Jedro

Starši tožnice niso bili obsojeni v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti niti jim ni bila prostost odvzeta v času, ko bi ti postopki potekali. Tožnica tudi ne trdi, da bi bili njeni starši v upravnokazenskem postopku kaznovani na odvzem prostosti ali da bi jim bil v upravnokazenskem postopku izrečen ukrep določitve prebivališča ali da bi bili poslani na opravljanje družbeno koristnega dela. Ne trdi, da bi bili sploh v prekrškovnem postopku.

Če sta bila tožničina starša na nek način prisiljena izkoristiti možnost, ki jim jo je dal Londonski memorandum, pa četudi zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, to še vedno ne ustreza okoliščinam, ki morajo biti podane po 2. in 4. členu ZPKri, da bi se lahko štela za politična zapornika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnice za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine pokojnemu očetu A. A. ter pokojni mami B. B. 2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika pokojnemu očetu in pokojni mami. V svoji zahtevi navaja, da je njihova družina stanovala v Kopru, oče je bil mizar, mama pa šivilja. Bili so bogati veleposestniki. Začeli so jih preganjati zaradi premoženja in sicer so jim privrženci komunistične stranke začeli groziti, da jim bodo zasegli premoženje že leta 1952. Pred letom 1954 so jim prepovedali prodajati in tržiti kmečke izdelke, kar je za njih pomenilo veliko škodo, saj se niso imeli s čim preživljati. Od leta 1954 so jih začeli tudi zastraševati in jim groziti s smrtjo. Čeprav je bila še zelo mlada, se dobro spominja zmerjanj na cesti. Nekega dne v letu 1955 se je oče vrnil domov ves krvav, ker so ga pretepli. Poleg tega so privrženci jugoslovanske komunistične stranke uvedli tudi policijsko uro in kdor je šel med policijsko uro ven, je tvegal življenje. Od leta 1954 so jim zasegali tudi vino in olje, ki so ga proizvajali, ter pridelke. Živeli so v neprestanem strahu, da se jim bo kaj hudega zgodilo. Dolgo časa so pogumno vztrajali, končno pa so bili prisiljeni zapustiti svoje premoženje. 9. marca 1956 so se zatekli v begunsko taborišče pri Sv. Andreju v Trstu, kjer so ostali 2 leti, nato pa so šli v begunsko taborišče v Opčine, kjer so ostali 7 let. 3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa povzema vsebino 2. in 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri). V 2. členu je določeno, da so bivši politični zaporniki po tem zakonu tiste osebe, ki so bile neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila odvzeta prostost v teku teh postopkov. V 4. členu ZPKri pa je določeno, da se šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku zaradi prekrška kaznovana na odvzem prostosti ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja ter oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep brez upravnokazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa.

4. Spomenica o soglasju med vladami Italije, Združene kraljevine, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju (v nadaljevanju Londonski memorandum) v 8. točki določa, da se ljudje, ki že prebivajo na ustreznih območjih civilne uprave Italije ali Jugoslavije lahko svobodno in takoj vrnejo. Iz pridobljene arhivske dokumentacije je razvidno, da je A. A. vložil prošnjo za izselitev in izvozno dovoljenje zaradi izselitve njega in njegove družine in je bila izdana začasna dovolilnica z žigom izhoda iz Jugoslavije dne 28. 1. 1956. Družina je torej izkoristila možnost izselitve na podlagi in pod pogoji Londonskega memoranduma, ki je omogočal prostovoljno spremembo prebivališča ter ohranitev premoženja. Tožnica je bila seznanjena z vsebino pridobljene arhivske dokumentacije in je v odgovor navedla, da odločitev staršev, da zapustijo prebivališče, ni temeljila na prostovoljni izbiri. Bila je pogojena z razmerami oziroma dogajanjem takratnega obdobja. Slednjega pa so zaznamovali veliki pritiski, katerim je bilo izpostavljeno italijansko prebivalstvo, ki so se odražali v ustrahovanju, grožnjah, pretepanju. Da bi zavarovala svojo družino, sta se starša odločila za odhod. Tržaška prefektura jima je tudi priznala status begunca. Zaradi izbire možnosti selitve po Londonskem memorandumu ne glede na ostala dejstva, ki izhajajo iz spisa, po ugotovitvah tožene stranke niso izkazani pogoji iz 2. in 4. člena ZPKri, zato je bil zahtevek zavrnjen.

