Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke oziroma tožnikovih nadrejenih ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Odnosi med tožnikom ter njunima nadrejenima očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa ravnanja, ki jih je tožnik izpostavil, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Skrhani odnosi sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesoglasij ali napetosti, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, tudi ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik ravnanja nadrejenih subjektivno dojemal kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 14.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 2.925,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič dr. A. A., B. B., C. C., D. D. ter E. E. Neprepričljiva naj bi bila argumentacija sodišča, zakaj toženi stranki ni naložilo, da predloži razne dokumente, predlagane s strani tožnika. Z neizvedbo izpostavljenih dokaznih predlogov naj bi sodišče tožniku onemogočilo dokazovanje odločilnih dejstev, z nezadostno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov pa naj bi mu kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico pravnega sredstva (25. čl. Ustave), hkrati pa gre za kršitve postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Navaja, da sodba glede nekaterih odločilnih dejstev nima razlogov, da se sodišče do nekaterih odločilnih dokazov ni opredelilo in tudi ne pojasnilo, zakaj nekaterim pričam ne verjame, uveljavlja protispisnost in vztraja pri tem, da iz očitanih ravnanj izhaja, da je bil na delovnem mestu izpostavljen trpinčenju in neenaki obravnavi. Ne strinja se z dokazno oceno in ponuja svojo ter se pri tem sklicuje na lastno izpoved ter določene izseke izpovedi prič ter nekatere listinske dokaze, ki naj bi potrjevali njegovo verzijo dogodkov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka in stranska intervenienta na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika o manjkajočih razlogih o odločilnih dejstvih v sodbi in s tem očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati dovolj jasne razloge za odločitev o odškodninskem zahtevku, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij pritožba ne uspe prikazati. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vse izpovedi. Dejansko pritožba z navedbami o protispisnosti ne soglaša z dokazno presojo sodišča, ki pa ji prav tako ni mogoče ničesar očitati.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje izvedlo vse potrebne dokaze ter slednje tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Pritožbeno sodišče tako ne sprejema drugačne dokazne ocene, ki jo ponuja pritožnik, pač pa pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča. Izpodbijana sodba ne temelji na nekritični, selektivni in enostranski dokazni oceni, kot to smiselno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi vseh zaslišanih in se do njih tudi ustrezno argumentirano opredelilo. Prav tako se je ustrezno opredelilo do preostalih izvedenih dokazov, ki so bili bistveni za presojo. Če se tožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to še ne pomeni, da je slednja nepravilna. Z razlogi, ki so za pritožbeno sodišče sprejemljivi, je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj v primerjavi z ostalimi, prepričljivejšimi dokazi, ki jim je sledilo, s strani tožnika izpostavljene okoliščine in dokazi ne potrjujejo obstoja trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu. Pritožnik jih ne more omajati s ponavljanjem svojih navedb, ki jih je podal že pred prvim sodiščem in svojo pritožbeno oceno ter s sklicevanjem na to, da so določene priče bolj verodostojne od drugih. Sodišče prve stopnje je namreč skrbno in prepričljivo pojasnilo, zakaj kateri od prič verjame in zakaj drugi ne in tem razlogom pravzaprav ni potrebno ničesar več dodati. V pritožbenih navedbah namreč pritožbeno sodišče ni našlo podlage za dvom v dokazno presojo sodišča prve stopnje. Zgolj dejstvo, da je določena priča pri toženki zaposlena, druga pa ne, prvi še ne odvzema verodostojnosti.

7. Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič osebne zdravnice tožnika A. A. ter nadalje B. B., C. C., D. D. in E. E. Sodišče prve stopnje je v 3. točki ustrezno utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi teh dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila izvedba teh dveh dokazov nepotrebna. Osebna zdravnica tožnika bi v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem vedela izpovedati zgolj posredno, na podlagi tega, kar ji je povedal tožnik, pri čemer je v zvezi z dogajanjem na delovnem mestu sodišče zaslišalo že tožnika in ostale neposredno vpletene priče. Prav tako na podlagi lastne zaznave o dogodkih ne bi vedele izpovedati priče B. B., C. C. ter D. D. in nasprotnega tožnik niti ne zatrjuje. Zaslišanje priče E. E. je predlagala tožena stranka in ne tožnik. Tožnik se ne more sklicevati na kršitve ZPP, če sodišče ne izvede dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka, saj mora vsaka stranka dokaze, katerih izvedbo želi, predlagati sama. Sodišče prve stopnje je v točki 3 s prepričljivimi in sprejemljivimi razlogi zavrnilo tudi dokazne predloge tožnika v zvezi z listinami, ki naj bi jih predložila toženka. Pritožba prav v ničemer ne konkretizira očitane opustitve izvedbe dokazov. Tako niti ne navede, katere konkretne listine sodišče neutemeljeno ni naložilo toženki, da jo predloži, kaj konkretno iz nje izhaja oziroma katere konkretne njegove trditve listina potrjuje ter kako bi izvedba tega dokaza lahko vplivala na drugačno odločitev sodišča. Pritožba ne navede, s katero konkretno vsebino posamezne listine bi bilo mogoče uspešno izpodbiti posamezni dokazni zaključek sodišča. V tem delu pritožba ostaja povsem nedoločna. Ni naloga pritožbenega sodišča, da po spisu samo od sebe išče navedbe stranke glede določenega dokaznega predloga, ki jih je v teku prvostopenjskega postopka nemara dala ali pa tudi ne. Pritožba mora navesti konkretne pritožbene razloge, ki utemeljujejo nepravilnost odločitve. Če niso konkretni, ni mogoče govoriti o pritožbenih razlogih (3. točka 335. člena ZPP). V obravnavani zadevi glede na dokazne predloge strank, glede na ugotovitve sodišča in glede na pritožbene navedbe ni podlage za zaključek o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti za zaključek o kršitvi tožnikovih ustavnih pravic (22., 23., 25. člen).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na razporeditev tožnika na novo delovno področje v letu 2013, selitvijo v novo pisarno in dodeljevanjem nalog s področja kmetijstva. Pravilen je zaključek, da je tožnik v letu 2013 področje kmetijstva že dobro poznal. Sodišče je korektno in v ključnih delih povzelo tako izpoved tožnika, kot prič F. F., G. G. in H. H. Iz prav vseh izvedenih dokazov (vključno z listinami- poročila o delu tožnika- A28, poročila o opravljenem letnem razgovoru z dne 24. 10. 2011 in 14. 3. 2013- B4) izhaja, da je tožnik na registru kmetijskih gospodarstev pričel delati že v letu 2010, ter da je na tem področju nadalje delo opravljal tudi v letih 2011, 2012 in 2013. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je bil tožnik v letu 2013 brez ustreznih usmeritev in uvajanja nestrokovno postavljen na novo področje dela. Ker je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je tožnik delo na področju kmetijstva v letu 2013 poznal, saj ga je opravljal že pred tem, torej v času, ko je bila njegova nadrejena F. F. (slednja je tudi sicer pojasnila, da je tožniku to področje "ležalo"), kar iz njene izpovedi jasno izhaja, ni odločilno, da je bila priča glede natančnih datumov negotova.

9. Tožnik večje obremenitve zaradi motenja s strani strank njegovega nadrejenega v ničemer ni konkretiziral. Sodišče prve stopnje posledično v tem delu morebitne protipravnosti ravnanja njegovega nadrejenega niti ni moglo ugotoviti. Posledično so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe o preuranjenosti zaključka sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ta očitek.

10. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je bila pri njej običajna praksa, da so se zadeve zaposlenim dodeljevale tudi med njihovimi odsotnostmi. Navedeno je veljalo enako za vse in tožnik pri tem ni bil izjema, prav tako ni bil v ničemer neenako obravnavan. Takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno napravilo na podlagi izpovedi H. H., I. I. in J. J. Ker so te izpovedi skladne med seboj, pa tudi z listinskimi dokazili (izpisi iz Lotus Notesa za tožnika in njegove sodelavce M. M., K. K. in L. L. - B36, B37), sodišče ni imelo razloga, da jim ne sledi. Iz navedenih dokazil ne izhaja, da bi bil tožnik tozadevno bolj obremenjen kot preostali sodelavci. Kaj takšnega ni mogoče zaključiti niti na podlagi izpovedi priče J. J., na kar tožnik očitno meri v pritožbi, saj tudi iz nje ni mogoče izpeljati zaključka, da bi bil tožnik kaj bolj obremenjen od ostalih. Tozadevnih pritožbenih insinuacij pa tožnik niti ne konkretizira, zato zgolj s sklicevanjem na del izpovedi priče J. J. ne more vpeljati dvoma v dokazno oceno sodišča glede tega očitka.

11. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s prošnjo za razbremenitev so povsem logične in temeljijo na izvedenem dokaznem postopku. Nasprotne, povsem pavšalne pritožbene navedbe zato niso utemeljene. Enako velja za zaključke sodišča, ki se nanašajo na koriščenje dopusta. Sodišče je na podlagi izpovedi H. H. in tožnikovih sodelavk utemeljeno presodilo, da v postopku ni dokazano, da bi tožena stranka (oziroma H. H.) tožniku neutemeljeno odrekala pravico do dopusta ali mu neutemeljeno odrejala koriščenje dopusta. Tožniku je bil dopust večinoma odobren, razen ko to objektivno ni omogočal delovni proces. Tudi pritožbeno ni sporno, da je tožnik dopust vedno lahko v celoti pokoristil. Tožnik v pritožbi vztraja pri protipravnosti ravnanja nadrejenega, ki naj bi mu v letu 2018 odredil "prisilni dopust". Da bi nadrejeni tožniku odredil "prisilni dopust" iz dokaznega postopka ni razvidno. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri tožniku v letu 2018 šlo za specifično situacijo. Tožnik je bil veliko v bolniškem staležu in je imel posledično večje količine starega dopusta. H. H. je izpovedal, da je imel tožnik v letu 2018 skupaj s starim dopustom kar 70 dni dopusta, zaradi česar je njegov dopust in organizacijo dela moral uskladiti na način, da je bil zagotovljen dopust tudi ostalim delavcem. Iz elektronskega sporočila z dne 9. 5. 2018 (A21) izhaja, da je tožnik nadrejenemu sporočil termine, v katerih bi rad koristil letni dopust (začenši s 14. 5. 2018 ter s prekinitvami), nadrejeni pa mu je odgovoril, da naj koristi letni dopust za leto 2017 v celoti od 14. 5. 2018 dalje ter naj za potrditev dopusta poda predlog v aplikaciji Koledar- kot običajno. Glede na takšno komunikacijo tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za odreditev prisilnega dopusta, temveč za odobritev dopusta na prošnjo tožnika, za katerega sta se predhodno z nadrejenim dogovorila, kot to izrecno izhaja tudi iz izpovedi H. H. Upoštevajoč število dni dopusta, do katerih je bil tožnik upravičen v letu 2018, ter organizacijo dela, za katero je bil zadolžen njegov nadrejeni, ki je moral poskrbeti, da dopust lahko koristijo tudi ostali delavci, ne more biti nerazumen niti protipraven predlog nadrejenega, da tožnik določen del dopusta koristi v kosu in ne po delih. Iz izpovedi H. H. pa tudi sicer izhaja, da do koriščenja tega dopusta nato ni prišlo, ker je šel tožnik v bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno sledilo izpovedi H. H., saj tudi iz izpovedi tožnikovih sodelavk (I. I., K. K., J. J.) izhaja, da so morale dopust prilagajati potrebam delovnega procesa. Na katera elektronska sporočila v zvezi s koriščenjem dopusta, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, tožnik meri, iz pritožbe ni mogoče ugotoviti. Prav tako ne, kaj iz njih izhaja in kako bi njihova vsebina morda lahko uspešno izpodbila posamezni dokazni zaključek sodišča. Z očitki, ki so brez razlogov, se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

12. Tožena stranka je dokazala, da je tožniku iz objektivnih razlogov (potrebe delovnega procesa) določene delovne naloge odvzela oziroma mu jih določen čas ni dodeljevala, pri čemer navedeno v ničemer ni vplivalo na tožnikovo oceno dela. Izpoved H. H., na katero se je v zvezi s tem očitkom oprlo sodišče prve stopnje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča logična in življenjsko sprejemljiva. Iz nje namreč izhaja, da je bil tožnik zaradi bolniškega staleža veliko odsoten z dela, v letu 2017 kar 9 mesecev (kar tožnik niti ne prereka), zaradi česar je delo lažje teklo, če je reševal le eno vrsto zadev, saj je to najmanj oviralo delovni proces. Glede na prepričljivo argumentacijo H. H., ki se nenazadnje sklada tudi s trditvami tožnika, ki je zatrjeval, da je bil preobremenjen, je pravilen zaključek sodišča, da toženka ni ravnala nedopustno, ko je tožniku zaradi lažje organizacije dela odvzela nekatere naloge oziroma mu jih določen čas ni dodeljevala v reševanje. Nenazadnje ne gre spregledati, da tožnik po eni strani kot nedopustno zatrjuje, da mu je toženka dodeljevala zadeve tudi takrat, ko je bil odsoten, nato pa kot nedopustno zatrjuje njeno nasprotno ravnanje, ko mu je zaradi daljših bolniških odsotnosti, naloge odvzela oziroma mu jih določen čas ni dodeljevala. Karkoli je torej toženka storila glede organizacije delovnega procesa, ki je povsem v njeni avtonomni sferi, tožniku očitno ni bilo po volji. Da bi odvzete naloge rezultirale v slabši oceni dela ali da bi mu toženka očitala, da določenih zadev v daljšem časovnem obdobju ni rešil, tožnik ni dokazal, niti teh svojih pritožbenih navedb ne konkretizira do mere, da bi bilo na njih mogoče argumentirano odgovoriti. Tožnik s pritožbenimi navedbami tudi v tem delu ne uspe strukturirano in logično izničiti sprejete dokazne ocene.

