Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da je bolezen direktorice tožeče stranke sicer predstavljala oviro za mobilnost direktorice, nikakor pa ta bolezen direktorici tožeče stranke ni onemogočala, da ne bi redno in v skladu s pogodbo izpolnjevala sprejetih pogodbenih obveznosti

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 123834/2013 z dne 27.8.2013 v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki v osmih dneh glavnico v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 66,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2013 dalje ter nadaljnje pravdne stroške v višini 1.661,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je napačno ocenilo tudi izvedene dokaze, zlasti elektronska sporočila. Res je tožeča stranka predložila veliko število teh sporočil, katere pa je sodišče nekritično povzelo v smeri, da so to dokazi o opravljenem delu, ki da jim tožena stranka sploh ni ugovarjala. Po eni strani sodišče očita toženi stranki, da se ni konkretno opredelila do posameznih dokazov, po drugi strani pa tudi sodišče z enim stavkom celotno elektronsko korespondenco pavšalno in nekonkretizirano oceni kot dokaz o stikih zakonite zastopnice tožeče stranke z zaposlenimi in o nadzoru poteka poslovanja. Trditve in dokazi tožeče stranke o nemotenem opravljanju in nespremenjenem obsegu dela od septembra do decembra 2012 so bile po mnenju tožene stranke tako prozorne in za lase privlečene, da tožena stranka ni mogla predvideti, da jim bo sodišče sledilo. Tudi priče so izpovedovale v ironičnem in ciničnem tonu, upajoč, da bo sodišče že razbralo, kaj je bistvo povedanega. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo izjav, da enostavno zakonita zastopnica tožeče stranke v spornem obdobju osebno ni opravljala svojih nalog po pogodbi, niti ni poskrbela, da bi jih opravljal kdo drugi. Velik obseg elektronskih sporočil ne dokazuje ničesar, sploh pa ne opravljenega dela. Ali bi morala tožena stranka za vsako sporočilo izjaviti, da to ni dokaz o opravljenem delu, ker itak ti dokazi ne dokazujejo ničesar. Glede ukinjanja dejavnosti, odpuščanja delavcev in prenosu upravljanja hotela na N.J. s.p., pa tožena stranka opozarja, da tožeča stranka ni upravičena do plačila, saj teh del ni izpolnjevala po pogodbi sama. Tudi poročilo za avgust 2012 je izdelala delavka v družbi B. d.o.o. A.Š. Zakonita zastopnica tožeče stranke R.S. je bila v bolniškem staležu od 13.8.2012 dalje neprekinjeno, pri čemer je bila praktično nepokretna. Da je bilo dogovorjeno osebno opravljanje dela zakonite zastopnice tožeče stranke na lokaciji hotela v P., je razvidno tudi iz določbe 4. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju. V tej zvezi je tudi sama tožnica izpovedala, da je osebno opravljala delo v P. vse do bolniškega staža v avgustu 2012 (običajno je bila po štiri dni v tednu v P.).

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo ter predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Svoj odgovor na pritožbo je tožeča stranka ustrezno obrazložila, pri čemer je predlagala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem sodišče prve stopnje ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožena stranka in tožeča stranka (katere zakonita zastopnica je bila R.S.) 1.1.2012 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere se je tožeča stranka po zakoniti zastopnici zavezala, da bo opravljala poslovodne funkcije (konkretno opredeljene v 2. členu Pogodbe) v okviru družbe B. d.o.o.(1), (katere družbenica je bila tožena stranka in katere direktorica je postala R. S., pri čemer sta v podjetje te družbe, ki se je ukvarjala s hotelirstvom, spadala hotel B. in hotel H. v P.), tožena stranka pa se je zavezala, da bo tožnici plačevala 3.000,00 EUR (2.000,00 EUR + DDV - 4. člen Pogodbe) mesečno. Tožena stranka je tožeči stranki odklonila mesečna plačila za obdobje od septembra do decembra 2012, ker je trdila, da R.S. zaradi bolezni v tem obdobju dogovorjenih pogodbenih storitev ni opravljala.

