Jedro

Ob dejstvu, da postane pravnomočen le izrek in da so v uvodu navedeni štirje nasprotni udeleženci, izrek, v katerem je napisano le, da se predmetne parcele vrnejo v last in posest (ni naveden zavezanec), ni razumljiv.

Ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen so podane, če je do zgraditve objekta prišlo po podržavljenju. Če je sodišče štelo, da gre za zgrajen objekt (ni zavzelo stališča, ali gre za zazidano stavbno zemljišče), bi moralo ugotavljati, kdaj je prišlo do zgraditve objekta.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepremičnine, parc. št. X1, parc. št. X2, parc. št. X3 do deleža 739/4992, vse k.o. P., vrnilo v last in posest pokojni M.P. roj. 29.11.1906 in J.P., roj. 28.10.1937, oba P. 1, vsakemu do ½ (1. točka izreka sklepa). V 2. točki izreka sklepa je odločilo, da je pokojni J.P., roj. 31.10.1872, upravičen do odškodnine za nepremičnino parc. št. X4 k.o. P. v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., v višini 5.584,00 EUR. Hkrati je Slovenski odškodninski družbi naložilo, da je dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa upravičencu in skrbniku za poseben primer J.P., roj. 28.10.1937, izročiti obveznice v višini 5.584,00 EUR.

Zoper sklep so se pritožili predlagatelj in tretja nasprotna udeleženka ter četrti nasprotni udeleženec, vsi iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007; UPB-3; št. 45/08; ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tudi njegovemu predlogu za vrnitev parc. št. X4, k.o. P., podrejeno pa, da v tem delu sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, da vrnitev v naravi ni možna, ker naj bi šlo za funkcionalno zemljišče k parc. št. Y1 in Y2, k.o. P. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da nasprotni udeleženci niso trdili, da je parc. št. X4, k.o. P. zazidano stavbno zemljišče zato, ker je funkcionalno zemljišče k parc. št. Y1 in Y2, k.o. P. Do takega zaključka je prišlo sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene in dokazne podlage in se predlagatelj v ta vprašanja ni spuščal, ker ni bilo potrebe. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre za funkcionalno zemljišče, predstavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Za določanje funkcionalnega zemljišča je potreben poseben upravni postopek, objekt in funkcionalno zemljišče pa morata biti v lasti (ali v pravici uporabe družbene lastnike) enega in istega lastnika. Z odločanjem je sodišče prve stopnje poseglo tudi v pravico upravnega organa in s tem odločalo o zadevi, ki ne spada v njegovo pristojnost (18. člen in 3. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Na tujem zemljišču ni mogoče imeti funkcionalnega zemljišča. O.N. kot zavezanec in zaenkrat še lastnik parc. št. X4, k.o. P. ni lastnik parc. št. Y1 in parc. št. Y2, k.o. P., saj je to PP, d.d.. Ni mogoče govoriti o bistveni okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora, saj O.N., kot lastnik sporne parc. št. X4 k.o. P., ni na tem prostoru lastnik nobenega kompleksa. Pripravljen je, tako kot O.N., z nasprotnim udeležencem PP, d.d., skleniti zakupno pogodbo. Na zadnjem naroku je sodišče prve stopnje skušalo ugotoviti, kaj je v cca 40 m2 velikem provizoriju, za katerega je predlagatelj trdil, da je „rumpel kamra“ za odlaganje starih delov strojev. Pooblaščencu podjetja PP, d.d., je sodišče prve stopnje postavilo 15 dnevni rok, v katerem pa le-ta sodišču ni poslal pojasnil. Parcela št. X4 k.o. P. ni funkcionalno zemljišče k nobenemu od obstoječih objektov na drugih nepremičninah, ni pozidano in tudi ne funkcionalno zemljišče k obstoječemu objektu na sporni nepremičnini. Vsi objekti so bili zgrajeni nezakonito, zato ni mogoče govoriti o opravljanju zakonite dejavnosti. Sporna nepremičnina za nemoteno delovanje Občine N., kot zavezanca za vračilo, ni nujno potrebna. Nasprotnemu udeležencu ne bi nastali nesorazmerni stroški oziroma ne bi utrpel nobene škode, zato tudi ni ovir za vrnitev nepremičnine v naravi.

