Jedro

Poledenel betonski pločnik ob stanovanjskem objektu (v lasti delodajalca, v katerem so bivali njegovi delavci), je nevarna stvar. Tožnik je soodgovoren za škodo, ki jo je utrpel zaradi padca na poledenelem betonskem pločniku, če pri hoji ni bil dovolj pazljiv in previden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nematerialne škode za nesrečo pri delu, za katero odgovarja v deležu 50%, odškodnino v znesku 2.450.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka) in naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 89.426,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka (2. in 3. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni zavrnilni del sodbe in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik se strinja z ugotovitvijo, da gre v obravnavani zadevi za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke zato, ker je poledenel betoniran hodnik ob stanovanjskem objektu nevarna stvar.

Isto velja za zaključek, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, ki je opustila določitev konkretnega delavca, ki bi moral čistiti okolico stavbe vključno z betonskim hodnikom za stanovalce.

Nikakor pa po stališču pritožnika ni utemeljena ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik soodgovoren za nastanek škode, ker pri hoji ni bil dovolj pazljiv. Tožnik je padel takoj, ko je stopil na rob betonskega pločnika, ki je v neposredni bližini cevi za zbiranje in odtok meteornih voda, iz katere se je voda zlivala direktno na betonski hodnik za pešce, kjer je bilo močno poledenelo, kar je bilo prekrito z drobnim snegom. Iz teh vzrokov, ki jih ni mogel predvideti niti se jim izogniti, je prišlo do padca in poškodbe, ne pa zaradi tožnikove nepazljivosti. To dokazuje tudi dejstvo, da je na ledu padel tudi tožnikov nadrejeni Špindler, ki je stopil na pomoč tožniku. Zato je odločitev sodišča o deljeni krivdi materialnopravno nesprejemljva. Tudi višina prisojene odškodnine ni primerna teži in naravi poškodb oz. ni odmerjena v skladu z določbami 200. ter 203. člena ZOR ter ne predstavlja pravične denarne satisfakcije. Tožnik poudarja, da je tožnik utrpel zelo hudo telesno poškodbo, to je zdrobljen zlom desne pogačice, ter raztrganine kite iztezalke desnega kolena in pri tem trpel zelo hude bolečine.

Zdravljenje je bilo dolgotrajno, zelo hude pa so tudi trajne posledice poškodbe. Zato je dosojena odškodnina za pretrpljene fizične bolečine v višini 1.500.000,00 SIT prenizka, isto pa velja za odškodnino zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti.

Tožnik ni več zmožen za delo, kjer je potrebna daljša hoja ali stoja, vzpenjanje ali sestopanje po lestvah, delo na višini, pogosto počepanje ali poklekanje. Zaradi posledic nezgode mu je bila priznana invalidnost III. kategorije in je bil premeščen na delovno mesto čuvaja objekta. Tudi na manjši kmetiji, ki jo ima v domačem kraju, ne more delati, niti se ne mora več ukvarjati s športom, čeprav je prej igral nogomet. Njegove splošne življenjske in delovne sposobnosti so zmanjšane za 20%, zato bi mu morala biti prisojena celotna zahtevana odškodnina iz tega naslova. Tudi prisojena odškodnina za psihične bolečine zaradi strahu ne predstavlja pravične denarne satisfakcije, saj je bil primarni strah zelo visoke intenzitete, isto pa velja za dolgotrajni sekundarni strah, ki ga je trpel kar 243 dni zaradi zdravljenja in treh operacij. Tudi zaradi skaženosti - brazgotin in atrofije noge - tožnik v kontaktu z drugimi ljudmi močno duševno trpi in bi bil upravičen do bistveno višje odškodnine iz tega naslova.

