Jedro

Materialni predpisi, ki urejajo izdajo soglasja za poslovanje v podaljšanem obratovalnem času, tožniku kot sosedu, ne dajejo pravice, da kot stranski udeleženec sodeluje v postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uprava Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju organ prve stopnje) z izpodbijanim sklepom A.A. (v nadaljevanju tožnik) ni priznala lastnosti stranskega udeleženca in s tem pravice sodelovanja v postopku v upravni zadevi podaljšanja obratovalnega časa gostinskega lokala „B.“. Iz obrazložitve izhaja, da je v navedeni zadevi izdaje soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice stranskega udeleženca z utemeljitvijo, da je pri odločanju potrebno upoštevati enotno dovoljenje Upravne enote Nova Gorica, Oddelka za okolje in prostor z dne 7. 4. 1998. Po citiranju določbe 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, (v nadaljevanju ZUP), organ prve stopnje ugotavlja, da z enotnim dovoljenjem ni izkazana pravna korist in zaključuje, da je tožnikova zahteva neutemeljena.

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je župan tožene stranke (v nadaljevanju organ druge stopnje) z odločbo z dne 2. 11. 2011 zavrnil. Iz obrazložitve odločbe, v kateri je povzeta vsebina tožnikove pritožbe, izhaja, da je bil preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa, čeprav ne ustreza vsem zahtevam iz prvega odstavka 214. člena ZUP, lahko opravljen. Očitana pomanjkljivost namreč ni bistvena, ker pa je izrek zakonit, je organ druge stopnje pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sam odpravil. Po citiranju materialnih predpisov, ki urejajo določitev obratovalnega časa gostinskih lokalov (ZGOS, Pravilnik, Odlok) in določb prvega in drugega odstavka 43. člena ZUP, organ druge stopnje ugotavlja, da niti zakon in niti drugi predpisi v postopku podaje soglasja lokalne skupnosti k podaljšanem obratovalnem času tožniku ne dajejo pravice, da aktivno sodeluje v tem postopku. Tožniku pojasnjuje, da med predpisanimi pogoji ni mnenja sosedov in da zato tožnikova osebna korist (v konkretni zadevi je dejansko zainteresiran glede urnika obratovanja), nima značaja pravne koristi. V nadaljevanju organ druge stopnje ugotavlja, da je bilo z upravnim aktom z dne 7. 4. 1998 odločeno na podlagi predpisov s področja gradenj, po katerih je tožnik imel status stranskega udeleženca v postopku preureditve prostora. Z navedenim upravnim aktom in z dogovorom, ki je razviden iz njegove obrazložitve, pa tožniku v zadevi določanja obratovalnega časa gostinskih lokalov tak status ne pripada. Varstva osebnih pravic, ki jih je tožnik pridobil z upravnim aktom z dne 7. 4. 1998, zato ne more uveljavljati v obravnavanem upravnem postopku. V zvezi z navedbami o lobiranju, parkiriščih in glede suma kaznivega dejanja se organ druge stopnje ni opredelil, ker meni, da na pravilnost odločanja v zadevi podelitve statusa stranskega udeleženca ne vplivajo. Z navajanjem predpisov, ki urejajo poslovanje gostincev v stanovanjskih naseljih tožniku pojasnjuje, da je že z njimi omejeno poslovanje gostincev med drugim prav zaradi pravice do znosnih pogojev bivanja ljudi tudi v podaljšanem obratovalnem času. Iz navedenih razlogov je bila obrazložitev izpodbijanega sklepa skladno s tretjim odstavkom 248. člena ZUP dopolnjena, tožnikova pritožba pa po drugem odstavku istega člena zavrnjena.

Tožnik v tožbi vloženi zoper izpodbijani sklep, zatrjuje, da mu je bila s tem, ko mu ni bil priznan status stranskega udeleženca, odvzeta pravica stranke do sodelovanja v postopku podaljšanja obratovalnega časa. V zvezi s tem navaja, da je kot sosed obravnavanega gostinskega bara v letu 1998 sodeloval v postopku izdaje enotnega dovoljenje za ureditev tega lokala v poslovnih prostorih stanovanjsko poslovnega objekta, da je bil med njim in investitorjema sklenjen pismen sporazum o tem, da bo bar obratoval le v notranjih prostorih do 22. ure, brez moteče glasbe in da letni vrt ni predviden. Ob upoštevanju navedenega je bilo investitorjema dne 7. 4. 1998 izdano enotno dovoljenje. Investitorja pa sta omenjeni lokal v začetku leta 2011 oddala v najem. Tožnik je zaradi verjetnosti, da bo najemnik razširil poslovanje, z dopisom z dne 28. 3. 2011 obvesti upravo MO Nova Gorica o dogovorjenih omejitvah in zahteval, da se mu prizna pravica stranskega udeleženca.

V nadaljevanju tožnik zatrjuje, da sta mu bili na izrecno zahtevo vročeni odločbi, s katerima je bilo najemniku dovoljeno obratovanje do 23. ure (odločba z dne 25. 7. 2011), kasneje z odločbo z dne 25. 8. 2011 pa še do 24. ure. Zoper navedeni odločbi se zato, ker mu ni bila priznana pravica stranskega udeleženca, ni pritožil. Zato je pri županu vložil zahtevo za izdajo odločbe o njegovi pritožbi v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, vendar kljub naknadnemu pozivu zahtevane odločbe ni prejel. Toženi stranki očita, da je postopek za priznanje statusa stranskega udeleženca vodila netransparentno, da izpodbijanega sklepa ni obrazložila in da tožniku ni dala možnosti obrazložitve glede njegove prizadetosti zaradi razširjenega obratovanja lokala. Tožnika preseneča tudi spremenjeno stališče Sveta KS Nova Gorica, ki je od leta 1998 (v skladu s citiranim sporazumom in določilom 158. člena Ustave RS) nasprotoval podaljšanju obratovanja lokala. Meni, da brez spremenjenega enotnega dovoljenja za lokal in brez njegovega sodelovanja podaljšanje obratovalnega časa ni možno. Sodišču zato predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijani sklep odpravi.

