Jedro

Morebitna napaka v oceni, ki jo je podal izven pravde B.P., ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, iz tega razloga pa je tudi sklicevanje tožene stranke na to morebitno napako neupoštevno. Res se je izvedenec I.K. v delu mnenja skliceval na ugotovitve in višino uporabnine, ki jo je ugotovil B.P., vendar pa je očitno do teh svojih ugotovitev prišel po lastnih zapažanjih in na njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi oprlo sodbo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje po tem, ko je zaradi delnega umika tožbe, torej glede zahtevka na izpraznitev in izročitev stanovanja ter vzpostavitev v prejšnje stanje, ter podrejenega zahtevka za vzpostavitev v prvotno stanje pravdni postopek ustavilo, delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo uporabnine in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.855.250,00 SIT z zamudnimi obrestmi od več posameznih zneskov od dneva zapadlosti do plačila in stroške postopka v znesku 332.458,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 105.750,00 SIT pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranke po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev tudi na zaslišanje mag. B.P. na glavni obravnavi dne 12.1.2005, pri tem zaslišanju pa se je ugotovilo, da je njegova strokovna ocena v pisnem mnenju z dne 15.9.2003 dejansko in strokovno napačna. Tožena stranka je šele tedaj zvedela za napako v strokovni oceni B.P., zato to dejstvo lahko uveljavlja šele s pritožbo. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj obstoji nasprotje med sodbo in mnenjem dveh izvedencev, mag. P. in I.K. pa tudi med ugotovitvami obeh izvedencev med seboj, saj je izvedenec K. govoril o povsem drugem delu stavbe in sicer o kletnem prostoru in ne o pritličju, ki je predmet spora.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. V delu, v katerem se tožena stranka sklicuje na napake v mnenju mag. B.P. z dne 15.9.2003, za katere naj bi izvedela šele na naroku za glavno obravnavo dne 12.1.2005, pritožbeno sodišče le pripominja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na mnenje B.P., ampak na mnenje izvedenca gradbene stroke I. K., ki ga je postavilo sodišče za izvedenca, in v obrazložitvi sodbe izrecno izhajalo iz ugotovitev izvedenca v tem mnenju. Zato morebitna napaka v oceni, ki jo je podal izven pravde B.P., ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, iz tega razloga pa je tudi sklicevanje tožene stranke na to morebitno napako neupoštevno. Res se je izvedenec I.K. v delu mnenja skliceval na ugotovitve in višino uporabnine, ki jo je ugotovil B.P., vendar pa je očitno do teh svojih ugotovitev prišel po lastnih zapažanjih in na njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi oprlo sodbo. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne drži trditev tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi nasprotja med sodbo in mnenjem dveh izvedencev oz. zaradi nasprotja med mnenjima obeh izvedencev. V pravdi je nastopal kot izvedenec le I.K., zato njegovo morebitna drugačna ocena od strokovne ocene B.P., ki v pravdi ni nastopal kot izvedenec, seveda ni pomembna. Kar pa se tiče trditve, da je izvedenec K. govoril o kletnem prostoru in ne o pritličju, ki je predmet tega spora, je to sicer res, vendar pa je iz podatkov spisa razvidno, da je tudi izvedenec K. pri izračunu uporabnine upošteval stanovanje v pritličju stavbe na naslovu A.. Tako glede tega za katero stanovanje v naravi gre, ni dvoma. Zato v sodbi ni takega nasprotja, na katerega nakazuje v svoji pritožbi tožena stranka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.