5. Tožnica v tožbi ponavlja enake razloge za zapustitev Kopra in preselitev v okolico Trsta, pri čemer ponovno navaja, da je imela njena družina veliko premoženja, da so bili preganjani zaradi tega in tudi zaradi dejstva, ker so Italijani, da so jim grozili, da jim bodo zasegli premoženje, da so jim prepovedali prodajati kmetijske izdelke in grozili s smrtjo, jih zmerjali na cesti, da so očeta enkrat pretepli, da je bila policijska ura in podobno. Nadalje v zvezi s tem navaja, da iz teh razlogov odločitev za izselitev in za spremembo prebivališča ni bila prostovoljna, res pa je, da je njen oče izkoristil možnost po Londonskem memorandumu, kar pa še vedno ne pomeni, da je bila sprememba prebivališča prostovoljna. Tožena stranka ni upoštevala, da se je družina najprej izselila v begunsko taborišče pri Sv. Andreju v Trstu, nato pa v begunsko taborišče na Opčinah. Tožnici in njeni družini je bil v Italiji priznan status begunca, kar pomeni, da razlog za izselitev, ki ga je oče navedel, ne more držati. Družina je bila prisiljena v to, da je v skladu z Londonskim memorandum zaprosila za izselitev iz območja Republike Slovenije. To pa ne more predstavljati prostovoljne spremembe prebivališča. Poleg tega je tožena stranka njej priznala status bivše politične zapornice in pravico do odškodnine, pri čemer je šlo za iste krajevne in časovne okoliščine. Skrajno nenavadno in v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom je, da tožena stranka v bistveno enakem primeru sprejme drugačno odločitev. Prilaga potrdilo tržaške prefekture o priznanju statusa begunca. Vložitev prošnje za izselitev po Londonskem memorandumu je v konkretnih okoliščinah potrebno upoštevati kot način ubežanja družine tožnice represiji tedanje oblasti. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zahtevi tožnice za priznanje statusa bivšega političnega zapornika pokojnemu očetu in materi ugodi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v sklepu pojasnila vsebino Londonskega sporazuma. Prostovoljnost izbire prebivališča je potrebno razumeti v tedanjem kontekstu povojnega urejanja zadev, vključno z novo postavitvijo mej oziroma demarkacijske črte. Skoraj vse migracije vsebujejo določeno stopnjo prisile in določeno stopnjo izbire. Tudi pri selitvi na podlagi Londonskega memorandumu je šlo po eni strani za spodbu janje z ekonomsko, nacionalno in nazorsko perspektivo, po drugi strani pa so nanjo vplivale tudi strah, grožnje in negotovost. Prebivalci Svobodnega tržaškega ozemlja so imeli poseben status. Italija je ustanovila vladna telesa za begunce in sprejela ukrepe v prid izseljenih. Na tej podlagi je izdajala odločbe o priznanju statusa beguncev, kar pa nima nikakršne povezave z izvajanjem ZPKri. Iz teh razlogov je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zavzela stališče, da osebe, ki so izkoristile možnost izselitve po Londonskem memorandumu, ne izpolnjujejo pogojev iz 2. in 4. člena ZPKri. Upravno sodišče je o istem vprašanju že odločalo in v celoti potrdilo odločitev komisije (sodba I U 2807/2017 z dne 11. 12. 2018). Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče najprej ugotavlja, da dejansko stanje v tej zadevi med strankama ni sporno. Tožnica je v tožbi natančno opisala, kaj se je dogajalo njeni družini v povojnem obdobju ter da se je zaradi vseh neprijetnosti, ki jih je bila družina deležna, sama odločila, da bo v skladu z Londonskim memorandumom zaprosila za izselitev iz območja tedanje Republike Slovenije. Zaradi razmer, v katerih je živela, je bila po tožničinem mnenju v to prisiljena in zato ni šlo za prostovoljno spremembo prebivališča. Sodišče pri tem ugotavlja, da tožena stranka konkretnim navedbam tožnice, ki jih navaja kot razlog za odločitev o izselitvi, ne oporeka, saj se v odgovoru na tožbo do njih ne opredeli, temveč v odgovoru na tožbo le na splošno pojasnjuje, kaj je bilo bistvo Londonskega memoranduma. Drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ker torej tožena stranka konkretnim dogodkom, ki jih tožnica opisuje kot razlog za izselitev, ne oporeka, sodišče šteje, da v skladu z 214. členom ZPP dejansko stanje ni sporno. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, ima sodišče pooblastilo, da lahko v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloči tudi brez glavne obravnave, zato je tudi v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji, saj je ocenilo, da so sporna izključno pravna vprašanja. Zaradi tega tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice, saj ji glede konkretnih navedb o življenju v Kopru verjame, njenim navedbam pa ne oporeka niti tožena stranka. Sodišče tako sledi navedbam tožnice glede življenja njene družine v Kopru kot tudi temu, da so bile tiste razmere razlog za to, da se je družina odločila, da bo v skladu z Londonskim memorandumom izkoristila pravico do prostovoljne izselitve v cono A. Vendar pa tudi, če je bila družina zaradi življenjskih razmer, ki jih je štela za nevzdržne, po njihovem mnenju prisiljena v izselitev, tak razlog za izselitev ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanju, opisanem v 2. in 4. členu ZPKri, ki določa, kdaj se neka oseba lahko šteje za političnega zapornika.

