Jedro

Toženki z nasprotno tožbo zahtevata ugotovitev obstoja služnosti, tožnici pa z eventualno nasprotno tožbo zahtevata njeno prenehanje. Povezanost obeh zahtevkov ni taka, da sodišču ne bi nudila polja presoje pri odločanju, ali ju bo obravnavalo skupaj ali ne.

Zahtevek je tudi po predlagani dopolnitvi še vedno v bistvenem enak kot pred tem: tožnici zahtevata opustitev poseganja v njuno nepremičnino in prepoved uporabe njune nepremičnine. Razlika med prej in na novo postavljenim zahtevkom je le v tem, da je v primeroma navedenih oblikah vznemirjanja dodana nova oblika. Ker so oblike vznemirjanja dodane le primeroma, za odločitev o utemeljenosti zahtevka same po sebi niso pomembne. Navedbe o obliki vznemirjanja so po svoji vsebini (nove) navedbe o odločilnem dejstvu.

Stvarno služnost je mogoče priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo. Razširitev služnosti lahko pomeni že nesorazmerno povečanje števila voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale v priposestvovalni dobi. Za oceno, ali gre za razvojne spremembe, ki ne pomenijo nedopustne razširitve služnosti, ali za razširitev služnosti, so odločilne ugotovitve, ali je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti in ali obremenitev služečega zemljišča ni (bistveno) povečana.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep o nedovolitvi spremembe tožbe se ugodi in se sklep razveljavi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Toženi stranki (po nasprotni tožbi: tožeči) sta dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožeči stranki na nepremičnini ID znak 000, zlasti hojo ter vožnjo vsakršnih vozil na tej parceli.

2. Toženi stranki (po nasprotni tožbi: tožeči) sta dolžni onemogočiti svojim obiskovalcem ter najemnikom nepremičnine ID znak 111 hojo ter vožnjo vsakršnih vozil na nepremičnini ID znak 000. 3. Toženima strankama (po nasprotni tožbi: tožečima) se prepoveduje z vsakršno uporabo nepremičnine ID 000 za dovoz do nepremičnine ID znak 111, zlasti s hojo ter vožnjo vsakršnih vozil, v bodoče vznemirjati lastninsko pravico tožeče stranke.

- v V. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine ID znak 111 (parc. št. 333/4 k. o. X), ki je last tožeče stranke A. A., do ½ in B. B. do ½, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica poti, ki obsega peš hojo in vožnjo z vsemi vozili, za potrebe obrti, po obstoječi poti za dostop na javno cesto, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak 000 (parcela št. 333/1 k. o. Y), ki je last tožene stranke C. C., do 2/3 in Č. Č, do 1/3, ter se na podlagi te sodbe vknjiži ta služnostna pravica v navedenem obsegu.

- v IV. in VII. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo a/ zavrnilo zahtevek, - po katerem sta toženki dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnic na nepremičnini ID znak 000, zlasti hojo ter vožnjo vsakršnih vozil na tej parceli, - da sta toženki dolžni onemogočiti svojim obiskovalcem in najemnikom nepremičnine ID znak 111 hojo in vožnjo vsakršnih vozil na nepremičnini ID znak 000, - da se toženkama prepoveduje vsakršna uporaba nepremičnine ID 000 za dovoz do nepremičnine ID 111, zlasti hoja in vožnja vsakršnih vozil, v bodoče pa vznemirjanje lastninske pravice tožnic (I. točka izreka sodbe), b/ ugodilo zahtevku, po katerem sta toženki dolžni prvi tožnici plačati po 2,74 EUR z mesečno zapadlimi zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 2. 2008 do 1. 5. 2012 in po 1,83 EUR mesečno z mesečno zapadlimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 do 1. 5. 2015 (II. točka izreka), c/ ugodilo zahtevku, po katerem sta toženki dolžni drugi tožnici plačati po 0,91 EUR z mesečno zapadlimi zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 6. 2012 do 1. 5. 2015 (III. točka izreka), d/ da se zavrne, kar tožnici zahtevata več uporabnine (IV. točka izreka), e/ da se ugotovi, da za potrebe gospodujočega zemljišča ID znak 111, ki je last tožnik vsake do ½, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica poti, ki obsega peš hojo in vožnjo z vsemi vozili, za potrebe obrti po obstoječi poti za dostop na javno cesto, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak 000, ki je v solasti toženk – prve toženke do 2/3, druge toženke do 1/3, ter se na podlagi tega sodbe vknjiži ta služnostna pravica v navedenem obsegu (V. točka izreka), f/ da se tožbeni zahtevek v delu, kar toženki zahtevata več, zavrne (VI. točka izreka), g/ da sta tožnici dolžni toženkama povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (VII. točka izreka).

