Jedro

Kakšno plačo je toženec prejemal, preden je postal direktor, je za odločitev v tej zadevi pravno pomembno. Če se namreč trditve, da pred nastopom direktorskega položaja ni prejemal minimalne plače, izkažejo za resnične, za pravilno uporabo 190. člena OZ zahtevku za vračilo izplačanih plač vse do zneska minimalne plače ni mogoče dati pravnega varstva. Če je imel toženec pred vtoževanim obdobjem plačo višjo od minimalne, so bila namreč brez podlage le izplačila, višja od dogovorjene plače. Ne glede na to torej, da tožencu ni uspelo izkazati kasnejših pogodb o zaposlitvi od tiste iz leta 1995, pa ustni dogovor glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi, torej tudi glede plače, ni ničen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 66.539,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 1.687,03 EUR od 3. 1. 2015 dalje do plačila, - zneska 1.687,03 EUR od 3. 2. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.953,43 EUR od 5. 3. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.352,62 EUR od 2. 4. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.362,12 EUR od 5. 5. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.362,13 EUR od 2. 6. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.362,12 EUR od 2. 7. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.362,12 EUR od 4. 8. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.362,12 EUR od 2. 9. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.362,12 EUR od 2. 10. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.362,12 EUR od 3. 11. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.321,47 EUR od 2. 12. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.364,01EUR od 5. 1. 2016 dalje do plačila, - zneska 2.364,01 EUR od 2. 2. 2016 dalje do plačila, - zneska 2.364,01 EUR od 2. 3. 2016 dalje do plačila, - zneska 2.370,05 EUR od 2. 4. 20l6 dalje do plačila, - zneska 2.379,56 EUR od 4. 5. 2016 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR. od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.327,36 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.338,59 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.338,59 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.338,59 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.733,93 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.338,58 EUR od 4. 10. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.231,71 EUR od 5. 10. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.124,36 EUR od 4. 11. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.114,15 EUR od 5. 12. 2017 dalje do plačila, - zneska 1.001,94 EUR od 5. 1. 2018 dalje do plačila, - v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati stroške postopka v višini 3.084,45 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje, tožeča stranka pa je v istem roku v korist proračuna RS dolžna povrniti 463,12 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

