožeča stranka s tem, ko terja stroške materiala in dela, potrebnega za popravilo tega vozila, uveljavlja povrnitev navadne škode, ki se v njeni premoženjski sferi odraža v posledici zmanjšanja vrednosti poškodovane stvari (132. člen OZ).

Z ozirom, da skladno s četrtim odstavkom 154. člena OZ v zvezi s 149. členom ter 150. členom istega zakona v prometni nezgodi udeležena imetnika motornih vozil v razmerju do tretje osebe odgovarjata objektivno in solidarno, se tožena stranka obveznosti povračila škode prvi tožeči stranki ob sklicevanju na izključno odgovornost drugega (neznanega) udeleženega vozila za nastanek prometne nezgode, četudi bi ta bila dejansko podana, ne more sklicevati. V posledici navedenega tožena stranka na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ prvi tožeči stranki odgovarja za celotno obveznost, ugovor izključne krivde drugega v nezgodi udeleženega vozila pa lahko na podlagi 188. člena OZ uveljavi le v regresni pravdi med njima kot imetnikoma motornih vozil. Zavarovalnica na osnovi AO - plus zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (prvi odstavek 3. člena posebnih pogojev AO - plus - 06), kamor je v primeru, ko prometno nesrečo povzroči neznano vozilo na osnovi 36. člena ZOZP v zvezi s 34. členom tega zakona šteti tudi Slovensko zavarovalno združenje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da v roku 15 dni na fiduciarni oziroma poslovni račun pooblaščenca prvi tožeči stranki plača znesek 8.821,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.771,90 EUR od 15. 9. 2007 do plačila, od zneska 1.050,00 EUR pa od 5. 1. 2008 do plačila (I. točka izreka), drugi tožeči stranki znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 do plačila (II. točka izreka), tožečima strankama (v nadaljevanju tožeča stranka, v kolikor ni potrebno individualizirati drugače) pa povrne še njune pravdne stroške v znesku 2.146,59 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev pravočasno po pooblaščencih pritožbo vlagata obe pravdni stranki, vsaka v delu, ki je zanjo neugoden.

3. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v obsodilnem delu ob sklicevanju na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja v prepričanju, da do obravnavane prometne nezgode ni prišlo na v tožbi zatrjevan način. Opozarja, da ob ogledu kraja škodnega dogodka sledovi udeleženih vozil niso bili najdeni, prav tako ne sledi zaviranja druge tožeče stranke, poškodbe na vozilu pa kažejo, da je do trčenja prišlo drugje oziroma na drug način. Kljub dejstvu, da je izvedenec gibanje kritičnega vozila označil kot precej neobičajen način vožnje in ga tehnično ni mogel upravičiti po reakciji povprečnega voznika, je sodišče prve stopnje, ko po navedenem ostane nepojasnjeno, zakaj je druga tožeča stranka izvedla takšen manever, tožeči stranki neutemeljeno poklonilo vero. Zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka slednji, kljub dejstvu, da je bilo dokazno breme v tej povezavi na njeni strani, po prepričanju pritožbe ni uspelo izkazati. V tej smeri je sklepati sploh ob odsotnosti belega prahu, ki se ob sproženju zračnih blazin sicer razprši po notranjosti vozila. Policista, ki sta izhajajoč iz njune izpovedbe ogled kraja škodnega dogodka skrbno in natančno opravila, belega prahu namreč nista zaznala, tožeča stranka pa ni uspela dokazati, da je v konkretnem primeru šlo že za tako tehnološko dovršene zračne blazine, da v njih belega prahu več ni. Prepričanje, da do škodnega dogodka ni prišlo v zatrjevanih krajevnih in časovnih okoliščinah, pa še dodatno podkrepi dejstvo, da tožeča stranka z analizo (potovalnega) računalnika ni uspela izkazati čas sprožitve zračnih blazin. V kolikor je do škodnega dogodka prišlo na tožbeno zatrjevan način, pa pasivna legitimacija tožene stranke ne more biti podana, saj je ugotoviti, da je do škodne posledice prišlo zaradi ravnanja neznanega vozila. V primeru, kadar je za prometno nezgodo odgovorno neznano vozilo, pa je za povračilo škode zavezano Slovensko zavarovalno združenje. Z zavarovanjem AO-plus se zavarovalnica namreč zaveže povrniti škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb utrpi voznik kot povzročitelj prometne nezgode, kamor pa po zgoraj navedenem in izhajajoč iz navedb tožbe ter izpovedb obeh tožečih strank, ker dajejo podlago zaključku, da je vzrok za prometno nezgodo iskati v ravnanju neznanega vozila, druge tožeče stranke ni mogoče šteti. O tem izpodbijana sodba tudi nima utemeljenih razlogov ter se ne da preizkusiti. Odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja in zavarovanja avtomobilske odgovornosti tožeči stranki tako ne gre, saj se odškodnina pod AO-plus pogoji izplača le ob krivdi zavarovanca - voznika, ob odsotnosti odgovornosti voznika pa glede na določilo 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodnine ni moč priznati niti sopotniku. Tožena stranka graja še odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj meni, da je v zamudi s plačilom šele s prejemom izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke, ko se je lahko seznanila z obstojem in obsegom obveznosti. Z ozirom na to, da prva tožeča stranka do konca predmetnega postopka ni izkazala, da je na račun popravila vozila kaj plačala, pa tudi sicer meni, da o tem, da ji je s plačilom za popravilo nastala škoda, ni mogoče govoriti. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje zato predlaga, da njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

4. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje smiselno izpodbija v obsegu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v skupni višini 600,00 EUR s pripadki ter v odločitvi o stroških postopka. Sklicujoč se na zaključke izvedenskega mnenja o intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter strahu in ugotovljenih nevšečnostih med zdravljenjem meni, da je z izpodbijano sodbo odškodnina odmerjena prenizko. Po prepričanju pritožbe prva tožeča stranka, sploh glede na večje število poškodb, več škodljivih rentgenskih slikanj ter več bolečih fizikalnih terapij, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zraven prisojenih 800,00 EUR utemeljeno zahteva še dodatnih 250,00 EUR, za utrpeli strah pa ob prisojenih 250,00 EUR še dodatnih 50,00 EUR. Druga tožeča stranka pa kot odškodnino za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem zraven prisojenih 700,00 EUR iz tega naslova upravičeno terja še dodatnih 300,00 EUR. Glede na obsežno dokazovanje temelja v predmetnem postopku pa se tožeča stranka zavzema še, da se pri ugotavljanju njenega pravdnega uspeha upošteva, da je po temelju uspela v 100%, z višino zahtevka pa v 67%, tako da njen pravdni uspeh skupaj znaša 83,5% ((100+67):2). Ob navedenem pa dodaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki nekritično priznalo tudi stroške zastopanja skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ob tem, ko je odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo tožena stranka vložila sama, po pooblaščenki pa le vlogo z dne 25. 1. 2013, po mnenju pritožbe namreč ni upravičena do nagrade za postopek v znesku 477,10 EUR. Prav tako pa ni upravičena do nagrade za narok v polni višini, saj je po pooblaščenki pristopila zgolj na dva od štirih opravljenih narokov za glavno obravnavo in bi stroške skladno z ZOdvT lahko zahtevala kvečjemu v sorazmerni višini. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje zato predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, vse s stroškovnimi posledicami.

5. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim izvajanjem tožene stranke in se posledično zavzema za zavrnitev njene pritožbe in za potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu. Posebej izpostavlja, da ima zavarovanec iz kasko zavarovanja pravico do izplačila odškodnine ne glede na to, kdo škodo povzroči, prav tako pa lahko sopotnik kot tretja oseba od obeh eventualno udeleženih voznikov motornih vozil odškodnino uveljavlja solidarno od enega do drugega. Kot neutemeljene zavrača še trditve, da tožeča stranka z analizo računalnika ni uspela dokazati čas sprožitve zračnih blazin, saj je ta svoje navedbe potrdila z izvedenskim mnenjem, medtem ko tožena stranka zgoraj navedenega dokaznega predloga ni podala do prve glavne obravnave. Kot neutemeljen pa označuje tudi nadaljnji pritožbeni ugovor, da naj bi do škodne posledice prišlo zaradi ravnanja neznanega vozila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi tožena stranka, ne ugotavlja, saj sodba sodišča prve stopnje ima razloge o pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Podana pa ni niti procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z grajo prvostopenjske dokazne presoje smiselno uveljavlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz metodoloških napotkov v 8. členu ZPP pravno relevantno dejansko stanje v zadevi namreč v zadostni meri in pravilno razjasnilo, na tej osnovi sprejeta odločitev pa se hkrati pokaže kot materialnopravno pravilna.