13. Sodba sodišča prve stopnje je jasno in natančno obrazložena ter vsebuje vse odločilne razloge tudi glede očitka, ki se nanaša na podpis odločb s strani H. H. in popravo napak v vlogah. Vse izpovedi, vključno z izpovedjo priče I. I. in J. J. je sodišče prve stopnje korektno povzelo, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo in tudi ne uspejo izpodbiti prepričljivih dokaznih zaključkov, ki se nanašajo na predmetna očitka.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da razlog, zaradi katerega tožnik ni bil na nekaterih izobraževanjih oziroma usposabljanjih v letih od 2015 - 2019 ni bilo šikanozno oziroma nedopustno ravnanje zoper tožnika. Sodišče je pri tej oceni upoštevalo tudi izpoved priče I. I. Tudi iz njene izpovedi (enako iz izpovedi G. G., J. J. in H. H.) izhaja, da so bila vsem zaposlenim na UE dostopna pisna gradiva iz izobraževanj in je bilo torej na sistemski ravni širjenje znanja predvideno. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil prikrajšan zaradi neudeležbe, ker so bila vsa gradiva in informacije o izobraževanjih na ta način predana vsem sodelavcem (tudi tistim, ki se jih niso udeležili). Tožnik je imel do vseh gradiv dostop, če se sam z njimi ni seznanil, ne more iti v škodo toženi stranki. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnik v letih 2015, 2017, 2018 in 2019 ni bil na nekaterih izobraževanjih iz razlogov na njegovi strani (bolniški stalež ali dopust- B16), ter da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker tožnika na nekatera izobraževanja ni poslala iz razloga, ker bi sicer prekoračila čas njegove dovoljene prisotnosti na delu. Tudi pritožbeno namreč ni sporno, da je tožnik bodisi zaradi bolniškega staleža bodisi zaradi časovne razbremenitve v posledici invalidnosti v času od 2018 dalje lahko delo opravljal največ štiri ure, izobraževanja, ki se jih ni udeležil, pa so trajala dlje. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo izpovedi prič J. J., K. K., I. I. ter obeh stranskih intervenientov in na njihovi podlagi pravilno zaključilo, da se niso vedno vsi udeležili vseh izobraževanj. Tožnik s posameznimi izseki njihovih izpovedb, ki niti ne nasprotujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje, ne more izpodbiti pravilnih dokaznih zaključkov sodišča. Tako niti ni jasno, kaj želi tožnik izpostaviti z navajanjem, da je priča J. J. povedala, da je bila glede registra kmetijskih gospodarstev napotena na usposabljanje tako kot vsak, ki je začel delati na registrih, da je priča O. O. izpovedala, da je bil vsak, ki je menjal področja, napoten na usposabljanje, ter da je priča K. K. pojasnila, da so vsi hodili na izobraževanja. Tudi tožnik je bil deležen izobraževanj in sicer leta 2014- Regijsko usposabljanje z delovnega področja MKO- Pravilnik o RKG, Delavnica- Dopolnilne dejavnosti na kmetiji, Dnevi upravnih enot, nato dejansko tudi v letu 2017- 30. 3. 2017- na UE- Ohranjanje odličnih rezultatov timskega dela z metodo SDI, Mobing- psihično nasilje na delovnem mestu- 1. 4. 2018, Dobra komunikacija s sodelavci in strankami- 17. 10. 2019 ter nato 16. 1. 2020- RKG, kar izhaja iz navedb in dokaznih predlogov toženke (B16), ki jim tožnik ni oporekal. Tožnik v pritožbi niti ne pojasni, na katera konkretna izobraževanja ni bil napoten (pa v tem času ni bil v bolniškem staležu ali na koriščenju dopusta), nadalje v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj bi prav v očitanem obdobju potreboval izobraževanja s področja registra kmetijskih gospodarstev (kdaj naj bi bilo le-to organizirano, prav tako v pritožbi ne konkretizira). Tožnik je namreč na področju kmetijstva delo opravljal že od leta 2010 dalje (tožnik ni trdil, da pred letom 2014 ne bi bil deležen izobraževanj) in torej ni šele v tem obdobju menjal področja oziroma pričel delati na registru kmetijskih gospodarstev.

