Jedro

Razlog (pogoj) za spremembo preživnine je sprememba okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Če spremenjenih potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca sodišče ne ugotovi, ne more spremeniti preživnine ne glede na to, da ta morebiti ni ustrezna in ne krije vseh potreb preživninskega upravičenca.

Po ugotovitvi spremenjenih potreb upravičenca ali/in zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen ZZZDR), mora sodišče spremeniti višino preživnine glede na (spremenjene) potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). S tem ne poseže v institut pravnomočnosti, saj zakon sam v 132. členu ZZZDR določa pogoje za poseg v pravnomočno sodno odločbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se preživnina za tožnika, določena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kopru P 810/2008 z dne 5. 3. 2008 v skupnem znesku 150,00 EUR, spremeni in na novo določi tako, da je toženec od 14. 1. 2014 dolžan plačevati mesečno preživnino za prvega tožnika 120,00 EUR in za drugo tožnico 150,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 100/2015 z dne 30. 7. 2015 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede druge tožnice glede sedmih pravnih vprašanj, toženec pa je nato zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da se tožba druge tožnice za zvišanje preživnine zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje glede nje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zaradi obsežnosti in kompleksnosti dopuščenih vprašanj, revizijskih navedb in odgovora nanje Vrhovno sodišče v obrazložitvi ločeno povzema in sočasno odgovarja na revizijske navedbe po posameznih vprašanjih.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki. V odgovoru nanjo je predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prvo s sklepom o dopustitvi revizije dopuščeno pravno vprašanje se glasi: Ali je pristop (metoda), ki sta jo uporabili sodišči pri odločitvi o zvišanju preživnine, skladna z institutom pravnomočnosti oziroma ali sta sodišči s tem, ko sta pri zvišanju preživnine upoštevali vse okoliščine, ki se jih upošteva pri vsaki določitvi preživnine, posegli v pravnomočnost sodne poravnave (pravico do sodnega varstva - prvi odstavek 23. člena Ustave) in obšli določbo ZPP, da je mogoče sodno poravnavo izpodbiti le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP)?

7. Tožencu se ob izhodišču, da je bila s sodno poravnavo določena preživnina prenizka, postavlja vprašanje, katere okoliščine sme sodišče upoštevati pri odločitvi o zvišanju preživnine. Ne sprejema metode, da je vprašanje spremenjenih okoliščin vprašanje temelja zahtevka, ki ga je treba obravnavati ločeno od vprašanja utemeljenosti višine zahtevka. To pomeni, da lahko sodišče, ko ugotovi spremenjene okoliščine (temelj zahtevka), pri odločanju o zvišanju upošteva vse okoliščine, ki so pomembne za določitev preživnine, pravda o zvišanju preživnine pa se spremeni v pravdo za prvotno določitev preživnine. Toženec se za primerjavo, kakšna bi morala biti obrazložitev sodbe o zvišanju preživnine, sklicuje na sodbo VSL IV Cp 16/2013 in trdi, da v primeru, če prvotno določena preživnina ne pokriva vseh potreb otrok, tudi z novo določeno preživnino zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče pokriti vseh potreb, pač pa lahko zvišanje preživnine pokrije le tiste potrebe, ki v času prvega odločanja še niso obstajale ali pa so obstajale v manjšem obsegu. Ne more pa sodišče zvišati preživnine na račun tistih potreb, ki so v času določitve preživnine že obstajale, vendar niso bile upoštevane oziroma niso bile upoštevane v zadostni meri. Drugačen pristop po mnenju toženca negira institut pravnomočnosti, preživninskemu upravičencu pa se zoper prvotno odločbo niti ni treba pritožiti, saj bo zvišanje preživnine vedno lahko dosegel v pravdi za zvišanje preživnine.

8. Pravno podlago za spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine predstavlja 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa: Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Razlog (pogoj) za spremembo preživnine je torej sprememba okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Če spremenjenih potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca sodišče ne ugotovi, ne more spremeniti preživnine ne glede na to, da ta morebiti ni ustrezna in ne krije vseh potreb preživninskega upravičenca. Institut spremembe z izvršilnim naslovom določene preživnine namreč ne zagotavlja spreminjanja preživnine zgolj zato, ker ni ustrezna in tako tudi ne predstavlja „pravnega sredstva“ zoper odločbo, s katero je bila preživnina določena. Zato je odveč bojazen toženca, da bo spremembo neustrezne preživnine upravičenec dosegel na ta način.