9. Do obravnavanega škodnega dogodka je prišlo 10. 3. 2007, ko sta bili tožeči stranki, in sicer druga tožeča stranka kot voznica, prva tožeča stranka pa kot sopotnica, telesno poškodovani v prometni nezgodi na cestnem odseku Areh - Hoče, do katere je po zatrjevanih tožbe prišlo tako, da sta tožeči stranki v levem nepreglednem ovinku v trenutku pred nezgodo zaznali, da je nasproti pripeljalo vozilo bele barve, drugo tožeča stranka se mu je umaknila, zaradi tega zletela s ceste in zapeljala v obcestno drevo izven vozišča, v posledici česar je nastala škoda tudi na vozilu (VW Golf), sicer last prve tožeče stranke. Ob tem, ko je v predmetni zadevi sicer nesporno, da je bilo kritično vozilo v času škodnega dogodka zavarovano pri toženi stranki pod pogoji AO (obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti) in AO-plus (zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb), kot tudi kasko zavarovano (zavarovanje za škodo na zavarovanem vozilu), tožena stranka plačilo premoženjske in nepremoženjske škode primarno zavrača z argumentacijo, da do škodnega dogodka ni prišlo na v tožbi zatrjevan način, ki pa je glede na rezultate dokaznega postopka po naziranju sodišča druge stopnje ni mogoče sprejeti.

10. Izvedenec prometne stroke, ki ga je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo, da z vidika stroke na tehničen način analizira gibanje vozila tožeče stranke v kritičnem trenutku oziroma pojasni mehanizem nastanka na vozilu ugotovljenih poškodb, je namreč kljub dejstvu, da ob ogledu kraja škodnega dogodka sledovi udeleženih vozil niso bili najdeni in posledično mesto trčenja ni bilo ugotovljeno, prav tako pa niso bile vidne sledi zaviranja druge tožeče stranke, zaključil, da je do prometne nezgode lahko prišlo tako, kot se zatrjuje v tožbi. Stanje razvidno iz fotografij, ki sta jih na kraju škodnega dogodka posnela policista, namreč glede na položaj drevesa in vozila ne nasprotuje, da se je osebno vozilo lahko po sprednjem delu poškodovalo ob trčenju v drevo na obravnavanem mestu. Da je vozilo tožeče stranke zapeljalo do drevesa in se je po trčenju nahajalo v položaju v kakršnem se je, je moralo v srednjem delu ovinka ostro zapeljati proti desni s ceste ter vseskozi zavijati desno, da so po sprednjem delu vozila nastale poškodbe v ugotovljenem obsegu, pa se je v trenutku trčenja moralo gibati s hitrostjo 20 km/h. Tudi svetle zdrsnine po zadnjem levem bočnem delu vozila so po mnenju izvedenca lahko nastale ob podrsanju z nasproti vozečim vozilom. Iz izvedenskega mnenja sicer res izhaja, da je način gibanja vozila tožeče stranke, s tem ko je zapeljalo močno desno z vozišča ter nadalje še preko parkirišča, pri čemer je vseskozi zavijalo desno in ko ob tem niso nastale sledi zaviranja ali drsenja, mogoče označiti kot precej neobičajen način vožnje, vendar pa zgolj dejstvo, da manevra druge tožeče stranke v kritičnem trenutku ni mogoče opravičiti po reakciji povprečnega voznika, ne vodi k zaključku, da se prometna nezgoda ni pripetila v krajevnih in časovnih okoliščinah kot se navajajo v tožbi. Ravno nasprotno, saj opis običajne reakcije voznika v kritični situaciji (povprečen voznik bi ob tem, ko je nasproti vozeče vozilo zapeljalo proti levi preko sredine vozišča, najprej reagiral z izogibanjem proti desni in z zaviranjem, v nadaljevanju pa bi potem, ko bi vozili zapeljali eno mimo drugega, z zavijanjem proti levi poizkušal zapeljati nazaj na desno smerno vozišče oziroma na področje, kjer je pred tem vozil; če ne bi usmeril krmila nazaj na levo, pa bi bilo pričakovati vsaj, da bi močneje pritisnil na zavoro in na takšen način poskušal preprečiti trčenje v drevo) dopušča sklepanje, da bi se druga tožeča stranka s takšnim načinom vožnje trčenju v drevo še lahko izognila.