9. V skladu z 2. členom ZPKri so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno ali v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila odvzeta prostost v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Enako velja tudi za osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije (tretji odstavek 2. člena ZPKri). Sodišče šteje, da med strankama ni sporno, da starši tožnice niso bili obsojeni v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti niti jim ni bila prostost odvzeta v času, ko bi ti postopki potekali, saj tožnica kaj takega niti ne zatrjuje. Po 4. členu ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona šteje za političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku zaradi prekrška kaznovana na odvzem prostosti ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča ali je bila poslana na opravljanje družbeno-koristnega dela zaradi prevzgajanja. Tudi v zvezi s tem tožnica ne trdi, da bi bili njeni starši v upravnokazenskem postopku kaznovani na odvzem prostosti ali da bi jim bil v upravnokazenskem postopku izrečen ukrep določitve prebivališča ali da bi bili poslani na opravljanje družbeno koristnega dela. Ne trdi, da bi bili sploh v prekrškovnem postopku. Drugi odstavek 4. člena ZPKri pa določa, da se za bivšega političnega zapornika na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz prvega odstavka tega člena brez upravnokazenske odločbe na podlagi odločitve upravnega organa. Dejansko stanje, kot ga opisuje tožnica, tudi temu ne ustreza, saj staršem ni bila odvzeta prostost, niso bili poslani na opravljanje družbeno koristnega dela niti jim ni bil izrečen ukrep določitve prebivališča niti ne zatrjuje, da bi bila izdana taka odločitev upravnega organa. Če sta bili njena starša na nek način prisiljena izkoristiti možnost, ki jim jo je dal Londonski memorandum, pa četudi zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, to še vedno ne ustreza okoliščinam, ki morajo biti podane po 2. in 4. členu ZPKri, da bi se lahko štela za politična zapornika. Tudi Upravno sodišče RS je v podobni zadevi (I U 2497/2018-15) zavzelo stališče da razlogi za izselitev ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo. Podobno je sodišče odločilo tudi v primerljivi zadevi I U 1807/2017. 10. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika so relevantne določbe ZPKri, priznan status begunca v Italiji pa ne pomeni, da določena oseba izpolnjuje vsebinske pogoje iz ZPKri.

11. Tožnica v tožbi tudi navaja, da je bil njej s pravnomočno odločbo status bivše politične zapornice priznan, pri čemer je v njeni zadevi šlo za iste krajevne in časovne okoliščine. Ta odločba je tudi priložena k tožbi. Sodišče se do odločitve v zadevi, ko je bil sami tožnici status priznan, ne opredeljuje, ker to ni stvar tega upravnega spora, pri čemer pa zgolj ugotavlja, da je v obrazložitvi priloženega sklepa, ki se nanaša na samo tožnico, citirano zgolj besedilo 2. in 4. člena ZPKri ter navedeno, da se zahtevi delno ugodi, dodatnih obrazložitev pa ni, razen tega, da ker se je aprila 1963 zaposlila, so ji s tem prenehali razlogi za priznanje statusa, zato ni mogoče ugotoviti, na podlagi kakšnega dejanskega stanja je bilo zahtevi ugodeno.

12. Ker je glede na obrazloženo izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.