Tožnik je v skladu s pozivom sodišču tožbo dopolnil in spremenil tako, da je sodišču predlagal, da o stvari samo odloči ali pa pristojnemu organu naloži izdajo upravnega akta. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v vlogi z dne 6. 12. 2011 in v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi dne 2. 11. 2011 izdala odločbo št. 321-6/2011. Po njenem mnenju je zato tožba, vložena zaradi molka organa, vložena prezgodaj. Sodišču zato predlaga da tožbo zavrže. Zatrjuje, da tožnik, ki je vložil tožbo že dne 26. 10. 2011, to je 11 dni po vložitvi zahteve za izdajo odločbe, ni izpolnil predpogoja predpisanega v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 za vložitev tožbe zaradi molka organa.

V nadaljevanju pa tožena stranka s povzemanjem navedb v obrazložitvi odločbe z dne 2. 11. 2011, utemeljuje svojo odločitev in vztraja pri ugotovitvi, da tožnik po določbah 43. člena ZUP in ob upoštevanju materialnih predpisov, ne izkazuje pravnega interesa potrebnega za podelitev statusa stranskega udeleženca. Sodišču zato predlaga naj tožbo, v kolikor bo o njej meritorno odločilo, kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v vlogi z dne 16. 12. 2011 prereka navedbe podane v odgovoru na tožbo. S pravnim tolmačenjem drugega odstavka 28. člena ZUS-1, se ne strinja, ker meni, da se izdaji odločbe o pritožbi, zaradi morebitne sporazumne rešitve spornega razmerja, ni nikoli odrekel, zato bi le-ta morala biti izdana v roku dveh mesecev. S tem, ko zahteve za njeno izdajo ni vložil po izteku dveh mesecev, pa ni izgubil pravic določenih v ZUS-1. Ker župan kot drugostopni organ v roku 7 dni po vložitvi tožnikove zahteve ni izdal odločbe, je tožnik po izteku predpisanega roka vložil tožbo. Toženi stranki očita da v zadevi načrtno zavlačuje. V nadaljevanju vztraja pri trditvi, da ima v tem postopku ustavno pravico do obrambe zaradi varstva svojih pravnih koristi izhajajočih in razčlenjenih v citiranem enotnem dovoljenju. Zato, bi mu moral upravni organ na podlagi določb 43. in 44. člena ZUP omogočiti tudi udeležbo v obravnavanem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče pripominja, da so bile procesne predpostavke za obravnavanje tožbe zaradi molka organa izpolnjene. V zadevi namreč ni sporno dejstvo, da je tožnik vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep 6. 5. 2011 in da je zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi vložil dne 4. 10. 2011, tožbo pa dne 25. 10. 2011. Ker je organ druge stopnje, po vložitvi tožbe izdal odločbo, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je sodišče presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa in se v presojo utemeljenosti tožbe vložene zaradi molka organa, ni spuščalo.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, potrjen z odločbo tožene stranke, pravilen in na zakonu utemeljen. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa, predvsem pa v obrazložitvi organa druge stopnje je tožena stranka navedla utemeljene razloge za zavrnitev tožnikove zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca v zadevi izdaje soglasja za podaljšanje obratovalnega časa za gostinski obrat „B.“. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi in se nanjo sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

Materialni predpisi, na katerih mora temeljiti odločitev v zadevah izdaje soglasja v podaljšanem obratovalnem času, tudi po presoji sodišča, tožniku kot sosedu, ki mu je bil priznan status stranke v postopku izdaje enotnega dovoljenja za obravnavani gostinski obrat, ne dajejo pravice da kot stranski udeleženec sodeluje v postopku. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je tistih osebnih koristi, ki so oprte neposredno na zakon ali drug predpis. Navedeno pomeni, da bi tožniku pripadal položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje spornega soglasja, če bi mu tak status za ta postopek izrecno priznaval kateri od predpisov, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine predpisa izhajalo, da je njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da lahko z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj.

Sodišče ugotavlja, da se tožnik niti v zahtevi za priznanje statusa stranke in niti v tožbi ne sklicuje na predpise, ki bi izrecno določali, da bi se kot sosed lokala lahko udeleževal postopka za izdajo spornega soglasja. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je bil z enotnim dovoljenjem, na katerega se sklicuje, pravno urejen le položaj investitorja. Zato tožnik z njim ne izkazuje svojega pravno varovanega položaja, zaradi katerega bi bila njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna. Če je tožniku zaradi podaljšanega obratovalnega časa poseženo v pravno varovane pravice, ki jih kot sosed ali lastnik sosednje nepremičnine ima, pa lahko te svoje pravice uveljavlja v drugih upravnih ali sodnih postopkih.

Ob upoštevanju vsega že navedenega so tudi tožbeni očitki, ki se nanašajo na spremembo sporazuma, upoštevanega v postopku izdaje zmotnega dovoljenja v letu 1998 in na kršitev določb 158. člena Ustave RS, za ta upravni spor pravno nepomembni.

Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijanega sklepa in zato dokazov za ugotavljanje dejstev, ki na odločitev ne morejo vplivati, ni izvajalo. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.