11. Ob ogledu notranjosti vozila je bilo ugotovljeno tudi, da sta bili aktivirani obe zračni blazini, za katere izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja navaja, da sta lahko bili sproženi le ob trčenju vozila v drevo (in ne ob morebitnem podrsanju z nasproti vozečim vozilom). Zgolj zaradi okoliščine, da v vozilu ni bilo vidnega belega prahu, ki se sicer po kabini sprosti ob sprožitvi zračnih blazin, kakor izhaja iz policijskega zapisnika, pa ni mogel zatrditi, da do sprožitve zračnih blazin ni prišlo v obravnavanem škodnem dogodku. Pojasnil je namreč, da se z razvojem zračnih blazin količina prahu zmanjšuje, tako da je povsem možno, da je neopazen in se ob običajnem pregledu, še posebej v nočnem času, niti ne zazna, pri čemer je vztrajal še tudi ob dopolnitvi pisno podane ekspertize (3.5 točka izvedenskega mnenja na list. št. 88, zaslišanje izvedenca na list. št. 161). Glede na izpostavljeno in ko ne gre prezreti, da je tudi priča G.D., prijatelj tožečih strank, izpovedal, da sta tožeči stranki Ruško kočo, kjer so bili kritičnega večera skupaj na pijači, zapustili z nepoškodovanim vozilom, je sodišče druge stopnje prepričano, da je do prometne nezgode prišlo v krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način kot to zatrjuje tožeča stranka.

12. Sicer drži, da izvedenec podrobnejših podatkov o v vozilu tožeče stranke nameščenih zračnih blazinah, čeprav je te z namenom izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja po predlogu tožene stranke iskal pri pooblaščenemu zastopniku za vozila VW za Slovenijo (priloga C2), ni uspel pridobiti, vendar pa je bilo ob zgornjih dokaznih zaključkih in ko je izvedenec še tudi ob zaslišanju na tretjem naroku za glavno obravnavo dne 27. 9. 2013 vztrajal pri predhodno že podanih stališčih, ker je tožeča stranka s tem dokazno breme o tožbeno zatrjevanem načinu nastanka škodnega dogodka zmogla, breme dokazovanja o nasprotnem na toženi stranki. Slednja je sicer že po prejemu pisne dopolnitve izvedenskega mnenja v svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2013 predlagala pritegnitev novega izvedenca, ki naj razišče, ali so bile v vozilu tožeče stranke nameščene zračne blazine, ki ob sprožitvi vidnih sledi v obliki prahu ne bi zapustile, ter z analizo potovalnega računalnika ugotovi čas sprožitve zračnih blazin, vendar pa, ker pri izvedbi tega dokaza na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 22. 11. 2013 ni vztrajala, sodišče prve stopnje pa je tak dokazni predlog s sklepom zavrnilo, tak dokaz ni bil izveden. Da so zgoraj izpostavljene okoliščine ostale nerazjasnjene oziroma niso bile dodatno osvetljene, pa glede na razporeditev dokaznega bremena v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni mogoče šteti v breme tožeče stranke. Slednja je zatrjevan način nastanka škodnega dogodka s predlaganimi dokazi uspela izkazati, za sklep o nasprotnem pa po prepričanju naslovnega sodišča tudi izpovedbi policistov, ki sta obravnavala prometno nezgodo, ne nudita osnove. Ob tem, ko oba glede na časovno oddaljenost škodnega dogodka o relevantnih okoliščinah podrobneje nista vedela izpovedati, je priča A.B. zgolj v splošnem pojasnil, da o tem, da se ob sprožitvi zračnih blazin sprosti prah po armaturni plošči ter sedežih, ve povedati glede na prometne nezgode, ki jih je do sedaj obravnaval. Tudi priča I.K. pa je na vprašanje, na podlagi česa ugotovi prah, ki se sprosti po aktiviranju zračne blazine, odgovoril zgolj, da se ob aktiviranju le-teh prah razprši po notranjosti vozila in po osebah v vozilu, kaj oprijemljivejšega v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom pa tudi on ni vedel povedati.