2. Tožnici v pritožbi zoper I., IV., V. in VII. točko izreka sodbe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, zahtevke toženk pa zavrne, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Napačna je ugotovitev sodbe, da se je po parc. št. 333/1 za potrebe parc. št. 333/4 vozilo od 1972 do 1992 in da je služnost voženj priposestvovana. Ugotovitev, da se je služnost za potrebe 333/4 vršila že od leta 1972, ni obrazložena. Ker je navedeno, da je bil na parc. št. 333/4 do leta 1977 le lesen nadstrešek, je jasno, da se ni mogla vršiti na enak način kot kasneje. Zgolj dejstvo, da je bila parc. št. 333/4 del kompleksa nepremičnin in da se je glede nekaterih nepremičnin v tem sklopu izvrševala služnost, ne zadošča za ugotovitev, da se je služnost vršila tudi za potrebe parc. št. 333/4. Obseg in vrsto priposestvovanja je treba ugotavljati za vsako nepremičnino posebej (VSL I Cp 46/2011, II Cp 994/2011). V sodbi je celo ugotovljeno, da je D. D. za potrebe svoje celotne parcele 333 lahko ustavil pri sebi, četudi je bilo za potrebe dela, kjer je sedaj parc. št. 333/4. Gre za nasprotje med razlogi sodbe, ki predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da je D. D. pod lesenim nadstreškom skladiščil les, ni obrazložena. Za dostop do parc. št. 333/4 je uporabljal svojo parcelo in ne parc. št. 333/1. Ugotovitev, da se je služnost izvrševala od 1977, ne upošteva izpovedbe toženke, da je bila delavnica zgrajena 1982, in izpovedbe njene matere, da je imel E. E. obrtno dovoljenje od 1979. Glede na ugotovitev, da so pripeljani material zložili v skladišče, skladišče pa je bilo na parc. št. 444/1, je napačen zaključek, da se je material po sporni poti dovažal do delavnice. Napačna je tudi ugotovitev, da so edino vrata, ki mejijo na parc. št. 333/1, omogočala vnos in iznos velikih elementov. Vrata, ki vodijo na parc. št. 333/1, niso bistveno večja od vrat na parc. št. 444/1, na dvorišču E. pa je bilo dovolj prostora za dovoz in odvoz predmetov iz delavnice na parc. št. 333/4. Glede na velikost delavnice izdelki niti niso mogli biti tako veliki, kot želita prikazati toženki. Ocena verodostojnosti prič F. F., G. G. in H. H. je premalo skrbna. Napačno je povzeta izpovedba I. I., da naj bi se po parc. št. 333/1 vozilo večje stvari, čez dvorišče pa manjše. Njegova izpovedba je skladna z ugotovitvami ogleda. Nobena priča ni izpovedala, da bi se umikali hčerama J. J., čeprav sta imeli vozniški izpit od 1989 oziroma od 1991. Protispisna je ugotovitev sodbe, da je priča K. K. dvakrat povedala, da so ovire že deset let. Ugotovitev o J. nasprotovanju v letu 1994 temelji na izpovedbi L .L. priča pa je hkrati izpovedala, da je njen mož imel tudi že prej kakšen cirkus, zaradi česar je ugotovitev, da L. do leta 1994 ni nasprotoval uporabi poti, protispisna. Brez opore v trditveni in dokazni podlagi je ugotovitev, da je nasprotoval le ustavljanju, ne pa tudi uporabi. Četudi bi bila pravilna ugotovitev, da je J. uporabljal parc. št. 333/1 za dostop do svoje parc. št. 333/4, bi moralo biti ugotovljeno, da je bila takšna uporaba dovoljena zaradi sorodstvenega razmerja in dobrih medsosedskih odnosov ter medsebojnega sodelovanja in vzajemne koristi, ne pa z namenom ustanovitve služnosti. Ker je služnost vožnje (brez ustavljanja) za toženki nekoristna, sta vložili eventualno nasprotno tožbo za njeno prenehanje. Nesmiseln je zaključek sodbe, da toženki nista dolžni preprečiti hoje in vožnje, dolžni pa sta poskrbeti, da njuni ljudje na poti ne bodo ustavljali. Če po poti na parc. št. 333/1 ni mogoče voziti brez ustavljanja, ni jasno, kako naj toženki preprečita ustavljanje. Ker so že v izpodbijani sodbi ugotovljena odločilna dejstva in ker si toženka z ugotovljeno služnostjo ne more pomagati, ni razlogov, da eventualna nasprotna tožba ne bi bila pridružena obravnavani zadevi. Ker ji ni bil dan dodaten rok za pridobitev podatkov za izpodbijanje izvedenskega mnenja, je bila pritožnicama kršena pravica do izjave. Glede na to, da je sodišče dalo izvedencu nalogo, naj loči uporabnino za vožnjo in za ustavljanje, ne more zahtevati od strank, da bi morale to same razbrati iz mnenja. V izvedenskem mnenju ni upoštevano, da ne gre le za občasno ustavitev, ampak da toženki (njuni ljudje) vedno ustavljata, ker sicer po poti sploh ni mogoče voziti. Ker je mnenje nejasno in nepravilno, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Zaključek o prepozno podanih pripombah že zato ni utemeljen, poleg tega pa pripomb in ugovorov na izvedensko mnenje ni mogoče šteti za dokazni predlog, vezan na prekluzijo iz 286. člena ZPP. Tožnici predlagata, naj se zadeva dodeli v obravnavanje drugemu sodniku. Iz načina vodenja zadeve se zdi, da sodnica ni pripravljena upoštevati vseh pomembnih okoliščin in se konsistentno opredeljevati do istih dokazov, kar posledično pomeni, da bo ogrožen učinkovit potek ponovljenega postopka.