V preostalem se pritožba zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh v korist proračuna RS povrniti 176,89 EUR stroškov pritožbenega postopka tožene stranke, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje, tožena stranka pa je dolžna v istem roku tožeči stranki povrniti 674,83 EUR stroškov pritožbenega postopka, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 108.268,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 2.798,21 EUR od 3. 1. 2015 dalje do plačila, - zneska 2.798,21 EUR od 3. 2. 2015 dalje do plačila, - zneska 4.064,60 EUR od 5. 3. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.463,80 EUR od 2. 4. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.473,30 EUR od 5. 5. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.473,31 EUR od 2. 6. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.473,30 EUR od 2. 7. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.473,30 EUR od 4. 8. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.473,30 EUR od 2. 9. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.473,30 EUR od 2. 10. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.473,30 EUR od 3. 11. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.432,65 EUR od 2. 12. 2015 dalje do plačila, - zneska 3.475,19 EUR od 5. 1. 2016 dalje do plačila, - zneska 3.475,19 EUR od 2. 2. 2016 dalje do plačila, - zneska 3.475,19 EUR od 2. 3. 2016 dalje do plačila, - zneska 3.481,23 EUR od 2. 4. 20l6 dalje do plačila, - zneska 3.490,74 EUR od 4. 5. 2016 dalje do plačila, - zneska 2.438,54 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.438,54 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.438,54 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.438,54 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.438,54 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.438,54 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.438,54 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.438,54 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.429,23 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.429,23 EUR. od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.429,23 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.440,46 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.440,46 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.440,46 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 3.835,80 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.440,45 EUR od 4. 10. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.333,58 EUR od 5. 10. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.226,23 EUR od 4. 11. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.216,02 EUR od 5. 12. 2017 dalje do plačila, - zneska 2.103,81 EUR od 5. 1. 2018 dalje do plačila, - zneska 726,47 EUR od 14. 6. dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati stroške postopka v višini 6.211,80 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve temeljnih ustavnih načel poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS pritožil toženec. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa v plačilo naloži njegove stroške postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in tožencu naloži plačilo stroškov tožeče stranke v 15 dneh.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v tej zadevi na podlagi neupravičene pridobitve (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ) zahteva razliko preveč izplačanih plač, ki si jih je toženec izplačal, ko je bil direktor tožnice, saj je 30. 3. 2016 sam s seboj, brez skupščinskega sklepa, sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za mesto direktorja družbe in si od 1. 2. 2015 dalje določil mesečno plačo v višini 5.317,55 EUR bruto. Upoštevaje plače, ki bi si jih toženec lahko izplačal (ker je imel pravno veljavno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 16. 1. 1995, v kateri mu je bila določena osnovna plača, ki danes predstavlja minimalno plačo), tožnica zahteva povračilo v vtoževani višini, upoštevaje razliko med izplačano in pripadajočo minimalno plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačil posameznih plač dalje.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo ugovore, da niso podane procesne predpostavke za vodenje pravde, ker tožnica ne obstaja (4. alinea 521. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1), da skupščina, na kateri je bila sprejeta odločitev za tožbo zoper toženca, ni bila veljavno sklicana, in da je odškodninski zahtevek upravičen uveljavljati le stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajne dolžnice. Glede verzijskega zahtevka pa je ugotovilo, da poslovodja, ki je praviloma tudi zastopnik delodajalca, pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ne more v imenu delodajalca nastopati proti samemu sebi kot delavcu – organ, ki zastopa delodajalca proti poslovodnim osebam, so družbeniki, ki delujejo v okviru skupščine, zato lahko d. o. o. zastopa le skupščina družbenikov. Ker toženec tudi ni dokazal, da je imel tožničino soglasje oziroma odobritev pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 73. člena OZ štelo, da pogodba o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 ni bila sklenjena. Ker po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec dokaznega bremena o obstoju vsaj še dveh drugih pogodb o zaposlitvi ni zmogel, za izplačane si plače ni bilo pravne podlage in bi si (glede na neprerekano dejstvo, da je bila njegova plača na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 1995 manjša od minimalne), v vtoževanem obdobju lahko izplačeval minimalne plače. Za razliko je bil torej obogaten, tožnica pa prikrajšana, zato je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

7. Zaradi obširnosti pritožbe je višje sodišče na bistvene pritožbene trditve (prvi odstavek 360. člena ZPP) odgovorilo po vsebinskih sklopih.

**I. Glede vročanja vabila na skupščino z dne 23. 7. 2018, na kateri je bil sprejet sklep o vložitvi te tožbe**

8. Uvodoma višje sodišče odgovarja na pritožbeno vztrajanje, da skupščina družbe tožnice za dne 18. 6. 2018 (pravilno: 23. 7. 2018) ni bila veljavno sklicana, ker da sta tako družbenica A. A. kot njen pooblaščenec vedela, da toženec dejansko prebiva na L. v D., zaradi česar o skupščini ne bo obveščen. Tudi po stališču višjega sodišča je bil toženec pravilno vabljen – s priporočeno pošiljko tako na naslov stalnega prebivališča, razviden iz sodnega registra, kot tudi na naslov začasnega prebivališča. Iz izjave B. B., na katero se pritožnik sklicuje, pa ne izhaja le, da ima na njenem naslovu prijavljeno začasno prebivališče, pač pa tudi (kar namerno izpusti), da je na tem naslovu tudi prejemnik poštnih pošiljk. Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da ni dolžnost tožnice poizvedovati, kje toženec dejansko prebiva, niti ji ne more iti v škodo neusklajenost toženčevih uradno prijavljenih naslovov ter dejanskega prebivališča. 9. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi s sklepom skupščine zavzelo pravilno stališče, da ZGD-1 za uveljavljanje ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepov skupščine – tudi zaradi nepravilnega sklica – predvideva poseben postopek ter roke, v katerih je treba vložiti izpodbojno tožbo. Obstoja te pa toženec v postopku niti ni zatrjeval. Vse nadaljnje pritožbene trditve pod točko 11. pritožbe o vročanju so zato nerelevantne in posledično neutemeljene.