13. Ko je po obrazloženem potrebno izhajati iz prepričanja, da je do obravnavane prometne nezgode prišlo v krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način kot se navaja v tožbi, pa je ugotoviti, da se tožena stranka plačila odškodnine za obravnavani škodni dogodek ne more razbremeniti niti na podlagi ugovora pasivne legitimacije ob sklicevanju na odgovornost Slovenskega zavarovalnega združenja. Že v izhodišču velja pojasniti, da je tak ugovor relevantnega pomena le v zvezi s presojanjem utemeljenosti tistega dela tožbenega zahtevka, ki ga tožeča stranka opira na zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), medtem ko je obveznost povračila premoženjske škode iz naslova kasko zavarovanja vozila ter nepremoženjske škode sovozniku kot tretji osebi iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče utemeljiti neodvisno od vprašanja, ali je obravnavano prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo.

14. Kasko zavarovanje vozila je premoženjsko zavarovanje za škodo, ki nastane na zavarovanem vozilu zaradi poškodovanja ali uničenja (2. člen pogojev AK - 2/06). To se zavarovalnica zaveže povrniti v primeru nastopa zavarovalnega primera, ki je skladno s 1. točko prvega odstavka 3. člena pogojev AK - 2/06 tudi prometna nesreča,(1) do kakršne je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo. Z ozirom, da je skladno z veljavnimi splošnimi pogoji obveznost zavarovatelja, to je tožene stranke, za povrnitev premoženjske škode neodvisna od vprašanja, ali je voznika zavarovanega vozila šteti za povzročitelja prometne nezgode, saj plačilna obveznost tožene stranke v pogodbenih določilih v tem pogledu ni omejena, oziroma povedano drugače, obveznost zavarovalnice, da povrne škodo, s pogodbenimi določili ni izključena v primeru, kadar za škodo odgovarja druga oseba, je tožena stranka z ozirom, da v predmetni zadevi niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi utemeljevale izgubo zavarovalnih pravic (11. člen splošnih pogojev AK - 2/06), obvezana, da prvi tožeči stranki povrne premoženjsko škodo na njenem vozilu, kot ji je pravilno naloženo z izpodbijano sodbo. Zmotno je namreč tudi prepričanje pritožbe o tem, da bi prvi tožeči stranki škoda v smislu 2. člena splošnih pogojev AK - 2/06 nastala šele s plačilom popravila v nezgodi poškodovanega vozila,(2) saj prva tožeča stranka s tem, ko terja stroške materiala in dela, potrebnega za popravilo tega vozila, uveljavlja povrnitev navadne škode, ki se v njeni premoženjski sferi odraža v posledici zmanjšanja vrednosti poškodovane stvari (132. člen OZ). (3) To škodo je sodišče prve stopnje prvi tožeči stranki po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke in upoštevajoč odbitno franšizo 200,00 EUR (polica avtomobilskega zavarovanja št. 4309444) priznalo v višini 7.771,90 EUR, ki niti ni pritožbeno sporna, v nasprotju s prepričanjem tožene stranke pa je pravilno odločilo tudi o teku zakonskih zamudnih obresti. Te prvi tožeči stranki glede na pogodbeni temelj zahtevka skladno z 943. členom OZ (4) gredo od poteka štirinajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, (5) ki pa se je z ozirom na zapisnik o cenitvi škode tožene stranke z dne 14. 3. 2007 ter ko slednja v pritožbi ne zatrjuje, da ponudbe v prilogi A22 z dne 22. 3. 2007 ter kalkulacije v prilogi A23 z dne 30. 3. 2007, ki ju ji je prva tožeča stranka posredovala z namenom, da izkaže stroške za popravilo poškodovanega vozila, ni prejela, po prepričanju sodišča druge stopnje do 15. 9. 2007, to je do dne, od katerega prva tožeča stranka uveljavlja tek zakonskih zamudnih obresti od materialne škode, zagotovo iztekel. Na osnovi vsebine zgoraj navedenih listin je tožena stranka obstoj in obseg svoje obveznosti namreč lahko zanesljivo ugotovila.

