Jedro

Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.112,92 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2003 dalje in tožniku naložilo povrnitev 1.458,1 € toženčevih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dokazno oceno, da je toženec v jeseni leta 2001 tožniku brez pisnega potrdila izročil 750.000 SIT, nato pa na enak način še nekajkrat po 60.000 SIT oziroma 80.000 SIT, tako da je vsota vsega tožniku izročenega denarja znašala 1,110.000 SIT.

3. Zoper to sodbo tožnik vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Slednjega utemeljuje s sklicevanjem na napačne zaključke sodišča v zvezi s presojo listinske dokumentacije v spisu ter presojo izpovedb strank in prič, zaradi česar je, trdi, ''odločitev v nasprotju z dokazi, razlogi sodbe pa so sami s seboj v nasprotju''. Tako pritožbeno kot prvostopenjsko sodišče je vso dokazno oceno zgradilo na nasprotujočih si izpovedbah pravdnih strank in dveh dopisih UE Ptuj (z dni 13. 6. 2007 in 4. 1. 2008), pri čemer slednjih zaradi neresničnega podatka o tožnikovem rojstnem datumu v prvem dopisu in nenavedbe taistega podatka v drugem dopisu, ni mogoče šteti za verodostojni listini. Dokazna vrednost takih dokazov pa je prenizka, da bi sodišče nanjo smelo opreti svojo odločbo. Če dokazna ocena vseeno temelji na takih dokazih, meni, je ta nepravilna in pomeni, da preizkus sodbe ni mogoč, njeni razlogi pa so v nasprotju s tistim, kar se v listinah navaja. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka in kršitev načela kontradiktornosti. S tem so, trdi, napačni zaključki sodišča, da je toženec dal tožniku denar za nakup avtomobila in da je poleg tega tožniku plačal še štirikrat po 60.000 SIT in štirikrat po 80.000 SIT. Iz izpovedbe priče A. G. starejšega in iz izpovedb pravdnih strank kaj takega namreč ne izhaja. Nasprotno, tožnik nobenega od izplačil ni uspel dokazati, prej opisana dokazna ocena pa je protispisni konstrukt sodišča, utemeljen zgolj s prepričljivostjo toženčeve izpovedbe in dvema neverodostojnima javnima listinama. Zaključi, da je zmotna uporaba materialnega prava podana že zato, ker je sodišče vsebinsko odločilo na podlagi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka ter tako zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje in je za razliko od pritožbe kot rednega pravnega sredstva zoper odločbo prvostopenjskega sodišča omejena ne samo glede svoje dovoljenosti, pač pa tudi glede revizijskih razlogov. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus. Te ugotovitve so: – toženec je tožniku na podlagi izročilne pogodbe z dne 3. 4. 2001 dolgoval 10.000 DEM, – v jeseni 2001 je toženec izročil tožniku 750.000 SIT za nakup avtomobila Daewoo Nexia, – tožnik je tedaj avto kupil, na svoje ime pa ga je registriral junija 2002, – kasneje je tožnik z več plačili po 60.000 SIT oziroma 80.000 SIT od toženca skupaj prejel še 360.000 SIT, s čimer je bila obveznost slednjega do tožnika po izročilni pogodbi v celoti poplačana(1), - vse denarne transakcije med pravdnima strankama so bile opravljene na roko in brez pisnega potrdila o izročitvi.

7. Navedena dejstva tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo materialnopravni sklep, da je toženčeva obveznost iz izročilne pogodbe z izpolnitvijo v celoti prenehala. Tega zaključka revizijske navedbe, ki vse po vrsti zgolj nasprotujejo pritožbeno preizkušeni dokazni oceni, ne morejo spremeniti. Dejanski substrat izpodbijane sodbe, kot že rečeno, ni predmet revizijskega preizkusa(2), zato se z revizijskimi očitki, ki bodisi poskušajo dokazno oceno relativizirati (npr. navedbi, da nobeden od dopisov Upravne enotes Ptuj pri sprejemanju dokazne ocene ne more imeti dokazne vrednosti in da sodišče svoje sodbe na ta dopisa ne bi smelo opreti) bodisi ji celo izrecno nasprotujejo (navedbe, da iz izpovedb tako očeta kot toženca ne izhaja zaključek …, prav nasprotno, da ni z ničimer dokazano, da naj bi toženec izplačal tožniku štirikrat po 60.000 SIT in štirikrat po 80.000 SIT, da toženec ni dokazal niti, da je plačal 750.000 SIT itn.), revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Neupoštevna pa sta tudi oba očitka procesnih kršitev, saj ne v trditvi o kršitvi načela kontradiktornosti ne v očitku t.i. protispisnosti ni substance, ki bi ustrezala kršitvam iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v tem primeru gre preprosto za nič več kot le v preobleko procesnih kršitev odeto nasprotovanje dejanskim zaključkom nižjih sodišč, ki ne terja posebne obravnave.

8. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Sodišče je po konverziji vseh tožniku izplačanih zneskov in dolgovane vsote v eno samo valuto ugotovilo, da je bil tožnik z izplačili celo obogaten (prim. str. 5 sodbe sodišča prve stopnje).

Op. št. (2): Glej tč. 2.