**II. Glede veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 kot podlage za izplačilo spornih zneskov**

10. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca, kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če tega ni, pa lastnik. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi to skupščina družbe, je zato pravilen. Glede na odločitev vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 57/2013 z dne 14. 10. 2013 lahko poslovodja sam s seboj sklene pogodbo o zaposlitvi le, če gre za enoosebno družbo. Vrhovno sodišče se je o tem, kdo sklepa pogodbo o zaposlitvi na strani delodajalca v primeru, ko ne gre za enoosebno družbo (to je, kot rečeno, skupščina družbe), jasno izreklo, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da v izpodbijani sodbi citirani sodbi vrhovnega sodišča (ker ne gre za enoosebno d.o.o.) s konkretno situacijo nista primerljivi in se nanju ni utemeljeno sklicevati. Glede na pojasnjeno tudi ni pomembno, da družbena pogodba ne določa, da bi bilo treba pogodbo o zaposlitvi in višino plače določiti s soglasjem družbenikov na skupščini, kar trdi pritožnik. Tudi sicer pa iz družbene pogodbe z dne 19. 10. 2005 (priloga A85 spisa) izhaja, da o zadevah družbe družbenika odločata skupno na skupščini in da ta s sklepom imenuje direktorja.

11. Višje sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tretji odstavek 20. člena ZDR-1 v razmerju do ZGD-1 lex specialis, kot tudi, da bi pogodba z dne 30. 3. 2016 obveljala v primeru, da bi jo tožnica kasneje odobrila – konkretno to pomeni, da bi bila pogodba odobrena na skupščini družbe. Da je pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 za mesto direktorja družbe sklenil toženec kot delavec in toženec kot direktor delodajalca ter si v njej določil 5.317,55 EUR bruto mesečne plače od 1. 2. 2015 dalje, skupščina družbe pa te pogodbe nikoli ni odobrila, v postopku niti ni bilo sporno.

12. Pri tem so nerelevantne pritožbene trditve, da poslovodja, ki je obenem 50% solastnik družbe, ni v istem položaju kot tisti, ki je le zaposlen v družbi. Sodna praksa je v tem smislu enotna in stroga. Tudi zato, ker je s tem ostalim družbenikom (ne glede na njihov delež v osnovnem kapitalu družbe oziroma to, koliko glasov posameznemu družbeniku pripada) omogočeno vsebinsko obravnavanje in odločanje o zadevah (v tem primeru o plači in nagradi poslovodje), za katere ZGD-1 (ali družbena pogodba) določa, da sodijo v njihovo pristojnost.1 Po stališču vrhovnega sodišča zato družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo odločitve o določitvi plače (in nagrade) poslovodje niti2 s sklepom skupščine ne morejo prepustiti družbenikoma, ki imata skupaj večino glasovalnih pravic (tako VSRS Sodba III Ips 30/2020 z dne 13. 10. 2020).

13. Posledično so tako neutemeljene pritožbene trditve, da je toženec o tem, da je bil solastnik družbe, priložil dokaze, ki da jih sodišče v sodbi sploh ni omenilo in tudi ne ocenilo. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, katera dejstva je sodišče štelo za relevantna. Že iz uvoda obrazložitve je razvidno, da se je sodišče s temi argumenti toženca seznanilo. Do vseh tistih, ki za odločitev niso pomembni, pa se ni dolžno opredeljevati.

14. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 (kot podlaga za izplačilo spornih zneskov), ker jo je sklenila neupravičena oseba (tožnica pa je ni odobrila), nikoli ni bila sklenjena, je torej pravilen.

15. V zvezi z veljavnostjo pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 so zato neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je toženec funkcijo direktorja družbe opravljal s soglasjem družbenice A. A., ki da kot predhodnica ni sklicala skupščine in poskrbela za skupščinski sklep. Pritožbeno neizpodbito je namreč, da je toženec na skupščinah z dne 25. 7. 2016 in 12. 4. 2016 s svojim predlogom za plačo v višini 5.317,55 EUR bruto oziroma 2.791,99 EUR neto poskušal, a ni uspel (prim. 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 12). Prav tako toženec ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je kot poslovodja pomanjkljiv sklep skupščine »saniral.« Nasprotno, po stališču višjega sodišča to kaže na samovoljo, ki ji sodna praksa tako zaradi varstva pravic drugih družbenikov kot tudi zaradi varstva (premoženja) družbe v primeru nasprotja koristi pri zastopanju odreka varstvo.