Glede stroškov postopka pa tožnik navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z določbami ZPP. Tožnik je uspel dokazati pravni temelj škode do 1/2, v pretežni meri pa tudi višino odškodninske terjatve, zato ugotovitev, da je uspel le s 23,3%, nima opore v materialnem pravu.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna pravilna odločitev o tožbenem zahtevku. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno poudariti, da je na podlagi ugotovljenih dejstev prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je podana sokrivda tožnika za škodo, ki jo je pri padcu na poledenelem betoniranem hodniku ob stanovanjskem objektu utrpel. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je sodišče prve stopnje določilo v pravilnem razmerju do sokrivde tožnika, ki je v veliki meri s svojim nepazljivim ravnanjem prispeval k nastanku nezgode. Glede na vremenske razmere in slabo vidljivost bi moral biti pri hoji bolj pazljiv in previden. Običajna pazljivost terja, da človek računa s tem, da so tla lahko tudi spolzka in poledenela in zato za hojo nevarna, zato bi se večja previdnost pričakovala tudi od tožnika. Zlasti zato, ker mu je bilo znano, da za čiščenje okolice hiše, v kateri so delavci prebivali, ni bil nihče zadolžen in da površina pred njo ni bila primerno očiščena. Tožnik bi lahko pričakoval, da bo ob takih razmerah na tleh led, zlasti v bližini cevi na sprednjem delu betonskega hodnika, posebna previdnost pa je bila potrebna zaradi rahlega sneženja, ko poledenela tla pokrije droben sneg. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da je podana sokrivda tožnika, ki jo je prvostopenjsko sodišče glede na vse okoliščine primera ustrezno ocenilo na polovico, medtem ko je v deležu 50% podana odgovornost tožene stranke za nezgodo, ki se je pripetila tožniku. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da je do poškodbe prišlo kljub pazljivi hoji, iz vzrokov, ki jih tožnik ni mogel predvideti niti se jim izogniti, kar bi izključevalo njegovo krivdo. Tega tudi dejstvo, da je na istem mestu zdrsnilo tudi tožnikovemu nadrejenemu delavcu, ko mu je prišel pomagat, ne dokazuje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti v obravnavani zadevi, so torej neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri razčistilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Tožeči stranki je prisodilo primerno in pravično odškodnino. Pravilno je bilo uporabljeno določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZOR), ki opredeljuje kriterije za določitev odškodnine za negmotno škodo in določa, da sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče mora torej upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, oziroma ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb, ki jih delavci utrpijo v delovnih nezgodah.

Pri določitvi odškodnine je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, kot tudi potek in čas zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno (do novembra 1993) in povezano z večjimi nevšečnostmi zaradi operativnih posegov, imobilizacije kolena - tožnik je kar 143 dni nosil mavec, hoje z berglami, fizioterapije .... Tudi glede trajanja in intenzivnosti strahu, ki ga je tožnik utrpel ob dogodku in med zdravljenjem, je imelo ustrezno podlago za določitev pravične in primerne odškodnine v mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke prim. dr. A.A., specialista kirurga z dne 7.2.1994. Glede na naravo poškodbe in njene posledice, ki jih je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, upoštevajoč mnenje sodnega izvedenca, ustrezno obrazložilo (20 % trajno zmanjšana splošna življenjska zmožnost, zavrta gibljivost desnega kolena, pošepajoča hoja, nezmožnost za dela in aktivnosti, kjer je potrebna daljša hoja, stoja, poklekanje, počepanje ....), je tudi prisojena odškodnina za splošno zmanjšanje življenjske sposobnosti primerna in pravična. Isto velja za odškodnino zaradi skaženosti. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se je tožniku nezgoda pripetila že v decembru leta 1991. V zadostni meri so bila upoštevana tudi razmerja med odškodninami, ki se v podobnih in hujših primerih dosojajo v sodni praksi, tako da je skupna odškodnina za nematerialno škodo v višini 4.900.000,00 SIT pravična in ustrezna teži in naravi poškodbe. Ob upoštevanju tožnikove sokrivde pa je sodišče prvestopnje tožniku pravilno prisodilo polovico tega zneska, tj. 2.450.000,00 SIT. Zato pritožba tožeče stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

Prav tako je pritožba neutemeljena, v kolikor izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo svojo odločitev o stroških postopka in je pojasnilo, katere stroške je priznalo in katerih ne, in po katerih postavkah in vrednosti točke jih je odmerilo. Pravilna je ugotovitev, da je tožnik uspel le s 23,3% svojega zahtevka (zahteval je odškodnino v višini 10.500.000,00 SIT, prisojena pa mu je bila odškodnina v višini 2.450.000,00 SIT), stroški pa so odmerjeni v skladu s 154. in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90). Iz podatkov v spisu (stroškovnik tožeče stranke, odmera po posameznih postavkah in izračun, ki ga je opravilo prvostopenjsko sodišče in je razviden iz spisa), ki jih je pritožbeno sodišče preverilo, pa izhaja, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo pravilno, po veljavni Odvetniški tarifi in ob upoštevanju uspeha v postopku.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa tudi ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (2. in 3. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94). Na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) pa je uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega Ustavnega zakona.