Tretja nasprotna udeleženka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi v smislu pritožbenih navedb ugodi in v izpodbijanem delu razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v nov postopek. Izpodbija odločitev v 1. točki izreka sklepa, za katerega trdi, da je neizvršljiv in nerazumljiv. Nima podatkov o tem, kdo je denacionalizacijski zavezanec in v kakšnem roku je dolžan izpolniti izpodbijani sklep. Omenjeni izrek ne vsebuje vseh sestavin odločbe o denacionalizacij 66. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami; ZDen), ki se skladno s 56. členom ZDen uporablja tudi v denacionalizacijskem postopku. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča pritožbenega sodišča in ni udeležencev napotilo, da v določenem roku rešijo spor v pravdnem postopku. Sklep je v delu, ki se nanaša na vračilo 739/4992 solastniškega deleža na parc. št. X3, k.o. P., neizvršljiv. Iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, da se glede vrnitve 739/4992 solastninskega deleža na parc. št. X3, glasi zoper PP., d.d., kot navaja sodišče prve stopnje in poudarja, da postane pravnomočen le izrek sodne odločbe. PP, d.d., sodišče statusa materialnega udeleženca ni priznalo s sklepom po 20. členu ZNP. V nadaljevanju razloguje, zakaj PP, d.d., ne more biti zavezanec za vrnitev solastnega deleža v naravi, če je zaradi ničnosti prodajne pogodbe z dne 13.5.2004, lastnik O.N. Če je zavezanec za vračilo O.N., je izpodbijani sklep zemljiškoknjižno neizvršljiv zaradi načela pravnega prednika iz 9. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), dokler je zemljiškoknjižni lastnik parc. št. X3, k.o. P., družba PP, d.d.. Glede vrnitve parc. št. X1 in parc. št. X2, obe k.o. P., nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba presojati ovire iz 1. odstavka 4. točke 19. člena ZDen izključno iz funkcionalne namembnosti nepremičnin, neodvisno od vsakokratnega nosilca oziroma njegovih pravnih upravičenj. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni predlaganih dokazov izvedlo in tudi ne obrazložilo, zakaj jih ni izvedlo. Parceli služita za potrebe obratovanja betonarne in separacije in sta del kompleksa, ki sestoji tudi iz drugih funkcionalno povezanih zemljišč in objektov, kar vse je razvidno iz aero foto posnetkov. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni podlagi šteje, da bo lahko četrti nasprotni udeleženec prestavil nepredelani material in vsipno mesto na druga zemljišča. Gre za strokovno vprašanje, na katerega lahko poda odgovor le sodni izvedenec.