**III. Glede obstoja predhodnih pogodb o zaposlitvi toženca v družbi tožnici**

16. Pritožnik ponavlja, da je imel že v času, ko še ni bil direktor, sklenjene še druge pogodbe o zaposlitvi, kar da dokazuje izpis ZZZS, iz katerega je razvidno, da je bil za čas od 1. 4. 2000 dalje vključen v obvezno zavarovanje na podlagi druge podlage kot v obdobju med 1991 in 2000. Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede na to, da iz izpiska ni razvidno, za kakšni pogodbi gre, navedena listina dokazuje le trajanje zdravstvenega zavarovanja, ni pa mogoče iz nje ugotoviti števila in vsebine sklenjenih pogodb o zaposlitvi, še manj pa določene plače. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na to, da je iz izpiskov razvidno, da toženec na podlagi pogodbe iz leta 1995 nikoli ni bil prijavljen v sistem obveznih zavarovanj. Toženec je namreč tisti, ki je obstoj drugih pogodb o zaposlitvi dokazoval posredno, preko izpisa obveznih zavarovanj, a s takim dokazom ni bil uspešen. Tožnica je namreč pogodbo o zaposlitvi iz leta 1995, na katero se sklicevala, priložila (k tožbi, priloga A9 spisa).

17. Na tem mestu gre dodati, da za odločitev v tej zadevi niso relevantne določbe ZDR-1 o tem, da četudi pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki oziroma v taki obliki niso izražene vse njene sestavine, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. To, da je bil toženec v delovnem razmerju pri tožnici vse od sklenitve pogodbe z dne 16. 1. 1995, niti ni bilo sporno, zato so pritožbene trditve o domnevi obstoja delovnega razmerja v primerih sporov med delavcem in delodajalcem nerelevantne.

18. S pritožbenim ponavljanjem, da do decembra 2014 dela ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 1995, ampak na podlagi kasnejših pogodb, ki jih je bilo po letu 1995 še več, najmanj pa dve, zato pritožnik ne more uspeti, kajti sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obstoja teh pogodb o zaposlitvi toženec ni izkazal. 19. Višje sodišče ugotavlja, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni podal nobenih konkretnih trditev o drugih pogodbah o zaposlitvi, ki naj bi bile (poleg te z dne 30. 3. 2016) še sklenjene s tožnico. Ker je bilo trditveno in dokazno breme o njihovem obstoju toženčevo, se na to, da je z dopisom pozval stečajno upraviteljico in A. A., naj mu izročita dokumentacijo, in sicer vse pogodbe o zaposlitvi in sklepe skupščine iz obdobja, ko je bila direktorica A. A., ne more uspešno sklicevati. Zato je nerelevantna tudi pritožbena trditev, da je prejel odgovor od stečajne upraviteljice, da v družbi o tem dokumentacije ni, od pooblaščenca A. A. pa da zahtevanih listin ni prejel. Spisovni podatki ne potrjujejo niti pritožbene trditve, da je predlagal, da sodišče naloži tožnici, da dostavi vse pogodbe o zaposlitvi za toženca od leta 2004 do 2014. Višje sodišče ugotavlja še, da so take pritožbene trditve tudi v nasprotju s toženčevimi izvajanji, da sta z družbenico A. A. odločitve sprejemala ustno. Tudi sicer pa iz dokaznih predlogov toženca izhaja, da je predlagal zgolj predložitev aktov družbe, iz katerih bo razviden obseg in vsebina njegovih nalog kot direktorja, ne pa pogodb o zaposlitvi, na katere bi se skliceval kot na temelj za izplačilo plač (prim. odgovor na tožbo, list. št. 34 spisa, 5. točka in list. št. 37), kar je v tej zadevi bistveno. Toženec je nadalje predlagal, da se predložijo sklepi skupščine tožnice o višini plače direktorice A. A. in direktorja C. C. Kakšne plače so imeli ostali družbeniki pa je prav tako nerelevantno, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zato se višje sodišče do pritožbenih trditev v zvezi s tem ne bo ponovno opredeljevalo.