3. V pritožbi zoper sklep, s katerim sodišče ni dopustilo spremembe tožbe, in zoper sklep, s katerim ni opravilo združitve postopka z zadevo P 7/2015, tožnici uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. Navedena sklepa nista obrazložena in ju zato ni mogoče preizkusiti. Trdi, da je v vlogi z dne 4. 6. 2015 navedla, da v zadnjem času poleg ustavljanja oziroma parkiranja, ki sta bila zatrjevana že prej, toženkin najemnik s svojimi delavci na nepremičnini tožnic tudi razlaga material ali odloži kontejner. Zahtevek, dopolnjen s to obliko vznemirjanja lastninske pravice, ne pomeni spremembe tožbe, ampak gre le za opis obstoječih oblik vznemirjanja. Če gre za spremembo tožbe, pa je dopustitev spremembe dopustna zaradi dokončne ureditve razmerij med pravdnimi strankami.

Skupno obravnavanje te zadeve in zadeve P 7/2015 je nujno, ker gre v tej zadnji zadevi za eventualno nasprotno tožbo. Zahtevek je postavljen pogojno in je njegovo obravnavanje odvisno od ugoditve nasprotni tožbi toženk. Poleg tega bi ločeno obravnavanje zadev pomenilo ponovno ugotavljanje in dokazovanje istega dejanskega stanu kot pri nasprotni tožbi toženk.

4. Toženki v odgovoru na pritožbi predlagata njuno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve o skupnem obravnavanju eventualne nasprotne tožbe

6. Sklep o nezdružitvi eventualne nasprotne tožbe z obravnavano zadeve ZPP je sklep procesnega vodstva. Ker je bil razglašen na naroku, ga ni bilo treba posebej vročati strankam (drugi odstavek 329. člena ZPP). Zadostuje, da so razlogi za odločitev vsebovani v sodbi. Pritožbene navedbe zoper ta sklep je pritožbeno sodišče obravnavalo v okviru pritožbe zoper sodbo.

7. Odločitev o nezdružitvi obravnavanja nasprotne tožbe in eventualne nasprotne tožbe temelji na argumentu, da bo o prenehanju služnosti mogoče odločiti šele po pravnomočnosti odločitve o obstoju služnosti.

8. Opustitev skupnega obravnavanja ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.(1) ZPP sicer ne ureja eventualne nasprotne tožbe, vendar sodna praksa ne vidi ovire za njeno obravnavanje.(2) Od nasprotne tožbe se razlikuje po tem, da je vložena pod pogojem, da bo ugodeno zahtevku iz nasprotne tožbe. Od tožbe z več zahtevki, postavljenimi v razmerju podrejenosti (tretji odstavek 182. člena ZPP), se razlikuje v tem, da sta zahtevka na tak način postavljena s strani nasprotnih strank v sporu.

9. Četudi je podana predpostavka za opredelitev tožbe kot nasprotne (prvi odstavek 183. člena ZPP), ločeno obravnavanje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Toženki z nasprotno tožbo zahtevata ugotovitev obstoja služnosti, tožnici pa z eventualno nasprotno tožbo zahtevata njeno prenehanje. Povezanost obeh zahtevkov ni taka, da sodišču ne bi nudila polja presoje pri odločanju, ali ju bo obravnavalo skupaj ali ne. Razlog, naveden v sodbi, je razumen. Ne glede na to, da argumenti v prid skupnemu obravnavanju, ki jih navajata pritožnici, niso brez teže, pa niso taki, da bi nudili podlago za sklepanje o vplivu sporne odločitve na pravilnost in zakonitost sodbe.

Glede odločitve o nedopustitvi spremembe tožbe in o opustitvenem zahtevku

10. Drugačen je položaj v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne dovoli spremembe tožbe. Zoper sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe, je dovoljena posebna pritožba (arg. a contrario iz sedmega odstavka 185. člena ZPP). Sodišče ga je bilo dolžno obrazložiti in ga vročiti strankam v overjenem prepisu (329. in 330. člen ZPP). Tem zahtevam je zadoščeno tudi z vključitvijo te odločitve v sodbo.

11. V sodbi so podani razlogi, zaradi katerih sodišče ni dopustilo spremembe tožbe, ni pa sklep povzet v izreku. Ker je odločitev napačna že iz razloga, ker ne gre za spremembo tožbe, ampak za navedbo o dejstvu (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), se ni treba izreči o tem, ali navedena pomanjkljivost predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

12. Tožnici sta v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2015 navedli, da ju toženki motita v izvrševanju lastninske pravice na parc. št. 555/1 tudi s tem, da najemniki toženkine nepremičnine na poti postavijo kontejner in vanj odlagajo material iz delavnice. Glede na to sta dopolnili tožbeni zahtevek tako, da sta ob primeroma navedenih oblikah prepovedanega poseganja navedli še odlaganje kakršnihkoli predmetov na parc. št. 555/1. 13. Navedena dopolnitev tožbenega zahtevka je bila zmotno (predlagana in) obravnavana kot sprememba tožbe. Za spremembo tožbe gre v primeru spremembe istovetnosti zahtevka, povečanja obstoječega zahtevka ali uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Zahtevek je tudi po predlagani dopolnitvi še vedno v bistvenem enak kot pred tem: tožnici zahtevata opustitev poseganja v njuno nepremičnino in prepoved uporabe njune nepremičnine. Razlika med prej in na novo postavljenim zahtevkom je le v tem, da je v primeroma navedenih oblikah vznemirjanja dodana nova oblika. Ker so oblike vznemirjanja dodane le primeroma, za odločitev o utemeljenosti zahtevka same po sebi niso pomembne. Navedbe o obliki vznemirjanja so po svoji vsebini (nove) navedbe o odločilnem dejstvu. Sodišče bi jih moralo obravnavati s tega vidika in oceniti, ali gre – ob upoštevanju predpostavk iz 286. člena ZPP – za pravočasno navajanje. Glede na to, da je – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – treba odločitev spremeniti in tožbenemu zahtevku ugoditi, neupoštevanje navedb o novi obliki vznemirjanja ne more vplivati na pravilnost sodbe.