Tožeča stranka je postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno podala številne pravno relevantne navedbe, da je v spornem obdobju po svoji direktorici (ki je bila sicer v bolniškem staležu od 13.8.2012 dalje zaradi težav s hrbtenico) opravljala vse pogodbeno ji zaupane naloge, pri čemer je tožeča stranka v potrditev svojih navedb ponudila tudi ustrezne dokaze (predvsem številna elektronska sporočila, ki se nahajajo v prilogi A spisa). Tako je tožeča stranka povsem jasno in konkretno zatrjevala, da je R.S. kljub zdravstvenim težavam opravljala vsa dela, ki so bila dogovorjena v Pogodbi o sodelovanju, pri čemer je ta dela opravljala v Izoli na sedežu družbe B. d.o.o., kjer je bil istočasno tudi sedež tožene stranke. V tej zvezi je tožeča stranka dovolj jasno trdila, da si je tudi v tem času (v enakem obsegu kot prej) prizadevala preprečiti propad hotelskega kompleksa ter mu izboljšati tržno vrednost in ugled. Tožeča stranka (po svoji direktorici) je opravljala pregled poslovanja za prvih osem mesecev v letu 2012; izpeljala je številne sestanke na sedežu družbe B. d.o.o. v I. (na katerih so bili velikokrat prisotne tudi pooblaščene osebe tožene stranke); toženi stranki je redno poročala o tekočem poslovanju družbe B. d.o.o.; izvajala je vse potrebne prodajno marketinške aktivnosti; izdelala je predlog za omejevanje izgube ter predlagala odločitve glede optimizacije poslovanja in glede izvedbe postopka prisilne poravnave zaradi nelikvidnosti; ves čas je izvajala ukrepe upravnega odbora tožene stranke in ves čas je skrbela, da je delo v hotelu potekalo nemoteno (reševala je težave z delavci, ki so zaradi neizplačevanja plač odhajali iz podjetja); na predlog tožene stranke je tudi izdelala in predstavila poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja družbe B. d.o.o. Navsezadnje je tožeča stranka dovolj jasno zatrjevala, da je toženi stranki oddajala dnevna in mesečna poročila o poslovanju družbe B. d.o.o, poleg tega pa je direktorica tožeče stranke v spornem obdobju na rednih tedenskih sestankih v I. toženi stranki osebno poročala o tekočem dogajanju. Tožeča stranka je v tej zvezi v sodni spis vložila obsežno dokumentacijo o navedeni komunikaciji, ki jo je imela s hotelskim osebjem (vključno z računovodstvom, strankami in agencijami ter občino), toženo stranko, pa tudi z odvetnikom glede določenih tekočih pravnih zadev. Do izteka pogodbe je tožeča stranka pregledovala in odobravala plačila ter likvidirala vse dohodke račune, pregledovala pa je tudi odhodne račune v vrednosti nad 500,00 EUR.

Iz teh razlogov nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da tožeča stranka glede svojega delovanja oziroma izpolnjevanja obveznosti po Pogodbi v spornem obdobju ni ponudila nobenega konkretnega procesnega gradiva, oziroma da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi celotno elektronsko korespondenco povzelo zgolj pavšalno in nekonkretizirano. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji na omenjeno procesno gradivo, ki ga je v sodni spis pravočasno predložila tožeča stranka, sploh ni ustrezno odreagirala (razen, da je ves čas zatrjevala, da tožeča stranka zaradi bolniškega staleža R.S. v spornem obdobju ni opravljala nobenega pogodbenega dela(2) ,

zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka sploh ni ugovarjala dovolj specificiranemu procesnemu gradivu tožeče stranke o opravljenih pogodbenih storitvah, oziroma ni uspela na tem mestu z ničemer izpodbiti dokazno podprtih navedb tožeče stranke.