9. Vsaka sprememba s sodbo že določene preživnine - in ne le sprememba, ki jo za potrebe te pravde izpostavlja toženec - pomeni poseg vanjo in v pravnomočnost sodbe. Vendar poseg pod predpisanimi pogoji dopušča sam zakon. Zato za odločitev v zadevi niti ni relevantno vprašanje dopustnosti posega v pravnomočno sodno odločbo (ta je ob izpolnjenih zakonskih pogojih dopusten), pač pa vprašanje pravilnosti porazdelitve preživninskega bremena med preživninska zavezanca ob spremembi preživnine kot posledice spremembe okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Povedano drugače, relevantno vprašanje je, ali sodišče potem, ko ugotovi spremenjene okoliščine, ki narekujejo spremembo preživnine, preživnino določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR) ali pa je kakorkoli omejeno z načinom oziroma kriteriji, ki jih je sodišče upoštevalo ob prvi (prejšnji) določitvi preživnine.

10. Višje sodišče v izpodbijani sodbi sicer govori o dveh „metodah“, ki ju sodišča uporabljajo pri odločanju o spremembi z izvršilnim naslovom določene preživnine. Vendar pa niti v odločbi VSL 2123/1999(1), ki jo citira in ki naj bi bila očitno v prid stališču revidenta, ni zastopano stališče, da se preživnina ob spremembi ne določi upoštevajoč novo ugotovljene potrebe otroka ter preživninske zmožnosti zavezancev. V primeru, na katerega se sklicuje revident,(2) pa je sodišče navedlo, da so spremenjene okoliščine pogoj za presojo utemeljenosti zahtevka po višini, vendar pa spremenjenih okoliščin ni ugotovilo; primerjava s to zadevo že zato ni povsem ustrezna. Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča(3) (in tudi višjih sodišč(4)) kaže, da se pravzaprav v vseh odločbah pri spremembi preživnine poudarja „dvofaznost“ postopka: najprej mora sodišče ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine glede katere (ali glede več) od za določitev preživnine odločilne dejanske okoliščine (potrebe otroka, preživninske možnosti matere in preživninske možnosti očeta) prišlo do spremembe, ki narekuje spremembo višine preživnine po 132. členu ZZZDR, nato pa mora sodišče ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine tako, da z oceno njihovega pomena uporabi ustrezni pravni standard iz 129. člena ZZZDR, to pa je preživnina v skladu s potrebami upravičenca in zmožnostmi preživninskega zavezanca. Ob ugotovljenih spremenjenih okoliščinah je torej treba znova presoditi o višini preživninskega prispevka v sorazmerju z zmožnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.(5)

11. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je takšna presoja spremenjenih okoliščin in njihovega vpliva na spremembo določene preživnine pravilna in tako z odgovorom na v tej zadevi dopuščeno vprašanje potrjuje dosedanjo sodno prakso. Spremenjene okoliščine, na podlagi katerih se določi preživnina, namreč nujno vodijo k iskanju novega vrednotnega razmerja med vsemi tremi dejavniki, ki vplivajo na določitev višine preživnine - tako v razmerju otroka do obeh staršev (kjer gre za pravico oziroma dolžnost preživljanja) kot v razmerju med staršema kot preživninskima zavezancema (ko gre za porazdelitev preživninskega bremena). Preživnina se lahko določi ali pa spremeni le tako, da se upoštevajo konkretne okoliščine ob sojenju. Edino na ta način je mogoče tudi zagotoviti koristi otroka. V korist otroka namreč nikakor ne more biti stališče, po katerem bi se našlo novo sorazmerje ob istočasnem upoštevanju prejšnjega tako, da se presodi, kolikšen del potreb otroka je ostal ob prvi določitvi preživnine nepokrit (s strani enega preživninskega zavezanca in prenesen na drugega), ker mora tolikšen del (s strani istega zavezanca) ostati nepokrit tudi v bodoče; ali pa morda bolj konkretno: ker se ob prvem sojenju niso upoštevali npr. stroški za učbenike, se tudi ob spremembi ne bodo.(6) Tak pristop je napačen. Takšnih ob prvem odločanju obstoječih, pa ne (pravilno) upoštevanih okoliščin (bodisi zaradi neustrezne porazdelitve preživninskega bremena bodisi zaradi neupoštevanja ali nepravilnega upoštevanja obstoječih stroškov) le ni mogoče šteti za spremenjene okoliščine, ki bi bile same po sebi razlog za spremembo višine preživnine. Ko pa so spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca ugotovljene, te nujno terjajo novo vrednotenje in iskanje ustreznega ravnovesja pri porazdelitvi preživninskega bremena.

