Jedro

Predpostavka priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v lastninski posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na parc.št. 498, vpisani v vl.št. 8 k.o. A.. Toženec je dolžan izstaviti tožniku listino, sposobno za vpis lastninske pravice na njegovo ime v zemljiški knjigi. Toženec je dolžan povrniti tožniku 15.000,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačno je mnenje sodišča, da je bilo predmet prodaje dne 14.12.1970 tudi parcela št. 498 k.o. A.. V kolikor bi šlo pri tej parceli za funkcionalno zemljišče hiše, potem bi bila parcela št. 12 stavbišče. Parcelo št. 12, ki je tudi edina predmet kupne pogodbe, predstavlja prostor med hišo in gospodarskim poslopjem. Tožnik zato ni mogel biti v dobri veri glede parcele št. 498. Takšen zaključek potrjuje tudi okoliščina, da je bila kupnina, ki jo je plačal tožnik ustrezna za površino, ki je navedena v kupoprodajni pogodbi. Pritožnik še opozarja, da mu tožnik tudi te kupnine še ni izplačal v celoti, zato ne more pristati na to, da bi mu izročil še sporno parcelo. Kot pomembno okoliščino pritožnik še navaja, da vodi pot od gospodarskega poslopja do glavne poti po spodnjem delu zemljišča in ne preko parcele št. 498. Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (člen 359/1 Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Pridobitev lastninske pravice tožnika na sporni parceli ugotovi sodišče prve stopnje na podlagi priposestvovanja po členu 28/4 Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/80, 20/80 in 36/90 - v nadaljnjem besedilu ZTLR). Predpostavka takšnega priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v dobroverni posesti. Potrdilo med pravdnima strankama z dne 19.9.1970 pove, da je tožnik kupil hišo z zemljiščem. Ob nakupu nepremičnine po pogodbi s tožencem je tožnik prevzel v posest tudi parcelo št. 489 k.o. A., katero je vse od nakupa v letu 1970 imel v lastninski posesti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne napada, da je tožnik šele leta 1992 ugotovil, da sporna parcela ni zemljiško knjižno vpisana nanj, je izpolnjen pogoj priposestvovalne dobe 20 let. Po členu 72/3 ZTLR se domneva, da je posest dobroverna. Pritožbena stališča, ki zatrjujejo nasprotno, niso prepričljiva. Toženec je sam povedal, da se sporno zemljišče drži hiše in tako rekoč spada k njej (listovna št. 9). Že sama lega sporne parcele zato utemeljuje pravilnost prvostopnega zaključka o prepričanju tožnika, da je kupil in postal lastnik tudi tega dela zemljišča. Pritožbena kritika, da gre za funkcionalno zemljišče, zato ne more vplivati na zaključek o dobrovernosti posesti tožnika. Prav tako z višino kupnine za m2, zapisane v kupni pogodbi z dne 14.12.1970, ni mogoče preprečljivo dokazovati nedobroverne posesti tožnika. Pravdni stranki v kupni pogodbi očitno nista zapisali dejansko dogovorjenega zneska kupnine, saj ta po potrdilu z dne 19.9.1970 znaša 750.000,00 takratnih starih din. Ker pa tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na originaren način, ne pa na podlagi dvostranske pogodbe, je neupoštevna tudi pritožbena trditev, da tožnik tožencu kupnine ni plačal v celoti (člen 122/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - nadaljnjem besedilu ZOR). Dobrovernost tožnikove posesti potrjuje tudi ravnanje toženca, ki nikoli od prodaje nepremičnine tožniku in glede spornega zemljišča uveljavljal katerega od upravičenj, ki jh sicer daje lastninska pravice (čl. 3/1 ZTLR).

Pritožba ne zatrjuje novih dejstev in ne predlaga novih dokazov.

Njena kritika prvostopnih dejanskih ugotovitev pa ne more omajati zadostnih, logičnih in sprejemljivih zaklučkov, katere je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo na podlagi člena 28/4 ZTLR.

Dobroverna posest v obdobju 20 let, omogoča pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču v korist tožnika. S pridobitvijo lastninske pravice slednjega pa je na parc.št. 489 k.o. A. prenehala lastninska pravica toženca (člen 45 ZTLR). Razsodba je zato tudi materialno pravno pravilna.

Preizkus sodbe sodišča prve stopnje glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (člen 365/2 ZPP) pokaže, da takšne kršitve niso podane. Ker tako niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (člen 368 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ti stroški niso bili zaznamovani.

Določila ZTLR, ZOR in ZPP so uporabljena na podlagi člena 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).