15. Z ozirom, da je bila prva tožeča stranka v obravnavani prometni nezgodi kot sovoznica telesno poškodovana, v razmerju do tožene stranke utemeljeno uveljavlja tudi zahtevek iz naslova povračila nepremoženjske škode na osnovi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Skladno s 1. členom splošnih pogojev AO - 06 je zavarovalnica namreč zavezana, da sovozniku kot tretji osebi povrne škodo zaradi telesnih poškodb, do katerih je prišlo ob uporabi zavarovanega vozila, kakor določa že tudi 15. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Z ozirom, da skladno s četrtim odstavkom 154. člena OZ v zvezi s 149. členom ter 150. členom istega zakona v prometni nezgodi udeležena imetnika motornih vozil v razmerju do tretje osebe odgovarjata objektivno in solidarno, se tožena stranka obveznosti povračila škode prvi tožeči stranki ob sklicevanju na izključno odgovornost drugega (neznanega) udeleženega vozila za nastanek prometne nezgode, četudi bi ta bila dejansko podana, ne more sklicevati. V posledici navedenega tožena stranka na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ (6) prvi tožeči stranki odgovarja za celotno obveznost, ugovor izključne krivde drugega v nezgodi udeleženega vozila pa lahko na podlagi 188. člena OZ (7) uveljavi le v regresni pravdi med njima kot imetnikoma motornih vozil. (8)

