Jedro

Zahtevek, ki se glasi na ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, je stvarnopravni zahtevek, torej gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, za katere pa je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (57. člen ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugodi ugovoru druge toženke z dne 6. 6. 2023, dopolnjenem dne 7. 6. 2023, zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 350/2023-I z dne 25. 5. 2023 in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 350/2023-I z dne 25. 5. 2023 razveljavi.

II.Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Prvi toženec je davčni dolžnik, zoper katerega je tožnica vodila več neuspešnih davčnih izvršb. Domnevno nima nobenega rubljivega premoženja niti dohodkov. Druga toženka je žena prvega toženca, ki je v času trajanja zakonske zveze s prvim tožencem kupila sporno nepremičnino (stanovanje z dvema garažnima mestoma v k. o. 0000). Tožnica zatrjuje, da je navedena nepremičnina skupno premoženje obeh tožencev in da sta deleža na skupnem premoženju enaka.

S tožbo zahteva ugotovitev obstoja skupnega premoženja in deležev na njem ter vknjižbo solastnine tožencev na spornih nepremičninah. Tožnica je predlagala tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved drugi toženki, da odsvoji ali obremeni sporne nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 5. 2023 predlogu za zavarovanje ugodilo, z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo ugovor druge toženke z dne 6. 6. 2023 in dopolnitev le-tega z dne 7. 6. 2023.

2.Zoper sklep se pritožuje druga toženka in med drugim navaja, da je tožnica prepozno odgovorila na ugovor; odgovor na ugovor drugi toženki ni bil vročen, zato se o njem ni mogla izjaviti; sodišče prve stopnje je napačno presodilo pogoje za izdajo začasne odredbe (verjetnost terjatve, nevarnost), poleg tega pa je napačno zavrnilo toženkin ugovor krajevne pristojnosti, saj ne gre za spor med zakoncema glede skupnega premoženja, temveč za ugotovitev obstoja skupne lastnine na nepremičninah, za kar pa je izključno krajevno pristojno sodišče po legi nepremičnine.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z izključno krajevno pristojnostjo, kar je že samo po sebi terjalo spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev ugovoru, zato se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

6.Tožničin zahtevek temelji na 83. členu Družinskega zakonika, po katerem lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. V pravni teoriji in sodni praksi ni sporno, da je pojem pravnomočne sodbe iz prvega odstavka 83. člena DZ treba razlagati širše in zajema tudi druge izvršilne naslove, npr. pravnomočni sklep o izvršbi ali izvršljiv notarski zapis. Zahtevek tožnice ne temelji na petem odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, za katere je sodna praksa sicer izrekla, da niso stvarnopravni zahtevki.

7.Pri presoji, kakšna je pravna narava spora, kadar je to pomembno npr. za odločanje o pristojnosti, je bistven tožbeni zahtevek. Tožnica je postavila zahtevek, da se ugotovi, da sporne nepremičnine spadajo v skupno premoženje tožencev in da sta deleža slednjih na skupnem premoženju enaka, poleg tega pa tudi, da se ugotovi, da sta toženca solastnika spornih nepremičnin vsak do ene polovice (3. in 4. točka tožbenega petita, list. št. 3). Zahtevek, ki se glasi na ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, je stvarnopravni zahtevek, torej gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, za katere pa je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (57. člen Zakona o pravdnem postopku).

8.Zato je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, temveč za spor o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deležev na njem; gre tudi za spor o obsegu in deležih na skupnem premoženju, vendar ne le o tem - temveč tudi o lastninski pravici na nepremičninah.

9.Razlog, da sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi (smiselno: sklep o zavarovanju) ni bilo zanj pristojno, je eden od ugovornih razlogov po 55. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje je glede na povedano toženkin ugovor krajevne pristojnosti nepravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje je to kršitev lahko samo odpravilo, saj gre zgolj za pravilno uporabo prava, dejanske okoliščine pa niti niso sporne. Zato je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženkinemu ugovoru zoper sklep o zavarovanju ugodilo in sklep razveljavilo.

10.Ker gre za postopek zavarovanja v okviru pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.

2Gregor Dugar, Komentar 83. člena DZ v: Komentar Družinskega zakonika, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 249-250, s citirano sodno prakso.

3Uradni list RS, št. 3/2007 - UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.

4Npr. sklep VSRS I R 160/2012 z dne 8. 11. 2012.

5Sklep VSRS I R 25/2006 z dne 16. 3. 2006.

6Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.