12. Vrhovno sodišče torej na prvo dopuščeno vprašanje odgovarja, da sta sodišči uporabili pravilno metodo pri odločitvi o zvišanju preživnine, saj sta morali po ugotovitvi spremenjenih potreb upravičenca ali/in zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen ZZZDR), spremeniti višino preživnine glede na (spremenjene) potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). S tem nista posegli v institut pravnomočnosti, saj zakon sam v 132. členu ZZZDR določa pogoje za poseg v pravnomočno sodno odločbo, prav tako pa tudi nista obšli določb ZPP o pravnih sredstvih zoper njo, saj institut spremembe preživnine po 132. členu ZZZDR ne omogoča takšne interpretacije.

13. Drugo vprašanje, glede katerega je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, se glasi: Ali je tožba za zvišanje preživnine, v kateri niso zatrjevane in vrednostno izkazane spremenjene okoliščine, sklepčna? Toženec meni, da je odločitev v izpodbijani sodbi glede tega vprašanja napačna zaradi zmotnega pristopa, katere okoliščine sme sodišče upoštevati pri odločitvi o zvišanju preživnine. Zakonita zastopnica je namreč natančno po višini specificirala mesečne stroške vsakega od otrok, ni pa navedla, kakšni so bili ti stroški ob prvotni določitvi preživnine v sodni poravnavi. Zato niti ni mogoča primerjava, za koliko so se stroški res povečali. Vrhovno sodišče se sicer strinja, da morajo biti že ob prvem odločanju o preživnini, in to tudi v primeru, če se preživnina določi s sodno poravnavo, natančno ugotovljene potrebe otrok in preživninske zmožnosti zavezancev. To je potrebno ne le zaradi pravilnega upoštevanja standarda iz 129. člena ZZZDR oziroma v primeru sodne poravnave presoje, ali je ta v skladu z interesi otroka (drugi odstavek 412. člena ZPP), pač pa tudi zaradi kasnejše (lažje) presoje nastopa spremembe okoliščin, ki vplivajo na spremembo preživnine. Vendar pa je Vrhovno sodišče v skladu s predlogom za dopustitev revizije vprašanje dopustilo za primer, če bi se izkazalo, da je glede prvega vprašanja obrazložitev sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna, saj bi (šele) tedaj postalo relevantno. Tako pa ob odgovoru, da za spremembo preživnine zadošča, da je sodišče ugotovilo, da je prišlo do spremembe okoliščin, na podlagi katerih je bila določena, zadošča tudi, da je tožbena trditvena podlaga ponudila sedanje stroškovno ovrednotene potrebe otrok.

14. Tretje in četrto dopuščeno vprašanje se glasita: Ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da so bile trditve toženca glede pravne narave delne odpovedi zahtevku za povračilo vlaganj preveč posplošene in dokazno nepodprte (da torej toženec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 212. člena ZPP) ter nesklepčne oziroma ali je pritožbeno sodišče s tem stališčem tožencu kršilo pravico do izjave (22. člen Ustave)? Ali je pritožbeno sodišče toženca prikrajšalo za materialno procesno vodstvo iz drugega odstavka 351. člena ZPP, s tem ko je štelo, da so njegove trditve glede pravne narave delne odpovedi zahtevku iz naslova vlaganj zaradi spremembe materialnopravnega stališča postale pravno relevantne, in hkrati presodilo, da so preveč splošne, da bi jih lahko upoštevalo oziroma ali gre v tem delu za sodbo presenečenja (22. člen Ustave)?

15. Toženec poudarja, da se je s sodno poravnavo nasproti zakoniti zastopnici tožnikov, njenim staršem in tretjim osebam pod pogojem, da mu zakonita zastopnica plača 8.000,00 EUR, odpovedal zahtevkom v zvezi s povračilom njegovih vlaganj v hišo njenih staršev. Toženčev vložek je bil dejansko bistveno višji, v višini cca 30.000,00 EUR. Odpoved zahtevku za povrnitev vlaganj je v kontekstu celotne sodne poravnave po stališču toženca treba razumeti kot vnaprejšnje plačilo dela preživnine za otroka. Ravno zato je bil znesek mesečne preživnine v poravnavi določen v znesku, ki ni pokrival vseh potreb otrok. Zakonita zastopnica teh toženčevih navedb ni prerekala, zato dejstvo ni sporno, dogovor pa je potrdilo tudi sodišče, saj ni ugotovilo, da bi bila tako določena višina preživnine v nasprotju s koristjo otrok. Sodišče druge stopnje je drugače kot sodišče prve stopnje te navedbe štelo za relevantne, vendar naj bi jih ne bilo mogoče upoštevati, ker naj bi bile presplošne in dokazno nepodprte. Toženec takšno stališče šteje za zmotno, saj je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Ker sodišče zato ni upoštevalo njegovih relevantnih navedb, je kršilo toženčevo pravico do izjave ter posledično 355. člen ZPP. Kljub temu da Vrhovno sodišče ni dopustilo tega pravnega vprašanja, vztraja, da je sodišče druge stopnje nedovoljeno spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, s čimer je toženca prikrajšalo za pravico do izjave. Za primer, če bi tudi Vrhovno sodišče presodilo, da so bile trditve glede odpovedi zahtevku iz naslova vlaganj preveč posplošene, pa toženec trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP in mu omogočiti, da dopolni navedbe, tožečo stranko pa pozvati, da nanje odgovori, tako pa je bil prikrajšan za materialno procesno vodstvo.