O zahtevku za prepoved vznemirjanja in o zahtevku za ugotovitev obstoja služnosti

14. Po prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko lastnik v primeru, ko kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje. Za priposestvovanje stvarne služnosti je bila v obdobju, relevantnem v obravnavani zadevi, zahtevana izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let,(3) in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (paragraf 1460 – 1464 in 1479 Občega državljanskega zakonika – v nadaljevanju ODZ; prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR). Za priposestvovanje ni bilo potrebno, da se opira na pravni naslov za pridobitev služnosti.(4) Po drugem odstavku 54. člena ZTLR stvarne služnosti ni bilo mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (drugi odstavek 54. člena ZTLR).

15. V prvem sojenju je bilo ugodeno zahtevku, da sta toženki dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnic na nepremičnini parc. št. 333/1, zlasti hojo, vožnjo, ustavljanje in parkiranje vozil, in da sa to dolžni onemogočiti tudi svojim najemnikom in obiskovalcem, ter zavrnjen zahtevek toženk za ugotovitev obstoja služnosti poti, ki obsega peš hojo in vožnjo z vsemi vozili in za vse potrebe, tudi za potrebe obrti po obstoječi poti za dostop na javno cesto.

16. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja služnosti je temeljila na zaključku, 1) da služnost poti, dogovorjena v korist nepremičnine, ki sta jo kupila D. D. in A. D., s prodajo dela te nepremičnine E. E. ni bila prenesena tudi na ta del premičnine (sedaj parc. št. 333/4), 2) da priposestvovalna doba ni začela teči, ker uporaba poti s strani toženk oziroma njunega pravnega prednika ni temeljila na prepričanju, da imajo pravico uporabljati pot za vožnjo in za ustavljanje vozil, ampak je uporaba temeljila na prekarnem dogovoru, in 3) da E. E. niti ni izvrševal služnosti v z zakonom zahtevani priposestvovalni dobi, ne da lastnik služeče nepremičnine temu ne bi nasprotoval. 17. V odločbi pritožbenega sodišča je bilo zavzeto stališče, da sta pravilna zaključka sodbe, da se služnost z oddelitvijo dela parc. št. 333 in nastankom parc. št. 333/4 ni prenesla na novo nastalo nepremičnino (ker ni bila niti vknjižena niti priposestvovana) in da je uporaba poti za ustavljanje in parkiranje temeljila na prekarnem dogovoru (gre za razširitev uporabe, ki je bila dogovorjena med lastnikoma gospodujočega in služečega zemljišča, in zato lastnik parc. št. 333/4 ni mogel temeljiti prepričanja o pošteni uporabi poti v tem obsegu na navedenem dogovoru in ni le nadaljeval izvrševanja dogovorjene služnosti, potreba po ustavljanju je namreč nastala šele z dograditvijo delavnice na parc. št. 333/4, za ta namen pa je bila uporabljana najdlje v obdobju od 1977 do 1994). Kot zmoten pa je bil ocenjen zaključek sodbe, da je uporaba poti za vožnjo temeljila na prekarnem dogovoru med prednikoma pravdnih strank in da je uporaba poti temeljila na zlorabi zaupanja. Kot napačno je bilo ocenjeno tudi stališče sodbe, da toženki nimata pravnega interesa za ugotovitev obstoja služnosti, ker parc. št. 333/4 ne potrebuje služnosti hoje in vožnje, ampak je potrebna le ob hkratni služnosti ustavljanja in parkiranja vozil, te pa nimata. Ker se zaradi zmotnih gledišč sodba ni opredelila do navedb pravdnih strank v zvezi z izvrševanjem služnostnih upravičenj v dobi, potrebni za priposestvovanje, in v zvezi z obstojem drugih ovir za priposestvovanje, je bila zadeva vrnjena v novo sojenje.

18. V novem sojenju je sodišče zavzelo stališče, da obstaja zatrjevana služnost poti, ki obsega peš hojo in vožnjo z vsemi vozili za potrebe obrti (ne pa za vse potrebe) po obstoječi poti za dostop na javno cesto in da je posledično neutemeljen tožbeni zahtevek za prenehanje vznemirjanja z opustitvijo vsakršnih posegov lastninsko pravico, zlasti pa s hojo in vožnjo vsakršnih vozil na tej parceli (in posledično prepoved vznemirjanja s strani obiskovalcev in najemnikov parc. št. 333/4 ter bodočega vznemirjanja).