20. Na tem mestu višje sodišče odgovarja še, da so neutemeljene tudi (zgolj pavšalne) pritožbene trditve o zlorabi pooblastil s strani A. A. za to pravdo ter da naj bi v interesu A. A. pravdo vodila tudi stečajna upraviteljica. Stečajni upravitelj je dolžan skrbeti za poplačilo stečajnih upnikov in zato tudi, da se bo v stečajno maso nateklo kar največ sredstev. Enako velja za pritožbene trditve, da je toženec zagotavljal dobro poslovanje družbe in da je tožnica pod toženčevim vodenjem poslovala več kot odlično ter dosegala izjemne finančne rezultate. V tem sporu ne gre za odškodninsko odgovornost direktorja v smislu 263. člena ZGD-1 oziroma šestega odstavka 515. člena istega zakona, saj je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika.

**III. O neupravičeni pridobitvi**

21. Pritožnik na več mestih v pritožbi ponavlja, da je bil na mesto direktorja imenovan s soglasjem družbenice in brez sklepa skupščine ter da je bilo med družbenikoma že pred tem soglasno dogovorjeno, da se bo po imenovanju na mesto direktorja družbe temu prilagodila tudi njegova plača. Višje sodišče sicer verjame pritožniku, da sta družbenika pred tem, tudi v času, ko je bila direktorica še A. A., odločitve o poslovanju družbe sprejemala skupno, zgolj ustno in izven skupščine, po nastopu direktorske funkcije toženca pa da se je način odločanja v družbi spremenil, kar je bilo posledica močno ohlajenega odnosa med (sedaj že bivšima) zakoncema. A ker so se odnosi spremenili (pa tudi na splošno, kadar gre za upravljanje družbe oziroma odločanje o zadevah, ki so v pristojnosti družbenikov), se o tem, kot je bilo že pojasnjeno, veljavno odloča le na predpisan način – na skupščini. Pritožbene trditve v smeri, da je imel toženec še preden je med družbenikoma pričelo prihajati do nesoglasij, ustno soglasje družbenice tako o svojem direktorskem položaju kot o plači, ki jo bo zanj prejemal, so zato neutemeljene, v kolikor pritožnik s tem utemeljuje veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 in v njej določene plače. 22. Vendar pritožnik na več mestih v pritožbi izpostavlja tudi, kakšno delo je opravljal in kakšno plačo je prejemal pred nastopom direktorskega položaja. Trdi, da je nesporno, da je kot prokurist prejemal plačo v enaki višini, kot jo je direktorica, in da bančni izpiski iz leta 2003 dokazujejo, da je že takrat prejemal višjo plačo, da sta z A. A. kot solastnika po letu 2004 prejemala plače približno v enaki višini, to je 1.850,00 EUR, in da je glede višine plače, ki jo je toženec prejemal, preden je postal direktor, predlagal, da sodišče naloži tožnici, da dostavi pogodbe o zaposlitvi za toženca od leta 2004 do 2014, ter da se glede višine njegove plače kot pričo zasliši Č. Č.