16. Pred odgovorom na ti dve dopuščeni vprašanji Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni nikakršnih zaključkov o tem, ali sta stranki sklenili dogovor z vsebino, kot ga zatrjuje tožnik, in da njegovega obstoja tudi ni mogoče šteti za priznanega v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Ni namreč res, da tožeča stranka ni oporekala trditvam o toženčevem vložku 30.000,00 EUR v nepremičnino tožnikovih starih staršev. Na toženčevo (tedaj po višini še neopredeljeno) navedbo v odgovoru na tožbo o vlaganjih in sprejemu nižjega zneska, ker naj bi se preostali del štel za plačilo preživnine za otroka, je namreč v vlogi z dne 12. 5. 2014 med drugim navedla, da je toženec na poravnavo pristal, ker se je zavedal, da bi težko uspel v morebitnem sporu, povezanem z vlaganjem v nepremičnino staršev matere tožnikov, istočasno pa mu je simbolično določen znesek preživnine ustrezal, v nadaljevanju pa je ocenila, da ta vprašanja niso relevantna za preživljanje otrok in se zato izrecno omejila pri podaji procesnega gradiva v tej smeri. Sodišče prve stopnje je glede na svoje materialnopravno stališče o nedopustnosti takšnega dogovora (18. točka obrazložitve sodbe prve stopnje) očitno sledilo stališču tožeče stranke, saj bi moralo v nasprotnem primeru tudi njo v okviru materialnopravnega procesnega vodstva ustrezno poučiti. Glede na navedeno pa nikakor ni mogoče slediti trditvam toženca, da tožeča stranka njegovih navedb ni prerekala. Sodišče druge stopnje sicer ni potrdilo zaključka sodišča prve stopnje o nedopustnosti takšnega dogovora, pač pa je v zvezi s tem zapisalo, da se ni „potrdila navedba, da je v poravnavi določena višina preživnine predstavljala zaradi delne odpovedi zahtevku za povrnitev višjega zneska vlaganj v nepremičnino staršev zakonite zastopnice dejansko vnaprejšnje plačilo dela preživnine za oba otroka“ ter nato nadaljevalo, da so bile te navedbe preveč posplošene. Vrhovno sodišče v sklepu II DoR 100/2015 ni dopustilo revizije glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem zapisom nedovoljeno spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje. Ocenilo je namreč, da ni šlo za spremembo dejanskega stanja, pač pa zavrnitev toženčevih ugovorov kot premalo konkretiziranih. Kot že povedano uvodoma v tej točki obrazložitve, je torej dejansko izhodišče nadaljnje presoje, da ugotovitev o morebitnem dogovoru ni, pravno izhodišče pa, ali je takšen dogovor sploh dopusten in če je, na kakšen način ga je treba upoštevati ter zadostnost ponujenega procesnega gradiva za to.

17. Toženec in mati tožnikov sta v razveznem postopku P 810/2007 pred Okrožnim sodiščem v Kopru sklenila sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila o varstvu in vzgoji skupnih otrok, preživnini, ki jo mora za njuno preživljanje plačevati toženec, ter stikih otrok (1. in 7. točka poravnave), obenem pa sta uredila tudi medsebojna premoženjska razmerja (2. - 6. točka poravnave). Iz 5. točke poravnave ne izhaja, da bi se toženec odpovedal zahtevkom iz skupnega premoženja oziroma zahtevkom iz naslova vlaganj v hišo staršev matere tožnikov na račun (delnega) vnaprejšnjega plačila preživnine za otroka. Zato s tem, ko je sodišče takšno poravnavo dovolilo oziroma v okviru presoje po drugem odstavku 412. člena ZPP ni ugotovilo, da bi poravnava ne bila v skladu z interesi otrok, ni potrdilo tudi zatrjevanega dogovora o vnaprejšnjem plačilu dela preživnine in odpovedi toženca terjatvam iz skupnega premoženja oziroma zaradi vlaganj v tujo nepremičnino.

