Jedro

Čeprav je abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ enostaven (kdor koga razžali), zaradi česar v dejstvenem opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe (obtožnega akta) niti ni potrebno natančno opisovati izvršitvenega dejanja, pa se za sklepčnost zasebne tožbe vseeno zahteva, da se tudi v takšnem primeru trdi, da je storilec s svojim izvršitvenim dejanjem razžalil zasebnega tožilca. V kolikor takšne kazensko-pravne posledice konkretni opis kaznivega dejanja ne vsebuje, potem storilčevega dejanja ni mogoče umestiti kot kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ. To tudi zato, ker ima inkriminirana beseda "morilec" po slovarju Slovenskega knjižnega jezika ne samo pomen "kdor umori človeka", ampak tudi "tega morilca se ne morem otresti, ker s svojim govorjenjem zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje". Sodišče druge stopnje je zato po preizkusu prvostopenjske odločitve obdolženko zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona (1. točka

372. čl. ZKP) obdolženko oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene M. D. se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženo M. D. o p r o s t i o b t o ž b e , da je dne 7.9.2005 okoli 19. ure na dvorišču stanovanjske hiše M. H. 1, zasebnemu tožilcu M. K. dejala: "Morilec, morilec", s tem naj bi storila kaznivo dejanja razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ.

Zasebni tožilec M. K. je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. čl. ZKP, med temi 100.000,00 tolarjev povprečnine, kakor tudi potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženka M. D. storila kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ ter ji izreklo sodni opomin. Prav tako je obdolženki naložilo, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

Takšno odločitev izpodbija zagovornik obdolžene zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožnik predlaga, da se obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v skladu s čl. 383 ZKP ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. čl. ZKP, ker opis dejanja v izreku izpodbijanega sklepa ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ. Pritožbeno sodišče je zato odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo ter obdolženo iz razloga po 1. točki 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe po zasebni tožbi zasebnega tožilca.

Čeprav je abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ enostaven (kdor koga razžali), zaradi česar v dejstvenem opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe (obtožnega akta) niti ni potrebno natančno opisovati izvršitvenega dejanja, pa se vendarle zahteva, da se tudi v takšnem primeru trdi, da je storilec s svojim izvršitvenem dejanjem razžalil zasebnega tožilca. V kolikor takšne kazenskopravne posledice konkretni opis kaznivega dejanja ne vsebuje, storilčevega dejanja ni mogoče umestiti kot kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ. To tudi zato, ker ima lahko inkriminirana beseda, s katero je kaznivo dejanje razžalitve storjeno, več pomenov, takšen, ki lahko že objektivno pomeni razžalitev, obenem pa tudi takšen pomen, ki tudi po najbolj strogih kriterijih ne bi mogel razžaliti naslovnika.

Navedeno razlagalno izhodišče je uporabilo sodišče druge stopnje, ko je po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev kazenskega zakona. Iz podatkov spisa je ugotoviti, da je zasebni tožilec po pooblaščencu proti M. D. vložil zasebno tožbo, v izreku pa navedel: "... zaradi utemeljenega suma, da je dne 07.09.2005 okoli 19 ure na dvorišču stanovanjske hiše M. H. 1, S., storila kaznivo dejanje razžalitve po čl. 169 KZ, ki ga je storila s tem, da je zasebnemu tožilcu M. K. večkrat dejala "morilec, morilec...!". V takšnem konkretnemo opisu kaznivega dejanja tako zasebni tožilec ne trdi, da so ga besede, ki bi jih izrekla obdolženka, tudi razžalile. Takšno trditev je zasebna tožba navedla šele v obrazložitvi, kar pa ni zadosti, saj je sodišče zaradi objektivne identitete med obtožbo in sodbo vezano izključno in samo na opis dejanja v izreku obtožnega akta (1. odst. 354. čl. ZKP).

Pritožbeno sodišče pa še nadalje ugotavlja, da naziv kaznivega dejanja v konkretnem opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi prav tako ne zadošča in to ne samo zato, ker sodišče na predlagano pravno opredelitev (zasebnega) tožilca niti ni vezano, ampak tudi zato, ker je mogoče določeno ravnanje subsumirati kot kaznivo dejanje šele po tistem, ko se ugotovi, da konkretni opis vsebuje vse po materialnem zakonu predpisane elemente kaznivega dejanja. Kakršnakoli drugačna razlaga takšne obtožbe po zasebni tožbi bi pomenila, da bi sodišče v takšnem primeru nedopustno arbitriralo in le na podlagi konkludentnega ravnanja zasebnega tožilca, ker je pač vložil zasebno tožbo, sklepalo, da ga je obdolženka razžalila. Takšna nedopustna razsoja v obravnavani zadevi pa bi bila tudi zato, ker je potrebno večpomenskost inkriminirane beseda "morilec" razlagati tudi etimološko. Slovar slovenskega knjižnega jezika za besedo "morilec" obrazlaga dva različna pomena: (1) "kdor umori človeka", (2) "slabš.

kdor s svojim govorjenjem, z zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje: tega morilca se ne morem otresti" (Bajec Anton at al, Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana, 1994, str. 574).

Takšne pomanjkljivosti po zasebni tožbi pa ni ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zaradi česar je pritožbeno sodišče poseglo po uradni dolžnosti v izpodbijano odločitev.

Pritožbeno sodišče zaradi ugotovitve kršitve kazenskega zakona ni presojalo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pa bi s precejšnjo stopnjo verjetnosti bilo mogoče ugotoviti, da je obdolženka zaradi odnosov z zasebnim tožilcem in predhodnega opozorila zasebnega tožilca o domnevni neupravičeni košnji moža obdolženke s takšnimi besedami namignila, da so tovrstne intervencije zasebnega tožilca nepotrebne. Zato pa lahko tudi objektivno ne morejo povzročiti kazenskopravno določene posledice, na kar pa opozarja v pritožbi tudi zagovornik obdolžene.

Zaradi sprejete odločitve je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških kazenskega postopka, ki temelji na III. odst. 96. čl. ZKP. Zasebni tožilec mora namreč povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. čl. ZKP, med temi 100.000,00 tolarjev določene povprečnine, kakor tudi potrebne izdatke in nagrado zagovornika obdolženke, pa tudi potrebne izdatke obdolženke, v kolikor bodo priglašeni.