23. Najprej višje sodišče odgovarja na pritožbene očitke postopkovne narave: da edicijskega postopka toženec ni predlagal, je že bilo ugotovljeno. Zato ne drži niti, da bi toženec kaj takega (torej naj sodišče naloži tožnici, da dostavi vse pogodbe o zaposlitvi za toženca od leta 2004 do leta 2014) predlagal v zvezi z višino plače, ki jo je prejemal, preden je postal direktor. Nadalje ni res niti, da bi glede višine svoje plače toženec predlagal zaslišanje Č. Č. – dokazni predlog, podan na naroku 6. 11. 2019 (red. št. 21, list. št. 64 spisa), je bil tudi povsem nesubstanciran, saj je pooblaščenka navedla le, da bo priča vedela povedati o težavah tožnice v zvezi z neizplačilom plač tožencu, kar toženec ponovi tudi v naslednji pripravljalni vlogi. V zvezi z očitkom, da je dokazni predlog sodišče zavrnilo brez obrazložitve, pa velja k pojasnilu sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe preostalih predlaganih dokazov (med katerimi je tudi izvedba dokaza z zaslišanjem Č. Č.), ker so ti nerelevantni, dodati le še, da pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Dokaz je nerelevanten, če ugotovitev dejstva, tudi če bi se z izvedenim dokazom izkazalo za resnično, ne bi moglo spremeniti odločitve sodišča. Tako je tudi dejstvo, kakšni so bili zahtevki finančne uprave, ker tožnica tožencu ni obračunavala plač, zato ga sodišče ni bilo dolžno izvesti. Pritožnik se v zvezi s plačo, ki jo je prejemal, preden je postal direktor, sklicuje tudi na kasnejše pogodbe o zaposlitvi, vsebine katerih pa ni, kot povedano, ne določno zatrjeval, ne dokazal. 24. Kljub temu višje sodišče ugotavlja, da je dejstvo, kakšno plačo je toženec prejemal, preden je postal direktor, za odločitev v tej zadevi pravno pomembno. Če se namreč trditve pritožnika, da pred nastopom direktorskega položaja ni prejemal minimalne plače, izkažejo za resnične, za pravilno uporabo 190. člena OZ zahtevku za vračilo izplačanih plač vse do zneska minimalne plače ni mogoče dati pravnega varstva. Če je imel toženec pred vtoževanim obdobjem plačo višjo od minimalne, so bila namreč brez podlage le izplačila, višja od dogovorjene plače. Ne glede na to torej, da tožencu ni uspelo izkazati kasnejših pogodb o zaposlitvi od tiste iz leta 1995, pa ustni dogovor glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi, torej tudi glede plače, ni ničen (prim. četrti odstavek 17. člena ZDR-1).3 Pred 7. 12. 2014 je treba namreč glede ugotavljanja volje tožnice (kot toženčeve delodajalke) upoštevati tudi, da je voljo pravne osebe izražala njena direktorica A. A., ki je izplačila plač odrejala.4

25. Pritožnik trdi, da je bil, preden je prevzel vodenje družbe, v družbi prokurist, da je prejemal plačo v enaki višini kot direktorica, da je prejemal plačo 1.850,19 EUR mesečno in je to plačo prejemal ves čas, ko je bila direktorica A. A., to je od leta 2004 do decembra 2014. Višje sodišče ugotavlja, da toženec teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih višje sodišče ne upošteva (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbeno trditev, da je direktorica po letu 2004 sama odločila, da plača za prokurista kot toženca znaša več, za kar da je toženec predložil dokaze, ki da jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče prve stopnje lahko zavrne izvedbo dokaza, kadar stranka, ki dokaz predlaga, ne poda trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale.

26. Na dejstvo, da je bila pred 7. 12. 2014 med tožnico in tožencem dogovorjena višja plača, pa kaže tudi to, da je toženec višjo plačo prejemal. Toženec je namreč v prvi pripravljalni vlogi (poleg sklicevanja na plači C. C. in A. A.) navedel, da je že 1. 4. 2003, ko je bil direktor še C. C., prejel plačo v znesku 400.915,00 SIT, kar znaša 1.672,64 EUR, česar tožnica ni prerekala (temveč je to dejstvo ocenila za nerelevantno). Tožnica tudi ni trdila, da bi preostali čas trajanja delovnega razmerja (od leta 1995 do 2014) izplačilu dogovorjenih plač nasprotovala.

27. Ker je tožnica pred spornim obdobjem tožencu plačevala višjo plačo in je tožencu to uspelo dokazati (le) s plačo iz leta 2003, je ob takem dejanskem stanju za pravilno uporabo 190. člena OZ treba šteti, da je bil toženec neupravičeno obogaten (tožnica pa prikrajšana) samo nad tem zneskom.

28. Tožnica je v tožbi za vsak vtoževani mesec izplačane plače podala zneske neto plač, ki si jih je toženec po njenem stališču izplačal mimo veljavne pogodbe o zaposlitvi (iz leta 1995) in zahtevala razliko med izplačanimi neto plačami in tistimi, ki mu po zakonu pripadajo (minimalno plačo). Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je toženec dolžan povrniti le razliko med izplačanimi si plačami in zneskom plače, za katerega mu je uspelo izkazati, da ga je prejemal. Od izplačanih plač je zato višje sodišče odštelo ta znesek (1.672,64 EUR), in seštelo razlike, ki izhajajo iz razpredelnice v prilogi, ki je sestavni del te sodbe.

29. Po ponovnem seštevku razlik v plačah je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 66.539,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska izplačila do plačila. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 358. člena ZPP je višje sodišče zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.