16. Tožena stranka povračila nepremoženjske škode ne more odkloniti niti drugi tožeči stranki, ki svoj zahtevek uveljavlja iz naslova zavarovanja voznika zaradi telesnih poškodb. Skladno s 1. členom posebnih pogojev AO - plus - 06 je krita pravno priznana škoda, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči (med vožnjo) z zavarovanim motornim vozilom utrpi zavarovanec - voznik,(9) kot povzročitelj prometne nesreče. Drži sicer, kakor izpostavlja pritožba, da zavarovalnica na osnovi AO - plus zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (prvi odstavek 3. člena posebnih pogojev AO - plus - 06), kamor je v primeru, ko prometno nesrečo povzroči neznano vozilo na osnovi 36. člena ZOZP v zvezi s 34. členom tega zakona šteti tudi Slovensko zavarovalno združenje, (10) vendar pa velja toženi stranki odvrniti, da izhajajoč iz trdivene podlage pravdnih strank ter rezultatov dokazovanja v predmetnem pravdnem postopku za zaključek, da je obravnavano prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, ni osnove, kakor je pravilno argumentiralo že sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem, ko kljub na zadnjem levem bočnem delu vozila ugotovljenim zdrsninam, glede na izpovedbo prve in druge tožeče stranke, ker nista vedeli prepričljivo povedati o tem, da je do kontakta z nasproti vozečim vozilom sploh prišlo, niti ni v zadostni meri razjasnjeno, ali je do trka oziroma podrsanja nasproti vozečih vozil dejansko prišlo, ne gre spregledati, da tožeča stranka svoj zahtevek iz naslova AO - plus zavarovanja utemeljuje z navedbami, da je do prometne nezgode oziroma trčenja v obcestno drevo prišlo v posledici dejstva, da se je druga tožeča stranka z zavijanjem v desno umaknila nasproti vozečemu vozilu in pri tem zletela s ceste. Ob takšni trditveni podlagi pa je že glede za zaključke izvedenca, da manever druge tožeče stranke v kritičnem trenutku, ko se je izogibala nasproti vozečemu vozilu, predstavlja precej neobičajen način vožnje in ko tudi opis reakcije povprečnega voznika v isti prometni situaciji daje osnovo za sklep, da bi se druga tožeča stranka ob izogibanju vozila s potrebno skrbnostjo trčenju v obcestno drevo še lahko izognila, kakor podrobneje pojasnjeno že zgoraj, utemeljeno izhajati iz prepričanja, da je obravnavano prometno nesrečo povzročila druga tožeča stranka, kakor je storilo tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka se je v teku predmetne pravde v okviru ugovora pasivne legitimacije na prvem naroku za glavno obravnavo sicer pravočasno sklicevala na izključno krivdo neznanega vozila, ki naj bi nezgodo povzročilo, ker naj bi nekoliko zapeljalo na vozni pas, po katerem je peljala druga tožeča stranka, ki je posledično zapeljala iz vozišča in trčila v drevo, vendar pa, ko se je v dokaznem postopku osredotočila dokazovati, da do škodnega dogodka ni prišlo v krajevnih in časovnih okoliščinah kot izhajajo iz tožbe, svojih trditev v zvezi z odgovornostjo neznanega vozila ni substancirala in v tej povezavi predlagala izvedbe dokazov, v taki meri, ki bi dopuščala sklepanje sodišča vsaj o obstoju deljene odgovornosti za posledice škodnega dogodka (drugi odstavek 154. člena OZ). (11) Tehtanje v predmetnem postopku izvedenih dokazov skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP pa dokaznih zaključkov, za katere se zavzema tožena stranka, ne opravičuje. Ugovor pasivne legitimacije zato ni utemeljen.

17. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja tožeče stranke, da je z izpodbijano sodbo nepremoženjska škoda odmerjena prenizko. Sodišče prve stopnje je temeljni načeli za odmero nepremoženjske škode, to je načelo individualizacije višine odškodnine ter objektivne pogojenosti njene višine, namreč ustrezno realiziralo. V okviru prvega načela, ki temelji na spoznanju, da vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ter izpovedb tožečih strank natančno ugotovilo vse danosti in specifičnosti primera, nato pa jih v okviru drugega načela, ki v primerljivih položajih zahteva uporabo enakih vrednostnih meril, ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih pravilno ovrednotilo tako, da zadoščenje priznano tako prvi kot tudi drugi tožeči stranki ustrezno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pri ugotavljanju intenzitete ter trajanja telesnih bolečin in strahu kot tudi nelagodnosti povezanih z zdravljenjem, je sodišče prve stopnje vzelo v ozir strokovne zaključke izvedenca medicinske stroke, ki jih je tožeča stranka v celoti sprejela (pripravljalna vloga z dne 4. 3. 2013) in jih enako povzema tudi v pritožbi, pri odmeri višine odškodnine pa je upoštevalo tudi subjektivno doživljanje oškodovancev, v kolikor je to glede posledic obravnavanega poškodovanja objektivizirano z izvedenskim mnenjem. Ne gre spregledati, da sta bili obe tožeči stranki v prometni nezgodi lažje poškodovani, z izjemo manjše odrgnine čela pri prvi tožeči stranki, brez zunanjih znakov poškodb (obe sta trpeli bolečine v posledici delovanja sile ob zategnitvi varnostnega pasu, druga tožeča stranka pa tudi v ledvenem delu hrbtenice zaradi delovanja sile aksialnega pritiska v trenutku, ko je z zadnjico ponovno zadela v sedež; prva tožeča stranka je utrpela še pretrg vratnih mišic ter lažjo udarnino desnega kolena in desne dlani, ki je povzročila zgolj minimalne poškodbe podkožja, v primeru obeh tožečih strank pa so se bolečine odrazile zgolj kot posledica izplavanja vnetnih metabolitov) in sta v obdobju do treh tednov praviloma trpeli le lahke telesne bolečine s tendenco pojemanja, tako da so škodne posledice do izteka tega obdobja tudi v celoti izzvenele. Zdravljenje je potekalo ambulantno, brez komplikacij in je terjalo zgolj lajšanje bolečin z analgetiki, počitek ter prilagoditev vsakdanjih aktivnosti. Upoštevaje pri tem tudi vse z zdravljenjem povezane nevšečnosti je sodišče prve stopnje tožečima stranka odškodnino za nepremoženjsko škodo s tem, ko je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prvi tožeči stranki priznalo 800,00 EUR, drugi tožeči stranki pa iz istega naslova 700,00 EUR, prvi tožeči stranki pa za srednje hud primarni strah, ker je lahko že neposredno po škodnem dogodku realizirala, da ni huje poškodovana, še dodatnih 250,00 EUR, odmerilo znotraj pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Prizadevanja tožeče stranke za njeno povišanje zato ne morejo biti uspešna.

