Jedro

Poroštvena pogodba je veljavno sklenjena, saj je v pisni obliki. Tožena stranka je s to pogodbo kot porok prevzela obveznost za plačilo vseh zapadlih neplačanih obveznosti leasingojemalca AA d.o.o. Njena odgovornost je podana po 3. in 4. odstavku 1019. člena OZ.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod 1., 2. in 3. točko izreka potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 4. in 5. točki izreka spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Ig 137/2006, z dne 23. 2. 2006 v veljavi tudi v preostalem delu, in sicer v 1. točki izreka glede glavnice v višini 11.086,30 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 2.056.720,93 SIT od 17. 2. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 11.086,30 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 174,10 EUR z zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2006 dalje do plačila, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki še nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.134,50 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne preteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 641,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-10 z dne 9. 2. 2010 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 10.680,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2006 dalje do plačila; v 2. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji pobotna terjatev tožene stranke; v 3. točki izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Ig 137/2006, z dne 23. 2. 2006 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka glede glavnice v višini 10.698,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2006 dalje do plačila v in 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 167,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2006 dalje do plačila; v 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 82,10 EUR in v 5. točki izreka zgoraj navedeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu razveljavilo glede glavnice v višini 11.086,30 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 174,10 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in naloži toženi stranki plačilo tudi po drugi poroštveni pogodbi in ji povrne vse pravdne stroške, podrejeno pa, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Tožeča stranka še opozarja, da je vložila tožbo zoper toženo stranko po dveh podlagah in sicer tako po poroštvu kot po menični zavezi. Po obeh podlagah pa bi moralo prvostopno sodišče po njenem razlogovanju tudi v tem delu zahtevku ugoditi.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del prvostopne sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje tudi v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, njej pa prisodi povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov oz. podrejeno, da pritožbi višje sodišče ugodi in v ugodilnem delu izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke tudi odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba tožene stranke.

Glede pritožbe tožene stranke Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopno sodišče je v tem delu povsem pravilno uporabilo določbe materialnega prava, pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ob sklenitvi Pogodbe o finančnem leasingu, št. 0373/00, z dne 29. 11. 2000 med pravnim prednikom tožeče stranke kot leasingodajalcem in AA d.o.o. kot leasingojemalcem, je tožena stranka za to obveznost po leasing pogodbi dala poroštvo s pismeno izjavo z dne 30. 11. 2000. Iz nje je razvidno, da se za omenjeno pogodbo o finančnem leasingu, katere vrednost znaša 76.460,76 DEM, tožena stranka kot porok zavezuje plačati pravnemu predniku tožeče stranke vsak znesek zapadle neplačane obveznosti, ki jo ob zapadlosti ne poravna leasingojemalec, vključno z eventualnimi zamudnimi obrestmi ter stroški izterjave. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je poroštvena pogodba veljavno sklenjena, saj je v pisni obliki (glej 1012 in 1013. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Z omenjeno poroštveno pogodbo je tako tožena stranka kot porok prevzela obveznost za plačilo vseh zapadlih neplačanih obveznosti leasingojemalca AA d.o.o. iz zgoraj omenjene pogodbe o finančnem leasingu. Njena odgovornost je podana po 3. in 4. odstavku 1019. člena OZ.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da se je kljub odpovedi leasing pogodbe s strani tožeče stranke, pogodbeno razmerje med njo in leasingojemalcem AA d.o.o. še nadaljevalo in ni nikoli prenehalo, prav tako tudi ni prišlo do odvzema predmeta leasinga. Ugovor, da je bila pogodba odpovedana, tako ni utemeljen že zato, ker to dejstvo ni izkazano.

