Jedro

Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v pravdnem postopku je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom P 200/2013 z dne 1. 12. 2014 je sodišče prve stopnje sklenilo, da znaša sodna taksa v tem pravdnem postopku za sodbo 615,83 EUR, za pritožbo znaša 1.231,65 EUR in sodna taksa za revizijo znaša 1.231,65 EUR. Tožena stranka je dolžna plačati sodne takse za sodbo, pritožbo in revizijo v skupnem znesku 3.079,13 EUR v roku 15 dni na vplačilni račun sodnih taks in v istem roku na sodišče predložiti dokazilo o plačilu. Odločilo je še o stroških, nastali v zvezi z izdajo sklepa o odmeri sodne takse. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pravočasno po pooblaščencu zoper plačilni nalog z dne 21. 10. 2014 vložila vlogo, ki jo je naslovila ugovor zoper plačilni nalog. Ker pa Zakon o sodnih taksah iz leta 1978 s spremembami (v nadaljevanju ZST) nima določb o ugovoru zoper plačilni nalog, je sodišče ugovor zoper plačilni nalog obravnavalo kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse (prvi odstavek 27. člena ZST). V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZST v primeru, če v pravdnem, kazenskem postopku ali postopku izvršbe in zavarovanja taks oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jo morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v razmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku. Sodišče je sodno takso odmerilo po tar. št. 2/1 po kateri znaša sodna taksa za sodbo 233,07 EUR, sodno takso za pritožbo in revizijo pa je odmerilo po tar. št. 3/1 in 3/4- dvojna vrednost iz prvega odstavka tar. št. 1 in tako znaša taksa za pritožbo in revizijo vsakič po 1.866,14 EUR. Ker pa iz pravnomočne sodbe P 200/2013 z dne 25. 2. 2014 izhaja, da je taks oproščena stranka v postopku uspela s 66 % svojega zahtevka je sodno takso glede na 17. člen ZST v tem obsegu dolžna poravnati tožena stranka in se tako izkaže, da bo morala tožena stranka povrniti takse v skupnem znesku 3.079,13 EUR, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče je še odločilo, da toženi stranki ne more priznati zahtevanih stroškov za vložitev ugovora zoper odločbo o odmeri sodne takse.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke obravnavalo kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse, ker ZST nima določb o ugovoru zoper plačilni nalog. Sodišče je v skladu z 2. členom ZPP vezano, da odloča v okviru postavljenih zahtevkov strank. Tožena stranka v ugovoru za plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 2.576,20 EUR ni zahtevala, da ji sodišče prve stopnje odmeri sodno takso v višini 3.079,13 EUR, ampak da ji sodišče prve stopnje zniža previsoko odmerjeno sodno takso. Glede na 2. člen ZPP bi moralo sodišče prve stopnje s sklepom o odmeri sodne takse odločiti, ali je pravilna odmera sodne takse po nalogu z dne 21. 10. 2014 ali pa, da je ta znesek previsok, kakor zatrjuje tožena stranka. Sklep sodišča je neobrazložen v delu, kjer se ugotavlja obseg uspeha v pravdi tožeče stranke. Na podlagi česa je sodišče prve stopnje plačilo glavnice v višini 15.766,60 EUR od vrednosti spornega predmeta 93.307,08 EUR ocenilo za uspeh v obsegu 66 % v korist tožeče stranke, v izpodbijani odločbi ni razvidno oziroma iz nje to ne izhaja. Zaradi tega je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je napačno uporabilo določbe 17. člena ZST, vrednost spornega predmeta v obravnavanem postopku znaša 93.307,08 EUR. Tožena stranka je na podlagi odločb sodišča prve stopnje uspela v skupnem znesku glede glavnice v višini 15.766,60 EUR, kar pa v konkretnem primeru predstavlja uspeh v obsegu 16,9 % glede vrednosti 93.307,08 EUR, zato bi lahko znašala sodna taksa za sodbo 157,68 EUR, ker je tožena stranka s pritožbo uspela le z 3,8 % bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso za revizijo ter za pritožbo le v znesku 70,09 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijani sklep spremeni tako, da znaša obveznost tožene stranke za plačilo sodne takse 299,78 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izdajo sedaj izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 2. člena ZPP. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZPP, v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. V konkretnem primeru ne gre za odločanje o postavljenem zahtevku, temveč gre za odločanje o zahtevi tožene stranke za izdajo odločbe o odmeri sodne takse po pravilih iz prvega odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah. Tožena stranka se namreč ni strinjala z izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse, katerega je izdalo sodišče prve stopnje dne 21. 10. 2014. Zoper izdani plačilni nalog ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, le v takšnem primeru bi veljalo načelo prepovedi reformatio in peius. V primeru “ugovora”, kot je vlogo naslovila tožena stranka, ki ga ZST ne pozna je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno, ko je ugovor tožene stranke zoper izdan plačilni nalog obravnavala kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Sodišče je upoštevalo postopkovna pravila Zakona o sodnih taksah in ni odločalo o zahtevku stranke po 2. členu ZPP. Zato ta očitana kršitev določb pravdnega postopka ni storjena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 6 svoje obrazložitve tudi pojasnilo, na kakšen način je uporabilo določbe prvega odstavka 17. člena ZST. Po tej določbi v primeru, če v pravdnem, kazenskem postopku ali postopku izvršbe in zavarovanja takse oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku. S sodbo P 200/2013 z dne 25. 2. 2014 je bilo pravnomočno odločeno o tem celotnem zahtevku tožeče stranke. V točki 43 obrazložitve te sodbe, katera je postala pravnomočna dne 1. 4. 2014 pa je izračunan uspeh tožeče in tožene stranke in sicer gre za končni uspeh v postopku, saj se je s to sodbo dokončno odločilo o celotnem zahtevku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v tem pravdnem postopku delno uspela in da izrek o stroških temelji na 154 in 155. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je procentualni uspeh tožeče stranke presojalo glede na postavljen zahtevek v tožbi na eni strani ter glede na zvišanje zahtevka med postopkom in glede na celotno prisojeno odškodnino v sodbi, ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka odškodnino za nepremoženjsko škodo tožniku plačala šele po vložitvi tožbe. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom do dne 7. 10. 2008 uspela z 86 %, od tedaj dalje do dne 24. 8. 2011 je uspela z 74 %, od dne 24. 8. 2011 dalje pa v 39 % in je tako njen celoten uspeh v pravdi na prvi stopnji 66 %, uspeh tožene stranke pa znaša 34 %. Pravdnim strankam je sodišče odmerilo potrebne pravdne stroške v skladu z določili, v času objavljene veljavne Odvetniške tarife, ob tako ugotovljenem 66 % oziroma 34 % uspehu tožene stranke v pravdi. Izrek o pravdnih stroških v točki II. izreka sodbe je postal pravnomočen in je odraz izračunanega uspeha v pravdi, ki ga je sodišče prve stopnje nato pravilno uporabilo kot merilo za uporabo določbe prvega odstavka 17. člena ZST in je ugotovilo, da iz pravnomočne sodbe P 200/2013 z dne 25. 2. 2014 izhaja, da je taks oproščena tožeča stranka v postopku uspela z 66 % svojega zahtevka in je sodno takso glede na 17. člen ZST, v tem obsegu dolžna poravnati tožena stranka. Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v postopku, je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.(1) Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji tožene stranke, da bi sodišče moralo glede takse za pritožbo ter revizijo upoštevati, da tožeča stranka z revizijo ni uspela, v pritožbenem postopku pa je uspela v znatno manjšem procentu. Iz odločbe VSC Cp 647/2012 z dne 21. 2. 2013 je razvidno, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Iz revizijske odločitve VS RS II Ips 189/2013 z dne 21. 11. 2013 pa je razvidno, da je Vrhovno sodišče RS odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno sodbo.