19. Odločitev o neutemeljenosti zahtevka po tožbi in o utemeljenosti nasprotnega tožbenega zahtevka temelji na naslednjih ugotovitvah: - tožnici sta solastnici nepremičnine parc. št. 333/1, toženki pa solastnici parc. št. 333/4, - do leta 1972 je bil lastnik celotne, tedaj nerazdeljene nepremičnine parc. št. 333 J. J., pokojni mož prve tožnice in oče druge tožnice, - J. J. je z D. D. in A. D. sklenil kupoprodajno pogodbo glede dela svojega gospodarskega poslopja z delom dvorišča pred njim; s pogodbo je bilo tudi dogovorjeno, da imata kupca in vsakokratni lastnik prodane nepremičnine služnostno pravico poti, ki obsega peš hojo in vožnjo z vsemi vozili in za vse potrebe kupljene nepremičnine, tudi za obrtne, prek ostalega dela nepremičnine parc. št. 333, računano od prodane nepremičnine na vzhodno stran, za dostop do javne ceste; na istem mestu se sedaj nahaja S. d. o. o.; v korist te nepremičnine je vknjižena služnost poti na parc. št. 333/1, - D. D. je na kupljeni nepremičnini opravljal mizarsko obrt; na delu, kjer je sedaj parc. št. 333/4, je tedaj stal lesen nadstrešek, ki ga je D. koristil za skladiščenje lesa; po poti na parc. št. 333/1 je nemoteno vozil, ni pa bilo potrebe za ustavljanje in parkiranje vozil na njej; pred delavnico je bilo namreč prostorno dvorišče za več avtomobilov in dostavnih vozil; - dne 8. 11. 1977 je bil sklenjen dogovor med D. D. kot prodajalcem in E. E. kot kupcem za prodajo 65 m2 pokritega zemljišča, ki sedaj predstavlja parc. št. 333/4; na tej parceli je E. E. sezidal oz. dozidal ključavničarsko delavnico, ki je imela vhod oz. vrata z dveh strani: prvi vhod je bil z dvorišča parc. št. 444/1, ki je sedaj last njegove pravne naslednice A. J., drugi vhod predstavljajo širša vrata, ki mejijo oziroma so vzporedna s parc. št. 333/1, - E. E. je imel pred razširitvijo delavnico na parc. št. 333/2, ki jo je njegovi sestri podaril J. J.; po pogodbi iz leta 1977 je E. delavnico razširil in se je tako nahajala na treh parcelah (333/2, 333/4 in 444/1); obrt je opravljal v vseh prostorih, naslov je bil enoten; v teh prostorih je izdeloval dvoranske stole, tribune, šolsko opremo; potrebovali so 4 do 6 m dolge cevi, ki jih v delavnico ni bilo mogoče dostaviti drugače kot po sporni poti 333/1; material je bil večinoma skladiščen v prostoru, ki je na parc. št. 444/1, - v času, ko sta E. E. in J. J. poslovno sodelovala, so izdelke, ki so jih naredili v delavnici E., skozi vrata na parc. št. 333/4 po sporni poti na parc. št. 333/1 odnesli v delavnico J., jih tam prebarvali in odnesli nazaj, pot pa se je uporabljala tudi za odvoz izdelkov in dostavo materiala, - z letom 1977 je nastala potreba po ustavljanju vozil na parc. št. 333/1, tako da so se vožnje začele izvrševati na način, da so vključevale tudi postanke, - ker je J. J. po zaključku sodelovanja z E. E. pri vračanju z dela dostikrat naletel na zaprto pot do svoje hiše, je v letu 1994 prišlo do prepira, E. pa je zatem ograjo umaknil v notranjost svoje parcele, tako da je tisti, ki je na sporno pot zavil z X, lahko parkiral na njegovem zemljišču parc. št. 444/1, - E. E. je z opravljanjem dejavnosti prenehal okrog leta 2000; delavnica na parc. št. 333/4 je bila skupaj s skladiščnim prostorom in WC-jem na parc. št. 444/1 zatem dana v najem, - toženki po svojih ljudeh, tj. najemniku P. P. od leta 2008 uporabljata navedeno nepremičnino za vožnje in za peš hojo, predvsem pa za ustavljanje tudi za daljši čas (pol ure in več), vožnje pa so se vršile tudi pred letom 2008,

20. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodba izhaja iz deloma zmotnih materialnopravnih izhodišč. Iz narave služnostne pravice, ki predstavlja omejitev lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine, izhaja, da jo je treba izvrševati obzirno in samo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Od tod izvira tudi zahteva po utesnjevanju služnosti, kolikor dopuščata njena narava in namen. Tako kot nove potrebe gospodujočega zemljišča ne povzročijo razširitve služnosti, tudi pri delitvi gospodujočega zemljišča, pri kateri se služnost načeloma prenese na novonastale nepremičnine, velja, da služnost s tem ne sme biti razširjena niti bolj obremenjujoča za služečo nepremičnino.(5) Na teh preudarkih temelji tudi stališče sodne prakse, da je stvarno služnost mogoče priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo.(6) Sodna praksa je tudi zavzela stališče, da razširitev služnosti lahko pomeni že nesorazmerno povečanje števila voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale v priposestvovalni dobi. Za oceno, ali gre za razvojne spremembe, ki ne pomenijo nedopustne razširitve služnosti, ali za razširitev služnosti, so odločilne ugotovitve, ali je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti in ali obremenitev služečega zemljišča ni (bistveno) povečana.(7)