Tudi sicer je omenjena poroštvena izjava pravno veljavna in nanjo ne vpliva eventualna odpoved leasing pogodbe. Tožena stranka se je kot porok zavezala plačati vsak znesek zapadle neplačane obveznosti, ki jo ni poravnal leasingojemalec, vključno z zamudnimi obrestmi po pogodbi ter stroške izterjave. Za takšno zavezo torej odgovarja solidarno, skupaj s leasingojemalcem v skladu s 3. odstavkom 1019. člena OZ.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbo, da je Pogodba o finančnem leasingu, št. 0373/00, nična. Iz vsebine pogodbe izhaja, da gre za običajno pogodbo o finančnem leasingu, s katero je tožeča stranka kot leasingodajalec AA d.o.o. kot leasingojemalcu dala v leasing, z možnostjo odkupa, vlečno vozilo znamke MAN za ceno 8.658.823,57 SIT (97.931,98 DEM). Določeni so bili tudi obroki leasinga in čas trajanja leasing pogodbe. Splošno zatrjevanje tožene stranke, da je pogodba nična, tako ni mogoče upoštevati, ker ničnostni razlogi iz nje niso razvidni.

Tožena stranka mora plačati vse tiste leasing obroke po omenjeni pogodbi, ki jih leasingojemalec ni poravnal. Takšna je tudi njena zaveza v poroštveni izjavi. Iz dokaznega postopka je tudi razvidno, da vozilo ni bilo odvzeto, da pogodba kljub odpovedi ni prenehala in da je leasingojemalec predmet pogodbe ves čas uporabljal, kar je bistvo leasing razmerja. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka višini zahtevka ugovarjala le pavšalno. Zato je prvostopno sodišče tudi pravilno predlog za pritegnitev izvedenca iz finančne stroke zavrnilo, saj ga ni mogoče pritegniti v informativne namene stranke, ampak v primeru, če je potrebno njegovo strokovno znanje.

Drži tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je podala tožena stranka pobotni ugovor šele na naroku dne 16. 1. 2009 in sicer za odškodnino v višini vtoževane terjatve, ki pa je posebej ni konkretizirala. Tožena stranka tudi ni navedla niti zatrjevala vseh potrebnih predpostavk za odškodninsko odgovornost tožeče stranke, zato je ostal pobotni ugovor nedokazan. Odločitev prvostopnega sodišča, ki je pod 2. točko izreka ugotovilo, da pobotni ugovor ne obstaja, je tako pravilna.

Pritožbeni razlogi tožene stranke tako niso utemeljeni. O preizkusu sodbe v ugodilnem delu in glede pobotne izjave (1., 2. in 3. točka izreka) pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke V navedeni zadevi je uveljavljala tožeča stranka zoper toženo stranko zahtevek po dveh leasing pogodbah. V drugi leasing pogodbi, št. 374/00, prav tako sklenjeni med pravno prednico tožeče stranke in leasingojemalcem AA d.o.o., pa je bil predmet leasinga priklopno vozilo znamke ORTHAUS-AF, cena leasinga pa je znašala 3.247.058,57 SIT oz. 29.974,49 DEM. Tudi po tej pogodbi je terjala tožeča stranka od tožene stranke znesek po dveh podlagah, tako na podlagi poroštvene izjave kot na podlagi menice. V tem delu je prvostopno sodišče zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da poroštvena izjava za pogodbo, št. 374/00, ni veljavna, saj je prišlo v 1. točki izjave do napake. Zapisano je namreč, da je sklenil to leasing pogodbo s pravnim prednikom tožene stranke , ne pa pravilno leasingojemalec AA d.o.o. Vendar pa vsebuje tudi ta poroštvena izjava pravilno številko pogodbe, pravilno vrednost pogodbe, tožena stranka kot porok jo je tudi podpisala in dala svoj žig, vse prav tako dne 30. 11. 2000 kot pri prejšnji poroštveni izjavi (po pogodbi št. 0373/00). Po oceni pritožbenega sodišča je napaka v zapisu tako očitna, da ni prav nobenega dvoma, da je tožena stranka dala poroštvo tudi za drugo Pogodbo o finančnem leasingu, št. 0374/00. Bistveno je, da je bila dana poroštvena izjava v pisni obliki in da je iz nje jasno razvidno, da je tožena stranka porok za sklenjeno pogodbo o finančnem leasingu, št. 0374/00. Tako ne more biti nobenega dvoma glede prave volje obeh strank. Pri tako očitni napaki je zato odločitev prvostopnega sodišča, ki je zgolj zaradi napake v zapisu leasingojemalca zahtevek zavrnilo, nepravilna. Bistveno je, da je poroštvena izjava pisna in da je iz nje povsem jasno razvidno, za katero pogodbo jo je tožena stranka kot porok dala. Pri tem ni nebistveno, da je obenem s to poroštveno izjavo dala tožena stranka v zavarovanje tudi dve menici, kar tudi potrjuje, da je bila omenjena poroštvena izjava podana povsem veljavno in da zato takšna pomota ne more biti odločilna.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopno sodbo v 5. točki izreka spremenilo tako, da je tudi v tem delu vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu v veljavi tako glede glavnice zamudne obresti in izvršilnih stroškov. Tudi v tem delu je tožena stranka višini zahtevka ugovarjala zgolj pavšalno, višina pa je tudi glede te pogodbe z listinskimi dokazi izkazana. Pritožbeno sodišče je tako v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 358. člena ZPP.