6. Ker je bilo s končno pravnomočno sodbo P 200/2013 z dne 15. 2. 2014 odločeno o vseh pravdnih stroških, nastalih v tem pravdnem postopku in je tudi bil izračunan uspeh vsake posamezne stranke, je bilo sodišče prve stopnje pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa vezano na odločitev o 66 % končnem uspehu tožeče stranke v tem pravdnem postopku. Zato je odločitev o tem, da je takšen sorazmerni del sodne takse dolžna plačati tožena stranka, ki v tem pravdnem postopku ni uspela z 66 %, materialnopravno pravilna in temelji na določbi prvega odstavka 17. člena ZST. Zato ni podan pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, ki ga kot drugi pritožbeni razlog izpostavlja tožena stranka. Izračun o višini posamezne sodne takse je tako materialnopravno pravilen in temelji na, s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem končnem uspehu tožeče stranke v pravdi (zoper odločitev o stroških pravdnega postopka se tožena stranka ni pritožila) in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da znaša sodna taksa glede na 66 % uspeh tožeče stranke v tem pravdnem postopku za sodbo 615,83 EUR, za pritožbo 1.231,65 EUR in za revizijo 1.231,65 EUR, kar pomeni, da bo morala tožena stranka povrniti takso v skupnem znesku 3.079,13 EUR, kot to izhaja iz I. in II. točke izreka, sedaj izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje s tem sklepom zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.

Op. št. (1): Primerjaj sklep VSK I Cp 531/2005 z dne 16. 5. 2006.