21. Zmoten je zaključek sodbe, da se v priposestvovalno dobo všteva čas od leta 1972 do 1977, ko je bil del nepremičnine, ki je kasneje postal parc. št. 333/4, v lasti J. J. in A. J. V sodbi je ugotovljeno, da so se vožnje izvrševale za potrebe delavnice na dveh nepremičninah – na parc. št. 333/4, ki je nastala iz prvotne nepremičnine parc. št. 333, v korist katere je bila dogovorjena (a še ne pridobljena) služnost poti na parc. št. 333/1, in v korist parc. št. 444/1, ki je bila že prej v lasti E. E. Ugotovljeno je tudi, da se je začela izvrševati na drugačen način: prejšnji lastnik je po njej le nemoteno vozil, za potrebe dobave materiala in odvoza izdelkov iz delavnice E. E. pa so vozila na poti tudi ustavljala. Navedeni okoliščini dajeta podlago za sklep, da novi lastnik ni (le) nadaljeval z izvrševanjem služnostnih upravičenj, ki jih je njegov pravni prednik temeljil na dogovoru z lastnikom služeče nepremičnine. Ker je bil obseg služnostnih upravičenj v obsegu, ki ga z nasprotnim tožbenim zahtevkom uveljavljata toženki, večji in je posledično predstavljal (znatno) intenzivnejšo obremenitev služeče nepremičnine, je priposestvovalna doba glede zatrjevane služnosti pričela teči šele s pričetkom obratovanja delavnice E. E., pozidane do meje s parc. št. 333/1. Zmoten je posledično zaključek izpodbijane sodbe, da je priposestvovalna doba zatrjevane služnosti iztekla v letu 1992. 22. Na podlagi zaključka, da se sporna pot za ustavljanje in parkiranje ni uporabljala predpisano priposestvovalno dobo (brez nasprotovanja jo je pravni prednik v ta namen uporabljal najdlje od 1977 do 1994), je bilo že v prvem sojenju pravnomočno odločeno, da je odločitev o obstoju nedopustnega vznemirjanja v tem obsegu pravilna. Ker od leta 1994 do vložitve tožbe ni potekla dvajsetletna priposestvovalna doba, služnost v delu, v katerem gre za ustavljanje in parkiranje na parc. št. 333/1 v korist parc. št. 333/4, ni mogla biti priposestvovana. Za odločitev o obstoju zatrjevane služnosti peš hoje in vožnje z vsemi vozili za potrebe obrti (in posledično o utemeljenosti zahtevka za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na parc. št. 333/1) je tako (najprej) pomembno, ali se je služnost v bistveno enakem obsegu (se pravi v takem, ki ne bi predstavljal razširitve služnosti bodisi v smislu večjega obsega služnostnih upravičenj bodisi v smislu večje obremenitve služeče nepremičnine) izvrševala zahtevano priposestvovalno dobo.

23. Za tek priposestvovalne dobe so pomembne naslednje ugotovitve sodbe: - da je E. E. dogradil delavnico do meje nepremičnine parc. št. 333/4 v letu 1977, - da je izvrševal obrt v prostorih stavb(e) na parc. št. 333/4, 444/1 in 333/2 in da je opravljal obrt do leta 2000, - da so v tem času do parc. št. 333/4 dovažali material in odvažali izdelke deloma prek parc. št. 333/1, deloma pa prek parc. št. 444/1, - da je bila zatem delavnica na parc. št. 333/4 in 444/1 dana v najem in se je obrt izvrševala po najemnikih do vložitve tožbe in tudi do izdaje izpodbijane sodbe, dostop do delavnice pa se je izvrševal le prek sporne poti po parc. št. 333/1, - da je v letu 2004 pravni prednik tožnic izrazil nasprotovanje zaradi zaprte poti, da je tedaj E. E. na parc. št. 444/1 umaknil ograjo v notranjost parcele in s tem naredil prostor za parkirišče in da se je še naprej za potrebe obrti tako vozilo kot ustavljalo na sporni poti, - da je služnost operativna, mora vključevati ustavljanje, - da so vozila na sporni poti puščena načeloma za krajši čas in da je mimo ustavljenega osebnega vozila mogoče priti, mimo kombija in večjih vozil pa ne, - da je bila tožba vložena 2. 9. 2011. 24. Morebitna zmotnost ugotovitve, da se je služnost izvrševala od leta 1977 in ne šele od leta 1979 ali 1982, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Ker je bilo ugotovljeno, da se je obrt izvrševala na parc. št. 333/4 in 444/1, za odločitev ni pomembno, ali so pripeljani material zložili v skladišče na parc. št. 444/1 ali so ga uporabljali le na parc. št. 333/4. Pritožba ne vnese dvoma o pravilnosti zaključka, da vrata, ki so vodila v delavnico prek parc. št. 444/1, niso omogočala vnašanja oziroma odnašanja velikih elementov. Že iz podatkov, navedenih v pritožbi, izhaja, da so vrata na parc. št. 444/1 za en meter nižja in za slabih 40 cm ožja od vrat na parc. št. 333/4, kar ni zanemarljiva razlika. Poleg tega sporni dokazni zaključek temelji tudi na ugotovitvi o poti, ki jo je bilo treba preiti z večjimi izdelki, bodisi po eni bodisi po drugi strani. Pritožbene navedbe ne vnašajo dvoma niti o pravilnosti dokazne ocene izpovedb prič o tem, da se je sporna pot v celotnem obdobju od pozidave delavnice do meje med parc. št. 333/4 in 333/1 do vložitve tožbe (in tudi kasneje) uporabljala za dovoz materiala in odvoz izdelkov iz delavnice na parc. št. 333/4 do glavne ceste. Dokazni zaključek vključuje oceno izpovedb vseh zaslišanih strank in prič, upošteva ugotovitve ogleda ter gospodarsko in sorodstveno povezanost lastnikov služeče in gospodujoče nepremičnine. Dokazna ocena je skrbna, zaključek pa tudi življenjsko prepričljiv. Z izpostavljanjem delov izpovedb posameznih prič in opozarjanjem na oceno verodostojnosti prič, zaslišanih na predlog nasprotnih strank, pritožba ni vnesla dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka. Nenazadnje, če bi držala pritožbena teza, da se sporna pot ni uporabljala za vožnjo in ustavljanje, ne bi imela nobene podlage trditev tožnic, da je njun prednik v letu 1994 (sami pa v pritožbi trdita, da je tako ravnal tudi že prej) izrazil nasprotovanje takemu ravnanju prednika toženk. Tudi pritožbena navedba, da nobena od prič ni izpovedala, da bi se umikala hčerama J. J., ob navedenem izgubi vsako težo. Težo pritožbenim navedbam zmanjšuje tudi to, da pritožnici ne zatrjujeta, da bi po letu 1994 prednik toženk poti ne uporabljal več.

25. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da je bila priposestvovana služnost hoje in vožnje (ne pa ustavljanja) za potrebe obrti za dostop do javne ceste.

26. Že v prvi pritožbeni odločbi, izdani v tej zadevi,(8) je bilo kot pravilno ocenjeno stališče sodbe sodišča prve stopnje, da se sporna pot za ustavljanje in parkiranje ni uporabljala predpisano priposestvovalno dobo (brez nasprotovanja jo je pravni prednik v ta namen uporabljal najdlje od 1977 do 1994), posledično pa potrjena odločitev o obstoju nedopustnega vznemirjanja v tem obsegu. Glede na tedaj ugotovljeno dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje se ni bilo mogoče izreči o tem, ali je ugotovljen način uporabe sporne poti treba obravnavati kot celoto ali je mogoče ločiti hojo in vožnjo za dostop na javno cesto in ustavljanje na sporni poti. Iz ugotovitev prve sodbe je – tako kot iz izpodbijane sodbe – izhajalo, da so jo predniki toženk od leta 1977 uporabljali tako, da so po njej hodili, vozili z vozili, potrebnimi za opravljanje obrti, in na njej tudi ustavljali, kolikor je bilo treba za nalaganje in razlaganje. Ugotovljeno je bilo, da je E. E. po prepiru s prednikom tožnic v letu 1994 umaknil ograjo v notranjost parc. št. 444/1 in s tem omogočil parkiranje na svoji nepremičnini, ostalo pa je odprto, ali ta prostor predstavlja površino, potrebno za umik vozil s sporne poti in hkrati zadostno, da vožnja po sporni poti sploh služi potrebam parc. št. 333/4. Od te ugotovitve je namreč odvisna presoja, ali je nasprotovanje J. J. v letu 1994 pomenilo nasprotovanje uporabi poti nasploh (kar zatrjujeta tožnici) ali le ustavljanju na poti (kar bi lahko pomenilo nepretrgano izvrševanje hoje in vožnje in bi moglo voditi k priposestvovanju služnosti). V novem sojenju je bilo ugotovljeno, da je služnost operativna le, če se na sporni poti ustavlja. Funkcionalna in koristna za nepremičnino parc. št. 333/4 je torej le, če vključuje tudi ustavljanje za potrebe nakladanja in razkladanja stvari, pripeljanih in odpeljanih v oziroma iz obrtne delavnice. Ta ugotovitev narekuje zaključek, da je nasprotovanje J. J. v letu 1994 pretrgalo tek priposestvovalne dobe. Če služnosti ni mogoče izvrševati drugače, kot da vključuje tudi ustavljanje, je izvrševanje služnostnih upravičenj z vidika priposestvovanja služnosti treba obravnavati kot celoto. Nestrinjanje J. J. s tem, da so na poti ustavljena vozila in da poti do svoje nepremičnine ne more neovirano uporabljati za dostop, je zato glede na ugotovitev, da prostega dostopa ni mogoče zagotoviti drugače, kot da se opusti tudi vožnja, treba razumeti kot nasprotovanje vsakršni uporabi poti za potrebe parc. št. 333/4 in 444/1. Nesprejemljiv je zaključek sodbe, da je služnost nastala, kolikor se nanaša na hojo in vožnjo z vsemi vozili za potrebe obrti za dostop do javne poti, ves čas pa je nedopustno ustavljanje in zato toženki za tak obseg uporabe poti dolgujeta nadomestilo. Služnost predstavlja tista celota upravičenj, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Ker od leta 1977 do 1994 priposestvovalna doba ni iztekla, niti ni iztekla od leta 1994 do vložitve tožbe v letu 2011, ni pomembno, ali je E. E. pričel uporabljati sporno pot v letu 1977, 1978 ali 1982, niti ni pomembno, ali je J. J. že pred letom 1994 nasprotoval uporabi sporne poti s strani lastnika parc. št. 333/4. 27. Ne more biti dvoma, da ustavljanje vozil za razkladanje in nakladanje, četudi za krajši čas in četudi toženki (po svojih ljudeh) ne otežujeta dostopa namenoma, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, predstavlja nezanemarljivo oviro pri uživanju sporne poti s strani njenih lastnic. Ne gre samo za vstopanje in izstopanje iz vozil, ampak tudi za natovarjanje in raztovarjanje, kar po naravi stvari terja določen čas in s tem oviro pri uporabi nepremičnine, katere temeljna funkcija je prav v omogočanju dostopa do drugih nepremičnin tožnic. Toleriranje ustavljanja s strani prednika tožnic po letu 1994, na katerega opozarjata toženki v odgovoru na pritožbo, ne daje podlage za drugačno ovrednotenje njegovega ravnanja. Že v prvi pritožbeni odločbi je bilo obrazloženo, da je nasprotovanje podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z uporabo njegove nepremičnine ne strinja in je ne dovoljuje in da se na podlagi priposestvovanja služnost pridobi z uporabo tujega zemljišča v prepričanju osebe, da ji pravica gre, ker lastnik temu ne nasprotuje.(9) Ugotovitev, da je E. E. po dogodku v letu 1994 umaknil ograjo v notranjost parc. št. 444/1, daje podlago za sklep, da prednik toženk ni mogel več uporabljati poti v prepričanju, da lastnik temu ne nasprotuje. Naj bo dodano, da je življenjsko prepričljivo, za odločitev pa ne več pomembno, stališče pritožbe, da je nadaljnje toleriranje treba razumeti v luči sorodstvenih razmerij in dobrih medsosedskih odnosov.