Zaradi tega je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bolezen direktorice tožeče stranke sicer predstavljala oviro za mobilnost direktorice, nikakor pa ta bolezen direktorici tožeče stranke ni onemogočala, da ne bi redno in v skladu s pogodbo izpolnjevala sprejetih pogodbenih obveznosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno sledilo izpovedbam posameznih prič (predvsem pričama V.O. in M.J., prokuristoma tožene stranke in priči B., zaposlenemu pri tožeči stranki), pri čemer nikakor ne drži pritožbeni očitek, da so priče izpovedale v ironičnem in ciničnem tonu, upajoč pri tem, da bo sodišče že razbralo, kaj je bistvo izpovedanega. Toliko bolj, ker tudi tožena stranka, ki je bila ves čas prisotna ob izvajanju dokazov pred sodiščem prve stopnje, ni z ničemer poskrbela, da bi se iz izpovedb zaslišanih prič dala razbrati njena zatrjevana verzija spornega dogajanja. Vsekakor pa ni na mestu pritožbeni očitek, da so bile trditve in dokazi tožeče stranke o nemotenem in nespremenjenem obsegu dela v spornem obdobju tako prozorne in za lase privlečene, da tožena stranka ni mogla predvideti, da jim bo sodišče prve stopnje sploh sledilo. Če se je v tem sodnem postopku kdo sprenevedal, to po oceni pritožbenega sodišča vsekakor ne velja za tožečo stranko in sodišče(3).

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v Pogodbi o sodelovanju ni dogovorjeno, da bi morala R.S., direktorica tožeče stranke, pogodbeno dogovorjena dela opravljati zgolj ali predvsem na hotelski lokaciji v P., upoštevaje ob tem, da je bil konec koncev sedež družbe B. d.o.o. ves čas v I. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ne more zavrniti iztoževanega plačila zaradi domnevno neizpolnjene obveznosti tožeče stranke, ki ni bila pogodbeno dogovorjena. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da naj bi sporna obveznost izhajala iz 4. člena Pogodbe (plačilo potnih stroškov I.- P.- I. le enkrat tedensko). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pa tudi sicer (kot je bilo že obrazloženo spredaj), tožeča stranka je svoje obveznosti po Pogodbi izpolnjevala tudi v zadnjih štirih mesecih leta 2012. Obveznosti, ki so zahtevale njeno neposredno fizično prisotnost v P., na primer delo s kadri v hotelu, pa je izpolnjevala po pristojnih osebah (zaposlenih delavcih in tistih, ki so pridobili status samostojnega podjetnika) v podjetju družbe B. d.o.o., ki jim je izdajala navodila za posamezna opravila in ob tem nadzirala tudi potek poslovanja (pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR (nagrada za postopek v znesku 545,60 EUR po tarifni štev. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, pavšalni znesek po tarifni štev. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV).

op. št. 1: Družba B. d.o.o. je imela sedež na istem naslovu v I, kot je imela sedež tožena stranka.

op. št. 2: Kolikor je tožena stranka trdila, da je poročilo za avgust 2012 izdelala zaposlena delavka družbe B. d.o.o. A. Š. in da je hotelski kompleks v P. vodila N. J. s.p., pa je iz spisovnega gradiva več kot očitno mogoče zaključiti, da je R. S. kot direktorica družbe B.d.o.o. poskrbela in nadzirala, da podjetje v P. kljub njeni fizični odsotnosti normalno deluje in posluje naprej. Omenjeni osebi sta delo opravljali po njenih navodilih in pod njenim neposrednim nadzorom - priloga A53. op. št. 3: Tožena stranka je s sklepom z dne 1.10.2012 - priloga A21 direktno naročila R. S., da sprejme konkretne ukrepe glede ukinitve opravljanja hotelske dejavnosti družbe B. d.o.o. Ta sklep je R. S. začela konkretno izvrševati - priloge A22, A23, A24, A25, A28, A29 in A54. Več kot očitna je tudi elektronska korespondenca med R. S. in odvetnikom K. v spornem obdobju glede reševanja odprtih pravnih zadev, v katere je bila vključena družba B. d.o.o. - priloge A84, A93 in A96.