18. Neutemeljeno pa tožeča stranka prereka tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev. Naslovnemu sodišču je sistem ugotavljanja pravdnega uspeha posebej po temelju in posebej po višini z upoštevanjem povprečne vrednosti sicer poznan, vendar z oziroma na to, da za tak izračun uspeha z zahtevkom določila ZPP ne nudijo osnove in tudi o ustaljeni sodni praksi v tem pogledu ni mogoče govoriti, tožeča stranka takšnega principa pri ugotavljanju njenega pravdnega uspeha v predmetnem postopku ne more uveljaviti. Prav tako pa ne more doseči sorazmernega znižanja toženi stranki priznanih pravdnih stroškov za njenega pooblaščenca. Z ozirom na to, da se v skladu z ZOdvT pooblaščencu nagrada za postopek na prvi stopnji skladno s tar. št. 3100 ZOdvT in nagrada za narok skladno s tar. št. 3102 ZOdvT prizna v enkratnem znesku neoziraje na to, koliko pisnih vlog je bilo vloženih oziroma koliko jih je bilo vloženih po pooblaščencu in, glede na to, da nagrada za narok vsebuje nagrade na vse naroke, (12) neodvisno od tega, koliko narokov za glavno obravnavo je bilo opravljenih oziroma na koliko od teh je stranka pristopila po pooblaščencu, za drugačno stroškovno odmero kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, ko izrecno opredeljene izjeme iz tar. št. 3101 in tar. št. 3103 ZOdvT v obravnavani zadevi niso podane, v določilih ZOdvT namreč ni pravne podlage.

19. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje zato pritožbi tožeče stranke in tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Z ozirom, da pravdni stranki ne beležita pritožbenega uspeha, izvajanja tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke pa niso v bistvenem pripomogla k odločitvi v predmetni zadevi, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : 1. točka prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev AK - 2/06 (Prometna nesreča): »(1) Prometna nesreča je nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. (2) Zavarovanje krije tudi škodne dogodke, ki se dogodijo na površini, katera se ne uporablja za javni cestni promet.« Op. št. (2) : Tako tudi VSL sodba in sklep I Cp 99/2014 z dne 5. 2. 2014. Op. št. (3) : 132. člen OZ: »Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).« Op. št. (4) : Prvi odstavek 943. člena OZ: »Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal.« Op. št. (5) : Tako tudi VSL sodba in sklep I Cp 99/2014 z dne 5. 2. 2014. Op. št. (6) : Prvi odstavek 395. člena OZ: »Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.« Op. št. (7) : 188. člen OZ: »(1) Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. (2) Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. (3) Če ni mogoče ugotoviti deležev dolžnikov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev.« Op. št. (8) : Enako tudi VS RS v sodbi II Ips 137/2009 z dne 19. 7. 2012. Op. št. (9) : Skladno s pomenom besed v zgoraj navedenih pogojih je zavarovanec oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči (med vožnjo).

Op. št. (10) : VS RS sodba II Ips 31/2005 z dne 12. 10. 2006. Op. št. (11) : Drugi odstavek 154. člena OZ: »Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.« Op. št. (12) : VS RS sklep II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011.