Jedro

DURSu plačana akontacija dohodnine od dohodkov iz življenjskega zavarovanja je delna izpolnitev, ki se upošteva, kot da bi bilo izpolnjeno upniku.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 267,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožeči stranki plačevala mesečno rento na temelju pogodbe o življenjskem zavarovanju. Tožeča stranka je menila, da so ti zneski prenizki glede na sklenjeno pogodbo. Od tožene stranke je zahtevala razliko med prejetimi in po njenem mnenju dolgovanimi zneski od aprila 2006 do maja 2011 (za vsak mesec posebej), skupaj z zamudnimi obrestmi.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbenim zahtevkom ugodilo.

3. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je menila predvsem, da ni bil uporabljen 966. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ) o višini zavarovalne vsote, ki jo mora plačati zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer. Obveznost naj bi po njenem mnenju znašala 438,72 EUR mesečno. Četudi je tožena stranka tožeči stranki izplačevala manj od tega zneska, naj bi svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Tožena stranka je namreč določen del od tega zneska (438,72 EUR mesečno) plačevala davčnemu organu kot akontacijo dohodnine. Tožena stranka napada tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je v celoti nepomembno, ali bi se tožeča stranka morala zavedati, da obstaja davčna obveznost, ki ji mora zadostiti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča in tožena stranka sta sklenili pogodbo o življenjskem zavarovanju, po kateri naj bi tožeča stranka plačevala mesečno rento. Glede na pogodbeno besedilo naj bi znašala 438,72 EUR. To ni bilo niti sporno. Razliko do 438,72 EUR je tožena stranka plačevala kot akontacijo za dohodnino davčnemu organu. Sporno med strankama je bilo le, ali je bila tožena stranka dolžna od vsakokratnega izplačila rente obračunati dohodninske obveznosti tako, da je bil tožnikov čisti (neto) prejemek nižji od 438,72 EUR mesečno. Po mnenju tožeče stranke je bila vsebina pogodbe o življenjskem zavarovanju takšna, da bi ji moralo biti izplačano 438,72 EUR mesečno in ne manj. Po mnenju tožene stranke, ki ga zastopa tudi v pritožbi, je znašala njena obveznost 438,72 EUR in je od tega zneska morala nakazovati akontacije dohodnine. S tem, ko je izplačala davčnemu organu akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa razliko do 438,72 EUR, naj bi izpolnila svojo obveznost. 6 Za odločitev v tej zadevi so poleg določb same zavarovalne pogodbe (966. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ) odločilne tudi davčnopravne določbe različnih zakonov. V času sklenitve pogodbe o življenjskem zavarovanju je najprej veljal Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 54/2004; s kasnejšimi spremembami), kasneje pa njegov naslednik z istim imenom (Zakon o dohodnini; Ur. l. RS, št. 117/2006, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZDoh-2). Kakšne so bile, bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Zavezanec za plačilo dohodnine je fizična oseba (4. člen ZDoh-2). Posamezne obdavčljive vrste dohodkov so naštete v 18. členu ZDoh-2. Dohodek iz življenjskega zavarovanja je vrsta dohodka iz kapitala (1. odstavek 81. člena Zdoh-2) in je kot takšen obdavčljiv. K plačilu davka od dohodka je torej zavezana fizična oseba, ki je upravičenec do dohodka iz življenjskega zavarovanja. Zavezanec je dolžan plačevati akontacijo dohodnine (1. odstavek 124. člena ZDoh-2). Izračun akontacije dohodnine se opravi z davčnim obračunom ali z odmero akontacije dohodnine. Če se izračun akontacije dohodnine opravi na prvi način (na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem), potem je ta izračun dolžan opraviti plačnik davka (2. odstavek 125. člena ZDoh-2). Plačnik davka pa je oseba, ki izplačuje obdavčljive dohodke (3. odstavek 125. člena ZDoh-2).

8. Plačnik davka in zavezanec za plačilo dohodnine sta lahko dve različni osebi. Če nista isti osebi, plačuje akontacije plačnik davka in ne zavezanec in jih celo mora plačati. Podrobnosti so urejene v Zakonu o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.; v nadaljevanju: ZDavP-2), zlasti še v 58. in 59. členu ZDavP-2. Morebitna kršitev teh davčnopravnih dolžnosti plačnika je prekršek (3. točka 1. odstavka 397. člena ZDavP-2).

