Jedro

S tem ko zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti ponujata stališče, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo okoliščin, pomembnih pri izbiri kazenske sankcije, uveljavljata razlog, ki ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih J.P. in V.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po 98.a členu ZKP sta obsojena J.P. in V.R. dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - vsak po 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 17.6.1998, s katero je obsodilo še štiri obsojence, spoznalo za kriva V.R. in J.P., prvega pod točko I/1, drugega pa pod točko I/3, vsakega enega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ.

Obsojencema je na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, tako da jima je določilo kazni vsakemu pet mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenima V.R. in J.P. za storjeni kaznivi dejanji izreklo kazen petih mesecev zapora, pritožbo zagovornice obsojenega J.P. pa zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih J.P. in V.R. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Oba vložnika v zahtevah zatrjujeta, da je podana kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, da njunima zahtevama ugodi in pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu spremeni glede odločb o kazenskih sankcijah.

Zagovornik obsojenega V.R. se zavzema, da Vrhovno sodišče temu obsojencu izreče "milejšo sankcijo opominjevalne narave s pogojno obsodbo", zagovornica obsojenega J.P. pa da temu obsojencu izreče pogojno obsodbo.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi sicer zatrjujeta, da sta vloženi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar pa da je iz njune vsebine povzeti, da izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na odmero in izbiro kazenske sankcije. Glede nato, da vložnika napadata odločbo o kazenski sankciji, katere z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi zavrne kot neutemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obsojenega V.R. poudarja, da okoliščine, ki jih je pri tem obsojencu upoštevalo sodišče druge stopnje, zanj ne veljajo, saj mu ni mogoče očitati posebne odločnosti, drznosti in iznajdljivosti ter dobrih organizacijskih prijemov. Obsojenec je bil udeležen le pri enem dejanju, pa še to je po mnenju vložnika storil iz mladostne nepremišljenosti in pod vplivom svojega sošolca M.J. V zahtevi tudi navaja, da je obsojenec pred seboj videl le enkraten zaslužek okoli 1000 DEM in bil bolj orodje v rokah dejanskih organizatorjev.

Opozarja, da je izpisek iz kazenske evidence za obsojenega V.R. "prazen", da je bil v času storitve kaznivega dejanja star komaj 21 let, da si je uredil življenje, se poročil in zaposlil ter da pričakuje otroka.

Tudi zagovornica obsojenega J.P. zavrača presojo okoliščin, na podlagi katerih se je sodišče druge stopnje odločilo izreči temu obsojencu zaporno kazen. Tako kot drugi vložnik zatrjuje, da je pritožbeno sodišče pri obsojenem J.P. upoštevalo okoliščine, ki pri njem ne pridejo v poštev, saj je sodeloval le pri enem kaznivem dejanju, ne da bi imel od tega kakršnokoli korist. Izpostavlja, da je obsojenec zasebnik - avtoprevoznik, ki skrbi za ostarela starša, za storitev kaznivega dejanja se je odločil samo, da bi znancu naredil uslugo ter da gre za človeka, ki doslej še ni bil obsojen.

Zahtevi tudi opozarjata, da je obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje, da je bila pridobljena premoženjska korist izredno visoka 3.721.000 ATS, nevzdržna.

Glede slednje navedbe, je treba povedati, da iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ne izhaja ugotovitev, da so vsi obsojenci s storitvijo kaznivih(ega) dejanj(a) pridobili protipravno premoženjsko korist v navedenem znesku (ta je celo za 672.000 ATS nižja, kot bi morala biti), pač pa da se ta nanaša samo na obsojenega J.Z. Pri ostalih obsojencih pa je sodišče druge stopnje upoštevalo samo tisto kriminalno količino, ki so jo obsojenci udejanili s storitvijo kaznivih dejanj, za katera so bili spoznani za krive.

Oba vložnika zahtevi utemeljujeta s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona, vendar noben od njiju te kršitve pobliže ne opredeli. Iz vsebine obeh zahtev je razvidno, da zagovornika po vsebini pravnomočno sodbo izpodbijata zgolj zaradi odločb o kazenskih sankcijah. Pri tem niti ne zatrjujeta, da je bila z odločbo o kaznih, izrečenih obsojenima V.R. in J.P., prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, in s tem podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Ponujata le stališče, da sodišče prve stopnje okoliščine, pomembne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, ni pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter da zato obsojenima V.R. in J.P. v skladu s tem ni izreklo primerni kazenski sankciji. Na ta način zavračata odločbo pritožbenega sodišča, ko je to obsojencema namesto pogojnih obsodb, v katerih sta bili obsojencema določeni kazni petih mesecev zapora in preizkusna doba dveh let, izreklo vsakemu kazen petih mesecev zapora, torej uveljavljata razlog, ki ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujeta zagovornika obsojenih V.R. in J.P. v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti. Z zahtevama izpodbijata zgolj odločbi o kazenskih sankcijah, zato je njuni zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornika obsojenih J.P. in V.R. z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato sta obsojenca na podlagi 98.a člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino določeno vsakemu na 100.000,00 SIT.