Četrti nasprotni udeleženec predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Izraža nestrinjanje z vrnitvijo v naravi parc. št. X1 in X2, ker meni, da so za vrnitev v naravi podane ovire, določene v ZDen. Stanje zemljišča se je od podržavljenja nakupa do danes bistveno spremenilo, saj so bila odkupljena zemljišča travniki in pašniki, danes pa gre za druga zemljišča, ki jih je treba obravnavati kot zazidana stavbna zemljišča. Sklicuje se na mnenje sodne izvedenke J. M. iz oktobra 2006 in na njene ugotovitve, da bi bila z vrnitvijo parc. št. X1 in X2 bistveno okrnjena funkcionalnost objekta in separacije, ki je v opravljanju hčerinske družbe G., d.o.o.. Niza razloge, zakaj podržavljenega kmetijskega zemljišča, ki se uporablja za izkoriščanje mineralne surovine, ni mogoče vrniti v naravi. Vztraja, da so za vrnitev nepremičnine v naravi podane ovire po 32. členu ZDen. Za denacionalizacijo zemljišč, namenjenih za izkoriščanje rudnin, je treba uporabiti določbe 32. člena ZDen glede vračanja zazidanih stavbnih zemljišč. Sodišče prve stopnje bi moralo v smislu izdanega gradbenega dovoljenja upoštevati določila 32. člena ZDen in predlagatelju določiti odškodnino. Sodišče prve stopnje glede neobstoja ovir po 4. točki 19. člen ZDen ni ponudilo razlage, izvedenka pa je ugotovila, da nepremičnine, katerih vrnitvi je ugovarjal, služijo kot zaključena funkcionalna celota. Ponavlja, da je bila parc. št. X3, k.o. P. kupljena po uveljavitvi ZDen, v letu 2004, pri čemer ta parcela ni bila navedena v predlogu predlagatelja in zanjo ni bila izdana začasna odredba o prepovedi razpolaganja. Na podlagi pogodbe se je vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, zato bi morali upravičenci s posebno tožbo ugotoviti ničnost te pogodbe, za katero trdijo, da je nična. Smiselno bi bilo treba uporabiti določbe 2. odstavka 32. člena ZDen in za zemljišče določiti odškodnino v obliki obveznic SOD.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je ob ponovnem odločanju sodišče prve stopnje PP, d.d., podelilo status materialnega upravičenca, ker je štelo, da utegne biti z odločitvijo v predmetnem postopku prizadet njegov pravni interes (obrazložitev na 6. strani sklepa). Obstoja pravnega interesa v pritožbi ne izpodbija nobena od strank. Tretja nasprotna udeleženka sodišču prve stopnje smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni izdalo posebnega sklepa, pri čemer pa ne obrazloži, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Uveljavljena bistvena kršitev zato ni podana.

Glede vrnitve parc. št. X1, parc. št. X2 in parc. št. X3 do deleža 739/4992, k.o. P.: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki jo uveljavlja tretja nasprotna udeleženka. Izreka sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o vrnitvi nepremičnin v naravi (1. točka izreka sklepa), ni mogoče preizkusiti. Tretja nasprotna udeleženka upravičeno opozarja, da sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh sestavin odločbe o denacionalizaciji iz 66. člena ZDen, ki se po določbi 56. člena ZDen smiselno uporablja tudi v postopku denacionalizacije. Iz izreka sklepa ni razvidno, kdo je zavezanec za vrnitev spornih nepremičnin in tudi ni določen rok za izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa glede vrnitve nepremičnin v naravi, in sicer parc. št. X1 in X2, k.o. P., šteje za zavezanca za vrnitev O. N. V razlogih glede vrnitve solastnega deleža parc. št. X3 pa po eni strani ugotavlja, da je zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 13.5.2004 lastnik sporne nepremičnine O.N., po drugi pa, da je zemljiškoknjižni lastnik PP, d.d., zoper katerega se v tem delu glasi sodna odločba, kar pa iz izreka izpodbijanega sklepa (1. točka izreka) ni razvidno.

Ob dejstvu, da postane pravnomočen le izrek (319. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in da so v uvodu sklepa navedeni štirje nasprotni udeleženci (Slovenska odškodninska družba ni zavezanka za vrnitev v naravi), izrek, v katerem je zapisano le, da se predmetne parcele vrnejo v last in posest (ni naveden zavezanec), ni razumljiv.

Ker gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sklepa na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP razveljaviti že iz tega razloga.

Odločitev glede vrnitve parc. št. X1 in parc. št. X2, k.o. P. v naravi pa temelji tudi na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, manjkajo pa tudi razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Tudi iz tega razloga je bilo treba pritožbama nasprotnih udeležencev ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v 1. točki njegovega izreka razveljaviti (355. člen ZPP; 1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Sodišče prve stopnje je ob tokratnem (ponovnem) odločanju ocenilo, da ne obstojajo razlogi iz 1. odstavka 32. člena ZDen, zaradi katerih zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, čemur nasprotni udeleženki ne nasprotujeta.