**IV. Odločitev o stroških**

30. Tožnica je v tem postopku od toženca zahtevala plačilo 108.267,87 EUR s pripadajočimi obrestmi od posameznih vtoževanih zneskov izplačil, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo v celoti, s to sodbo pa je višje sodišče odločitev delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 66.539,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu (tj. za plačilo glavnice v višini 41.728,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zahtevek zavrnjen. Končni uspeh tožnice v tej zadevi je torej 61,46%, uspeh toženca pa 38,54%. Glede na to je višje sodišče, ker je spremenilo odločbo, odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

31. Tožnici je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške, ki izhajajo iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v višini 6.211,80 EUR. Zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje toženec pritožbenih razlogov ni podal, uradni preizkus pa pomanjkljivosti ni pokazal. Glede na dosežen 61,46% uspeh pravdni stroški tožnice torej znašajo 3.817,77 EUR.

32. Tožencu je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 2750/2019 z dne 10. 12. 2019, od 20. 4. 2019 dalje dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Ker je bil odgovor na tožbo v tej zadevi vložen 15. 4. 2019, torej pred dnevom vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč, so toženčevi stroški odgovora na tožbo v višini 1200 točk (po tar. št. 18/1 OT) in materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT (22 točk) izvzeti iz stroškov, ki so financirani iz proračuna (prim. drugi in tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP).

33. Ostale stroške iz stroškovnika z dne 29. 1. 2020 (list. št. 81 spisa) je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, Odvetniške tarife – OT in petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv, po katerem je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, višje sodišče priznalo, kot sledi: 600 točk za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 600 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 20/1 OT), 300 točk za drugi narok (tar. št. 20/1 OT), 100 točk za čakanje na narok (6/2 člen OT), za odsotnost iz pisarne pa dvakrat po 40, skupaj torej 80 točk (6/4 člen OT). Ob upoštevanju materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT (26,8 točk) nagrada skupaj znaša 1.706,80 točk, kar je 1.024,08 EUR. K temu je višje sodišče prištelo še potne stroške (2 x 240 km x 0,37 EUR) v višini 177,60 EUR, skupaj torej 1.201,68 EUR. Glede na dosežen 38,54% uspeh pravdni stroški toženca torej znašajo 463,12 EUR.

34. Ker je bila tožencu dodeljena redna brezplačna pravna pomoč, zgornjega zneska toženec ne krije sam, zato ga tudi ni mogoče pobotati s stroški tožnice. Glede na to je višje sodišče stroške tožnice pobotalo le z zneskom toženčevega stroška z odgovorom na pritožbo (1222 točk oziroma 733,32 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 3.084,45 EUR.

35. Skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZBPP mora tožnica priznane stroške toženca (za zastopanje po odvetnici), financirane iz proračunskih sredstev, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, kar vse izhaja iz druge alineje I. točke izreka te sodbe.

36. V zvezi s pritožbenimi stroški višje sodišče ugotavlja, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 1241/2020 z dne 4. 6. 2020, tožencu dodeljena tudi izredna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev pritožbe in je bil toženec oproščen plačila sodne takse za pritožbo. Višje sodišče je tožencu za pritožbo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, OT in petega odstavka 17. člena ZOdv, priznalo 750 točk za sestavo pritožbe in 15 točk materialnih stroškov (2% po drugem odstavku 11. člena OT), skupaj 459,00 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (38,54%) stroški toženca znašajo 176,89 EUR in jih je tožnica dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

37. Tožnici gre za odgovor na pritožbo 61,46% odmerjenih stroškov. V primeru popolnega uspeha bi šlo tožnici 1500 točk po tar. št. 21 OT in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.098,00 EUR. 61,46% od tega zneska pa znaša 674,83 EUR, ki jih mora toženec povrniti tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

1 Po 505. členu ZGD-1 namreč družbeniki odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij (5. alineja tega člena), s tem pa po izrecnem stališču vrhovnega sodišča v isti sodbi tudi o njegovi plači. 2 Dodalo višje sodišče. 3 Tako tudi VDSS sodba Pdp 961/2016 z dne 15. 2. 2017. 4 Tako tudi sodba in sklep VIII Ips 270/2010 z dne 09. 1. 2012.