15. Obrazložitev sodišča glede zahtevane predložitve kopije personalne mape tožniku v ničemer ni nelogična. Nasprotno, sodišče je na podlagi izpovedi G. G. in O. O. pravilno ugotovilo, da je bila prošnja tožnika po posredovanju kopije personalne mape s strani načelnice odobrena, s strani javne uslužbenke O. O. pa tudi pripravljena v kadrovski službi, nato pa tožniku, ker jo ni osebno prevzel, tudi poslana na domači naslov. Logično in razumljivo je obrazloženo tudi, zakaj tožnik kopije ni prejel daljše časovno obdobje. V čem naj bi bila obrazložitev sodišča v tem delu protispisna, tožnik v pritožbi ne konkretizira, zato tudi v tem delu ne more biti pritožbeno uspešen.

16. Zaključki sodišča prve stopnje so tudi glede očitka, ki se nanaša na nadzor nad delom tožnika pravilni in utemeljeni na izvedenih dokazih. Na podlagi skladnih izpovedi priče I. I. ter stranskih intervenientov je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta H. H. in G. G. v okviru svojih pooblastil opravljala nadzor nad vsemi podrejenimi in ne zgolj nad tožnikom. Da je načelnica nadzor opravljala tudi nad drugimi zaposlenimi vključno z njim samim izhaja nenazadnje tudi iz izpovedi priče P. P. Zgolj dejstvo, da so bile tožnikove sodelavke naknadno seznanjene o opravljenih kontrolah, tožnik pa ne, še ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega ravnanja nadrejenega H. H. Slednji je namreč izpovedal, da bi tožnika o kontroli obvestil, če bi delal kaj narobe. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da je sodišče nepojasnjeno odreklo verodostojnost priči P. P. oziroma da sodba o tem nima razlogov. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno, da sodišče priči P. P. ne sledi iz razloga, ker ima očitne zamere do načelnice G. G. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da mu ni bilo po volji, da je na UE opravljal tudi dela, ki po njegovem niso sodila v delokrog varnostnika ter da je načelnica kriva, da je prejel odpoved pri svojem delodajalcu R. (izrecno je celo izjavil, da je od načelnice dobil odpoved, pri čemer navedenega ni posebej pojasnil). Iz točke 81. obrazložitve izhaja, da je sodišče pri presoji upoštevalo tudi pisno izjavo te priče, do katere pa se sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj je o vsem, kar izhaja iz izjave, priča izpovedala neposredno na sodišču. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje svojih zaključkov utemeljeno ni oprlo na izpoved navedene priče, saj je slednja izpovedovala povsem pavšalno. Enako velja za izpoved priče S. S. Tako omenjeni priči nista vedeli povedati, ob katerih konkretnih prilikah naj bi bila komunikacija načelnice do tožnika neprimerna, niti kakšne konkretne besede naj bi pri tem uporabila, priča P. P. tudi ni konkretizirala, katerih zaposlenih načelnica naj ne bi kontrolirala ali opozarjala, pa čeprav so kršili pravila na upravni enoti. Upoštevajoč tudi izpovedi prič O. O., I. I., Š. Š., F. F.,T. T. in U. U., ki so skladno pojasnile, da načelnica na splošno nikoli ni kričala oziroma vpila, da nikoli niso zaznali kakih posebnih dogodkov med tožnikom in vodjem oddelka oz. načelnico, ter da sta imela G. G. in H. H. do vseh korekten odnos, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo nasprotnim, pavšalnim zatrjevanjem priče P. P. in S. S. Nadalje tudi v kolikor bi držalo, da je načelnica P. P. vprašala, s kom se tožnik druži, zgolj zanimanje o tem še ne more pomeniti protipravnega ravnanja.