Glede na pritožbene razloge, da bi moralo prvostopno sodišču temu zahtevku ugoditi tudi na podlagi menične izjave, pa pritožbeno sodišče še dodaja: Iz predloženih meničnih izjav dejansko izhaja, da je tožena stranka v zavarovanje obveznosti iz poroštva po obeh pogodbah tako št. 373/00 kot 374/00, obe z dne 29. 11. 2000, dala tudi menični izjavi z dne 30. 11. 2000 in izročila za vsako pogodbo dve bianco menici, podpisani s strani pooblaščenih oseb. Z obema meničnima izjavama je tudi pooblastila tožečo stranko, da izpolni bianco menico do višine vsakokratnih zapadlih neporavnanih obveznosti po gornjih leasing pogodbah. Vendar je prvostopno sodišče v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da izdana in izpolnjena menica (priloga A5) ne glede na menični znesek, predstavlja lastno menico tožene stranke, saj je izdajatelj menice (trasant) tožena stranka, ki se je zavezala, da bo sama plačala menično vsoto pridobitelju. Za veljavnost lastne menice pa veljajo po Zakonu o menici stroga pravila meničnega prava. Ker je izpisana menica na meničnem obrazcu, ki se uporablja za trasirano menico, bi bilo treba besedilo naloga za plačilo („plačajte za to menico“) prečrtati in ga nadomestiti z besedilom obljube plačila („plačam, bom plačal, bomo plačali“). V teoriji kot tudi po sodni praksi je namreč zastopano stališče, da so menice, pri katerih ni obljube plačila, pač pa zgolj nalog plačila, kot je to v konkretnem primeru, nične. Poudarja se namreč, da lastne menice na lastni ukaz ne veljajo zato, ker se izdajatelj ne more zavezati proti sebi. V 107. členu Zakona o menici so določene sestavine lastne menice, med drugimi je tudi nepogojna obljuba, da bo plačana določena vsota denarja. Listina, v kateri ni katerekoli izmed sestavin iz 107. člena ZM, pa po določbi 108. člena istega zakona ne velja za lastno menico. Pritožba zato nima prav, ko očita prvostopnemu sodišču, da je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Kot je bilo že povedano, je poleg teorije takšno tudi stališče sodne prakse (glej na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 187/2007 in II Ips 806/2007). Ker je tožeča stranka menico izpolnila nepravilno, po tej podlagi prvostopno sodišče pravilno zahtevku tožeče stranke ni ugodilo, ker se je postavilo na stališče, da je omenjena menica zaradi nepravilnega zapisa nična. V tem delu tako pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo zahtevku tožeče stranke tudi po drugi leasing pogodbi na podlagi poroštvene izjave, je tožeča stranka v navedeni zadevi v celoti uspela, tožena pa propadla. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških v 4. točki prvostopne sodbe in sicer tako, da je priznalo tožeči stranki vse odmerjene stroške v višini 2.134,50 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Odločitev temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP.

Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, tožena pa propadla. Zato je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi pritožbene stroške, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in znašajo 419,98 EUR, poleg tega pa še plačilo takse za pritožbo v višini 221,72 EUR, torej skupaj 641,70 EUR. Odločitev temelji na 2. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki ni uspela, pa nosi pritožbene stroške sama.