28. Ker že priposestvovalna doba ni iztekla, se ni bilo treba izreči o tem, ali so bila služnostna upravičenja v celotnem relevantnem obdobju izvrševana z enako intenzivnostjo in torej na način, ki je predstavljal bistveno enako obremenitev služeče nepremičnine in za bistveno enake potrebe gospodujoče nepremičnine.

29. Navedeno narekuje odločitev, da toženki nista pridobili zatrjevane služnosti. Ker sta ugotovljeno vznemirjanje lastninske pravice tožnic glede parc. št. 333/1 temeljili le na tej podlagi, katerega obstoja nista dokazali, je posledično utemeljen zahtevek tožnic za opustitev poseganja v njuno lastninsko pravico in za prepoved njene vsakršne uporabe ter zahtevek, po katerem sta dolžni to preprečiti tudi svojim obiskovalcem in najemnikom parc. št. 333/4. O zahtevku za plačilo nadomestila za uporabo parc. št. 333/1

30. Odločitev o zavrnitvi dela verzijskega zahtevka temelji na ugotovitvi, da je nedopustno le ustavljanje na sporni poti, ne pa njena uporaba v celoti. Ker je bila odločitev o obsegu (ne)dopustnega ravnanja toženk spremenjena, prav to pa je odločilno dejstvo pri ugotavljanju višine nadomestila, je pritožbi tožnic že iz tega razloga treba ugoditi. O utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov v zvezi s tem zahtevkom se zato ni treba izreči. 31. Zaradi bistvene kršitve določb postopka v zvezi z odločitvijo o spremembi tožbe, zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o negatornem zahtevku in o zahtevku za ugotovitev obstoja služnosti in zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče pritožbama tožnic ugodilo, sklep o nedovolitvi spremembe tožbe razveljavilo, izpodbijano sodbo pa v I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku za opustitev vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja v celoti ugodilo, zahtevek za ugotovitev obstoja uveljavljene služnosti (v ugodenem delu) zavrnilo (358. člen ZPP), ter razveljavilo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo nadomestila in posledično glede stroškov postopka (355. člen ZPP). Razlogi, s katerimi sta tožnici utemeljili predlog za vrnitev zadeve drugemu sodniku, ne utemeljujejo take odločitve. Ker je sodišče že (vsaj v pretežni meri) izvedlo dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem višine nadomestila, bo potrebno dopolnitev postopka izvedlo lažje in hitreje, kot bi jo bilo mogoče izvesti v postopku pred pritožbenim sodiščem. Poleg tega je izostal tolikšen del ugotovitev o odločilnih dejstvih, da bi odločitev pritožbenega sodišča lahko pomenila kršitev pravice do pritožbe.

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sklepa VSL II Cp 555/2001 z dne 11. 4. 2001 in I Cp 395/2001 z dne 14. 11. 2001 ter Galič, v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 177. Op. št. (2): Prim. npr. odločbo VSL I Cp 3542/2015 z dne 11. 3. 2015 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (3): Načelno mnenje Zveznega Vrhovnega sodišča, št. 3/60 z dne 4. 4. 1960, ZSO št. V/1, 1960. Op. št. (4): Prim. npr. sodbo in sklep VS RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012. Op. št. (5): Prim. § 844 ODZ, po katerem zemljiške služnosti ostanejo, če ni dogovora, dalje v prid vsem delom, vendar pa se služnost s tem ne sme razširiti ali postati za služno zemljišče nadležnejša. Ako je izvrševanje služnosti le posameznim delom v korist, ugasne pravica glede ostalih delov.

Op. št. (6): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 61/2005 z dne 4. 10. 2007 in sklep VSL I Cp 1074/2015 z dne 8. 10. 2015. Op. št. (7): Prim. sodbo VS RS II Ips 344/1998 z dne 12. 5. 1999 in sodbo VSL II Cp 2877/2013 z dne 14. 5. 2014. Op. št. (8): Sodba in sklep VSL I Cp 2794/2013 z dne 14. 5. 2014. Op. št. (9): Prim. odločbe VSL II Cp 340/1997 z dne 20. 5. 1997, II Cp 4205/2009 z dne 6. 1. 2010 in II Cp 2464/2011 z dne 18. 1. 2012.