Jedro

Sodišče ima v postopku določitve najemnika (med drugim) možnost, da določi za najemnika tistega od prejšnjih partnerjev, ki ni bil najemnik stanovanja.

Dejstvo, da predlagateljica živi z dvema mladoletnima otrokoma, ki sta ji dodeljena v varstvo in vzgojo, je v tem primeru odločilno, da ona postane najemnica stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da postane predlagateljica najemnica neprofitnega stanovanja št. 2 v izmeri 46,45 m2 v 1. nadstropju stanovanjske hiše L. 8, L., stoječe na parc. št. 78, k.o. 1838 X, ident. št. stavbe 82, leto gradnje 1881, in da bosta poleg najemnice stanovanje uporabljala še otroka pravdnih strank L.K. in G.K.. Obenem je nasprotnemu udeležencu naložilo, da se iz navedenega stanovanja izseli v roku 90 dni po pravnomočnosti sklepa. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se predlog predlagateljice zavrne oziroma da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je dejansko stanje v pretežni meri zmotno ugotovljeno. Res je, da sta mladoletna otroka L. in G.K. dodeljena v vzgojo in varstvo predlagateljici in da je pritožnik vložil tožbo na predodelitev otrok, vendar je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da je bil pritožnik primoran začeti postopek odvzema otrok. Postopek je bil sicer kasneje ustavljen, vendar je nesporno, da ogroženosti ni bilo, dokler je za vzgojo otrok skrbel tudi on. Predstavnik Centra za socialno delo je potrdil, da se je pritožnik začel udeleževati šole za starše, ker bi rad svojo očetovsko vlogo še izboljšal, predlagateljici pa se njena udeležba v starševski šoli ne zdi potrebna. Sodišče prve stopnje je prezrlo tudi dejstvo, da je pritožnik otrokoma v najbolj kočljivih situacijah (kot je npr. bolezen) na razpolago tudi po zaupanju otrok v varstvo in vzgojo predlagateljici. Vse navedene okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri določitvi najemnika ali pa vsaj odložiti odločitev, dokler ni odločeno o tožbi na predodelitev otrok. Nenazadnje pa je odločitev v nasprotju z materialnopravnimi predpisi. Do odločitve sodišča pride le, če se prejšnja zunajzakonska partnerja ne moreta sporazumeti, kdo naj bo naprej najemnik stanovanja, tukaj pa take situacije ni, saj je najemnik nasprotni udeleženec in glede tega ni spora.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z materialnimi predpisi, ker dejstvo, da je nasprotni udeleženec najemnik stanovanja, ni sporno. Iz dikcije 1. v zvezi s 5. odst. 110. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) je razvidno, da se lahko pri prenehanju zunajzakonske skupnosti prejšnja zunajzakonska partnerja primarno sporazumeta, kdo od njiju bo ostal ali postal najemnik stanovanja. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da ima sodišče v postopku določitve najemnika (med drugim) možnost, da določi za najemnika tistega od prejšnjih partnerjev, ki ni bil najemnik stanovanja.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 2. odst. 110. čl. SZ-1, ki določa, da kadar sporazum med prejšnjima partnerjema o tem, kdo bo (p)ostal najemnik ni mogoč, odloča v sporu na predlog prejšnjega zunajzakonskega partnerja nepravdno sodišče. Pri tej odločitvi pa je treba upoštevati potrebe prejšnjih zunajzakonskih partnerjev, njunih otrok in druge okoliščine primera.

7. Dejstvo, da predlagateljica živi z dvema mladoletnima otrokoma, ki sta ji dodeljena v varstvo in vzgojo, je v tem primeru odločilno, da ona postane najemnica stanovanja, in je ocena sodišča prve stopnje glede tega pravilna (1). Pritožbene trditve, da so otroci pri materi ogroženi in da je zato nasprotni udeleženec že vložil tožbo za predodelitev otrok ter da se udeležuje šole za starše, predlagateljica pa ne, te ocene ne morejo spremeniti. Sodišče odloča glede na dejansko stanje, kakršno je na dan zaključka glavne obravnave.

8. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče odločitev odložiti do morebitne predodelitve otrok, je zgrešeno, saj za kaj takega ni nobene zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je treba upoštevati dejansko in pravno stanje v času izdaje sklepa in ne morebitne bodoče spremembe, odločitev o tem, da so otroci zaupani v varstvo in vzgojo predlagateljici, pa je pravnomočna. Zato so navedbe pritožnika, da obiskuje šolo za starše, skrbi za otroke med boleznijo in da predlagateljica otroke ogroža, lahko relevantne v kakšnem drugem postopku. (Skrb za otroke bo lahko pritožnik uresničeval s tem, da bo vzdrževal redne stike z njima, zanju plačeval preživnino in po svojih možnostih tudi drugače vsestransko še naprej skrbel za njiju. Vzdrževanje stikov in skrb za otroke ne more biti odvisna samo od tega, ali je najemnik stanovanja.)

9. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). O stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih pritožnik ni priglasil. (1) Prim. tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4456/2010 z dne 16. 03. 2011, sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 1093/2007 z dne 13. 11. 2007.