9. Čeprav plača akontacijo dohodnine plačnik, se z akontacijo dohodnine v resnici izpolnjuje davčna obveznost davčnega zavezanca. Če plačnik plača akontacijo dohodnine, to torej stori v korist davčnega zavezanca. Morebitno plačilo akontacije davka (po davčnopravnih predpisih) pomeni izpolnjevanje pogodbene obveznosti (nastale po civilnopravnih predpisih) do davčnega zavezanca. Upniku osebno sicer ni izplačan celoten pogodbeno dolgovani znesek, temveč je del zneska plačan davčnemu organu kot akontacija dohodnine. Obveznost je delno izpolnjena naravnost upniku, delno pa Republiki Sloveniji. To pa je oseba, ki jo je določil davčni zakon. Takšno dolžnikovo ravnanje velja za izpolnitev po 1. odstavku 280. člena OZ. Davčni plačnik s takšnim ravnanjem izpolni svojo zasebnopravno pogodbeno obveznost, če je vsota izplačila upniku in akontacije dohodnine skupaj enaka pogodbeni obveznosti. Ta pač ne more presegati pogodbeno dogovorjenega zneska, razen če ni izrecno dogovorjeno drugače. 10. Zakaj je bilo pravno stališče prvostopenjskega sodišča nepravilno, je razvidno tudi iz naslednje primerjave. Če bi na primer tožena stranka ne plačala akontacije dohodnine, bi s plačilom 438,72 EUR sicer storila prekršek, vendar bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost do tožeče stranke. Ta bi morala ne glede na to plačati dohodnino – in bi ji torej ostal enak znesek, kot je bil tisti, ki ga je prejela od tožene stranke.

11. Ureditev po ZDoh-1 je bila v svojem jedru povsem podobna tisti po ZDoh-2. Dohodek iz premoženja je bil obdavčljiv. K dohodkom iz premoženja so spadale tudi obresti (3. točka 1. odstavka 64. člena ZDoh-1). Glede na 1. odstavek 70. člena so se kot obresti (v davčnem smislu) šteli tudi dohodki iz življenjskega zavarovanja. Plačilo akontacije dohodnine za obresti so urejali zlasti 120. člen in naslednji ZDoh-1. Zlasti pomemben je bil v tem oziru 126.a člen ZDoh-1. Da je bila tožena stranka torej tudi po ZDoh-1 plačnik akontacije dohodnine, in je bila k temu zavezana, torej ne more biti dvoma.

12. Glede na ugotovljena dejstva je očitno, da je bila tožeča stranka davčni zavezanec. Tožena stranka je bila plačnik akontacije dohodnine iz rente. Nedvomno je tudi, da je akontacije dohodnine plačevala. Ravnala je pravno pravilno in v skladu z zakonodajo.

13. Prvostopenjsko sodišče je kot bistveni razlog za ugoditev zahtevku navedlo, da tožeče stranke ni nihče opozoril na davčno obveznost. To pač ne more biti razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku. Pravnega temelja, zaradi katerega bi ta okoliščina lahko bila pomembna, prvostopenjsko sodišče ni navedlo. Slovenska pravna ureditev na splošno ne nalaga drugemu pogodbeniku, da bi drugo stranko opozarjal na pravno ureditev, na njene obveznosti zaradi javnopravnih predpisov in na njihov morebitni vpliv na izvrševanje posla. Nobena izjema ne velja glede davčnih obveznosti druge pogodbene stranke. Opozarjanje niti ni potrebno, saj je veljavno pravo enako za obe pogodbeni stranki. Na njegov nastanek tožena stranka ni imela nobenega vpliva. Njegov obstoj je dejstvo, ki je enako za obe stranki in ni glede tega tožena stranka prav nič privilegirana. Izvrševati ga morata obe pogodbeni stranki enako in sta glede tega obe v enakem položaju. Poleg tega je pravo javno objavljeno v Uradnem listu. Iz teh dveh razlogov je razumljivo, da toženi stranki na nobene način ni mogoče, niti posredno, naložiti pravne obveznosti opozarjanja na davčne obveznosti tožeče stranke.

14. Očitno je določilo pogodbe o življenjskem zavarovanju o višini mesečne obveznosti tožene stranke med strankama sporno (2. odstavek 82. člena OZ). Glede na povedano je tudi jasno, zakaj tudi 2. odstavek 82. člena OZ ne more koristiti tožeči stranki. Tudi če si je sama predstavljala, da bo vsak mesec prejela izplačanih čistih 438,72 EUR in poleg tega še akontacijo dohodnine, je to določilo razumela tako le ona, tožena stranka pa ne. Skupen namen pogodbenikov ni bil takšen, in zato se je pač treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov.

15. Pogodbenemu določilu, ki določa, da je tožena stranka dolžna plačevati 438,72 EUR mesečne rente, tudi ni mogoče očitati nejasnosti. V čem naj bi nejasnost pri tako jasnem besedilu (in zakonski ureditvi) sploh obstajala, tudi prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo. Uporaba 83. člena OZ zaradi tega ni mogoča. 16. Pritožba tožene stranke je bila utemeljena. Višje sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo spremenilo (1. odstavek 351. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP).

17. Ker je tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku zahtevala le povrnitev administrativnih in poštnih stroškov v višini 15,00 EUR. Do povrnitve teh stroškov je upravičena ob analogni uporabi tf. št. 6002 Odvetniške tarife. V pritožbenem postopku je pravilno zahtevala povrnitev sodne takse za pritožbo v višini 267.00 EUR.

18. Pravni temelj za plačilo zamudnih obresti je v 378. členu OZ. Začetek teka zamudnih obresti je razviden iz izreka te sodbe.