17. Prav tako je povsem pravilna dokazna ocena, ki se nanaša na evakuacijsko vajo. V točki 104 obrazložitve je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov logično in prepričljivo pojasnilo, da je načelnica tega dne tožniku res z močnejšim glasom rekla: "Dajmo, dajmo V. V., treba je izprazniti hišo", vendar pa upoštevajoč okoliščine, v katerih so bile te besede izrečene (tožnik je bil zadolžen za to, da se poslopje čim prej izprazni, bil pa je med zadnjimi, ki ga je zapuščal, nadrejena je bila spodaj pri vhodu, tožnik pa v 1. nadstropju), slednje ne morejo pomeniti graje vrednega in žaljivega ravnanja. Način komunikacije navedenega dne torej ni presegel meje razumne kritike in ni bil objektivno osebno žaljiv.

18. Enako velja za dogodek z dne 30. 3. 2017. V delu, ki se nanaša na ta dogodek obrazložitev sodišča v ničemer ni protispisna, saj je sodišče vse izpovedi glede tega dogodka korektno povzelo, pri čemer je tudi pojasnilo, zakaj ne sledi priči Z. Z. Očitno je, da tožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu, ki pa ji ni mogoče ničesar očitati, saj je v celoti skladna z 8. členom ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, zakaj je sodišče sledilo načelnici v zatrjevanju, da se je tožnik za razliko od sodelavke J. J. tega dne očitno želel izobraževanju izogniti, zaradi česar je bila razburjena in je zato tako z njene strani kot s strani tožnika prišlo do izmenjave stališč z močnejšim glasom. Ker pri tem niso bile uporabljene neprimerne ali žaljive besede, gre tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tem dogodku zgolj za običajen nesporazum med sodelavci. Zapisniki, ki jih je v spis predložil tožnik v zvezi z odsotnostjo sodelavke J. J. iz izobraževanja navedenega dne, ne morejo vplivati na odločitev, saj tožnik niti ne pojasni, na podlagi katerih konkretnih podatkov iz teh zapisnikov zaključuje, da je bila J. J. od izobraževanja odsotna dlje kot pol ure. Tako tudi s sklicevanjem na te listine ne more izpodbiti izpovedi načelnice G. G. 19. Na ravni pavšalnih zatrjevanj ostajajo tudi pritožbene navedbe, da tožnik po enem letu odsotnosti s strani delodajalca ni bil o ničemer seznanjen, ter da na elektronska sporočila ni dobil odgovora, pri čemer se sklicuje na e-sporočila, o katerih naj ne bi bilo razlogov v izpodbijani sodbi. Ker tožnik teh svojih navedb ne konkretizira, saj ne pojasni niti na katera e-sporočila pri tem meri, kaj iz njih izhaja in v zvezi s čim bi moral prejeti odgovore, na njegove navedbe ni mogoče odgovoriti.

20. Iz točke 3 obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo tudi izjavo Ž. Ž. z dne 5. 2. 2022, ki pa ne more vplivati na drugačno odločitev, saj iz nje izhaja zgolj to, da je v pisarno tožnika dne 13. 5. 2020 brez pozdrava vstopil tožnikov nadrejeni in ga vprašal, zakaj je pripeljal stranko v pisarno kljub temu, da mu je rekel, da ne bo delal X-ov. Resda je v izjavi zapisano tudi, da naj bi to nadrejeni rekel osorno, vendar pa iz izjave ni mogoče razbrati, da bi bile pri tem uporabljene kakršnekoli neprimerne ali žaljive besede. Da naj bi bile besede nadrejenega izrečene v ostrejšem tonu pa ni nerazumljivo, saj je iz stavka, ki naj bi ga izrekel, povsem utemeljeno sklepati, da tožnik njegovih navodil ni upošteval. Tudi sicer ni protipravno, če je kritika dela s strani nadrejenega ostra, dovoljene so celo izjave v sarkastičnem ali osornem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive1. Da bi ravnanje oziroma besede tožnikovega nadrejenega dosegale takšen standard, pa tudi iz te izjave ne izhaja.

21. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke oziroma tožnikovih nadrejenih ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Odnosi med tožnikom ter njunima nadrejenima očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa ravnanja, ki jih je tožnik izpostavil, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Skrhani odnosi sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesoglasij ali napetosti, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, tudi ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik ravnanja nadrejenih subjektivno dojemal kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.

22. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge, ki se nanašajo na zatrjevano trpinčenje in neenako obravnavo (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnik morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.2

23. Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna, ter ker je prvo sodišče po ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na trpinčenje in neenako obravnavo materialnopravno pravilno odločilo, pri odločitvi pa ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 VSRS, opr. št. VIII Ips 85/2019. 2 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VSRS, opr. št. III Ips 84/2017.