Ponovno je odločilo, da niso podani pogoji po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ki preprečujejo vrnitev parc. št. X1 in X2, k.o. P. v naravi, ker sporni parceli ne ležita na zaokroženem območju, ki bi imelo posebno določen namen (leži na območju, ki je namenjeno poslovni dejavnosti) in leži ta ob robu zemljišč, ki sta jih tretji in četrti nasprotni udeleženec označila kot kompleks betonarne s separacijo. Ob tem se je oprlo na aero posnetek, iz katerega je razvidno, da sporni parceli ležita ob severovzhodnem robu zemljišč, opredeljenih kot kompleks betonarne s separacijo. Ker je četrta nasprotna udeleženka lastnica oziroma najemnica zemljišč, ki ležijo znotraj kompleksa betonarne, bo lahko nanje prestavila nepredelan material oziroma bo lahko ta zemljišča uporabljala kot vsipno mesto, pri čemer je na parc. št. Y3, k.o. P. že usedalnik odpadne vode. Sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke ugotavlja, da se za deponijo nepredelanega materiala uporabljata za parc. št. X1 in parc. št. X2, k.o. P., na parc. št. X2, k.o. P. pa je tudi fiksno vsipno mesto za gramoz in usedalnik odpadne vode iz separacije. Sodišče prve stopnje, ki je očitno štelo kot pomembno okoliščino možnost prestavitve deponiranega materiala oziroma vsipnega mesta, v razlogih sklepa ne pojasni, na čem temelji njegova ocena, dokazno pa tudi ne oceni izvedenskega mnenja izvedenke J. M.. Dejstvo, da je četrti nasprotni udeleženec lastnik oziroma najemnik zemljišč znotraj kompleksa betonarne, ob trditvi nasprotnega udeleženca, da „razpoložljivih“ zemljišč na predmetni lokaciji ni, ki ima podlago tudi v izvedenskem mnenje izvedenke J. M. z dne 25.10.2006, po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadošča. Ravno tako ne zadošča za zaključek, da ne gre za poseg v funkcionalno povezanost, okoliščina, da sporni parceli ležita ob robu označene betonarne s separacijo. Kot pravilno opozarjata nasprotna udeleženca, sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja ni upoštevalo. Gre za strokovna vprašanja. Tretja udeleženka je predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke z znanjem s področja vzdrževanja betonarn, ki naj s pomočjo sodnega izvedenca geometra izdela mnenje, kaj vse kompleks betonarne na lokaciji P. obsega in poda svoje mnenje o tem, ali se tudi sporni parceli nahajata v kompleksu betonarne. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo in tudi v razlogih sklepa ni obrazložilo, zakaj ne. Odločilo je v nasprotju z mnenjem izvedenke, da nepremičnine služijo kot zaključena funkcionalna celota; da so potrebne velike površine za material; da usedalnika odpadne vode iz separacije ni mogoče prestavljati, pri čemer se do mnenja ni niti opredelilo.

Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve in v nakazani smeri dopolniti dokazni postopek.

Glede obstoja ovir za vrnitev v naravi parc. št. X1 in parc. št. X2, k.o. P. po 2. odstavku 32. člena ZDen, kar bi, po pritožbeni trditvi PP, d.d., moralo sodišče upoštevati, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v razveljavitvenem sklepu 14.5.2008. Pritožniku je takrat pojasnilo (9. stran sklepa), da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so bila zemljišča vzeta za peskokop (obravnavalo jih je kot „odprti kop“) in zakaj je pravno zmotno njegovo stališče, da gre za zazidljiva stavbna zemljišča. V odgovor na pritožbeno razlogovanje PP, d.d., da parc. št. X3 k.o. P. ni bila navedena v predlogu predlagatelja, se pritožbeno sodišče sklicuje na svojo obrazložitev v razveljavitvenem sklepu z dne 14.5.2008, da je predlagatelj v zadostni meri izkazal, na katere parcele se njegov predlog nanaša. Sodišče prve stopnje je pravilno, kot predhodno vprašanje za ugotovitev, ali obstaja obveznost vrnitve te parcele, ugotavljalo, ali je pogodba sklenjena med O. N. in PP, d.d., 13.5.2004, sklenjena v nasprotju z 88. členom ZDen in posledično nična. Zmotno je pritožbeno stališče PP, d.d., da bi morali upravičenci s posebno tožbo ugotavljati ničnost pogodbe. Neutemeljeno se pritožnik smiselno sklicuje na dobro vero (ni bila izdana začasna odredba o prepovedi razpolaganja s to parcelo, spričo česa je štel, da ni vložen predlog za denacionalizacijo), saj za ugotovitev ničnosti zadošča, da je bila sporna kupoprodajna pogodba sklenjena po uveljavitvi ZDen.

Glede vrnitve parc. št. X4, k.o. P.: Glede vrnitve parc. št. X4, k.o. P. je sodišče prve stopnje (ponovno) odločilo, da vrnitev v naravi ni mogoča in je predlagatelju priznalo odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Ob tokratnem sojenju je zavzelo stališče, da predstavlja predmetno zemljišče funkcionalno zemljišče oziroma, da gre za zemljišče, ki služi betonarni in separaciji. Ker gre za zazidano stavbno zemljišče, ga na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen, ni mogoče vrniti v naravi. Predlagatelj upravičeno opozarja, da nasprotni udeleženci niso trdili, da je parc. št. X4, k.o. P. zazidano stavbno zemljišče zato, ker je funkcionalno zemljišče k parc. št. Y1 in Y2, k.o. P. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, da gre za funkcionalno zemljišče sprejelo mimo trditvene in dokazne podlage in je bila glede te podlage predlagatelju odvzeta možnost obravnavanja. Podana je uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki narekuje ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa v njegovi 2. točki izreka (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Glede pravilnosti opredelitve, da gre za funkcionalno zemljišče (pritožbeno razlogovanje, da je stališče sodišča prve stopnje, da gre za funkcionalno zemljišče pravno zmotno), se pritožbenemu sodišču zato ni treba opredeljevati.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in aero posnetka ugotovilo, da se na parc. št. X4, k.o. P. nahajajo proizvodno gradbeni objekti betonarne. Ni zavzelo stališča, ali gre za zgrajen objekt ali ne (ali gre za zazidano stavbno zemljišče) in se ni opredelilo do predlagateljeve trditve, da gre za 40 m2 velik provizorij, ki se uporablja kot „rumpel kamra“. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 14.5.2008, so ovire po 2. odstavku 32. člen ZDen podane, če je do zgraditve objekta prišlo po podržavljenju. Če je sodišče prve stopnje štelo, da gre za zgrajen objekt, bi moralo ugotavljati, kdaj je prišlo do zgraditve objekta. O teh odločilnih vprašanjih sodišče prve stopnje nima razlogov, kljub drugačnim napotkom višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Sodišče prve stopnje je kot nadaljnji razlog, spričo katerega vrnitev naravi ni mogoča, štelo obstoj ovir po 4. odstavku 19. člena ZDen. Zgolj dejstvo, da se predmetna parcela nahaja med zemljiščema Y1 (na njej betonarna) in Y2 (na njej je separacija), pri čemer se sodišče prve stopnje sklicuje na podatke aero posnetka, ne zadošča za zaključek, da bi z njeno vrnitvijo prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora, drugih razlogov pa sodišče prve stopnje ne navaja.

Zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev postopka in posledično tudi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno pritožbi predlagatelja ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep v 2. točki njegovega izreka (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve postopka. Zavzeti bo moralo stališče o tem, kakšen objekt stoji na parc. št. X4, k.o. P. V primeru, da se opredeli, da gre za zgrajen gradbeni objekt, bo moralo ugotoviti, ali je do zgraditve objekta prišlo po podržavljenju ter v zvezi s tem izvesti predlagane dokaze.

O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).