18. Osrednje vprašanje zadeve je pravzaprav vprašanje dopustnosti dogovora, s katerim zakonca svoja iz skupnega premoženja izvirajoča premoženjska razmerja uredita z določenim vplivom na porazdelitev preživninskega bremena, ki ga imata do skupnih otrok, ali povedano drugače, dopustnost dogovora, s katerim eden od zakoncev prepusti drugemu zakoncu skupno premoženje ali njegov del, zato pa drugi zakonec prevzame večji del preživninskega bremena, kot bi ga, upoštevajoč dejavnike iz 129. člena ZZZDR. Ali je takšen dogovor nedopusten, ker ni v skladu s koristmi otrok?

19. Smisel preživnine je v sprotnem zagotavljanju finančnih sredstev za življenje. Zato je pravilo, da se preživnina določi v mesečnem znesku vnaprej (131.c člen ZZZDR), za mladoletne otroke pa še, da se plačuje v denarju (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR). S sporazumom z v prejšnji točki obrazložitve navedeno vsebino se od tega odstopa, saj se preživnina „plača“ nedenarno (z odpovedjo terjatvi ali prepustitvijo premoženja) in vnaprej za neko (ne)določeno obdobje. Vrhovno sodišče je od načelne strogosti določbe prvega odstavka 131.a člena ZZZDR, ki predvideva denarno preživnino za mladoletne otroke, že odstopilo v primerih, ko se preživninska zavezanca tako dogovorita.(7) Resda zavezanec ne more sam izbrati, na kakšen način bo izpolnjeval svojo preživninsko obveznost do mladoletnega otroka, ampak mora preživnino dajati v denarju; roditelju, pri katerem je otrok, mora biti namreč prepuščena ocena, za katere koristi otroka bo denar porabljen. Vendar, kadar sta preživninska zavezanca sporazumna, da se določene koristi otroka krijejo na drugačen način, ni razlogov za sklepanje, da za koristi otroka ne bo ustrezno poskrbljeno. Sporazum, kakršnega naj bi starša tožnikov sklenila v konkretnem primeru, pa je kompleksnejši in glede na to, da odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka (128. člena ZPP), zahteva skrbnejšo presojo, ali je rešitev premoženjskih vprašanj njunih staršev v povezavi s porazdelitvijo preživninskega bremena taka, da varuje njune koristi ali ne. Po presoji Vrhovnega sodišča pa kar vnaprejšnja opredelitev takšnega dogovora za nedopustnega in v nasprotju s koristmi mladoletnih otrok (kot izhaja iz 18. točke obrazložitve sodbe prve stopnje) ni mogoča. Če otrok vendarle prejema določeno mesečno preživnino, ugodnejše premoženjske razmere preživninskega zavezanca, zoper katerega drug zavezanec ne uveljavlja terjatve ali mu prepusti premoženje, pa zagotavljajo pokrivanje njegovih potreb, koristi otroka niso ogrožene. Ob korektnem upoštevanju koristi otrok na eni strani ter premoženjskih interesov in zmožnosti zavezancev na drugi strani je takšen sporazum dopusten.

20. Presoja zatrjevanega sporazuma v obrazloženem pomenu je s strani sodišč prve in druge stopnje izostala, vendar pa je treba nadalje upoštevati, da sporazuma ni mogoče uresničevati na škodo mladoletnih otrok. To pomeni, da mora tudi v primeru, ko se spremenijo okoliščine, pomembne za določitev preživnine, dejansko preživljanje otrok ostati na ravni njihovih potreb. Če mati tožnikov to zmore tudi v spremenjenih okoliščinah, ni ovir, da bi se sporazum med staršema še naprej izvrševal; če pa ni tako, ima preživljanje otrok prednost in premoženjskega razpolaganja preživninskega zavezanca ni mogoče upoštevati v tem smislu, da bi bil prost nadaljnje preživninske obveznosti, ki presega znesek, ki je bil prej določen oziroma dogovorjen.(8) Sodišče prve in druge stopnje sicer nista posebej ugotavljali, ali mati tožnikov to zmore tudi v spremenjenih okoliščinah, ko se preživninske potrebe otrok povečale, sama pa je ostala brez zaposlitve, vendar pa dejanske ugotovitve omogočajo tudi to presojo in kažejo, da tega ne zmore. Ker ima torej preživljanje otrok prednost, toženčeve zatrjevane odpovedi terjatvi na račun vnaprejšnjega plačila preživnine ni mogoče upoštevati v tem smislu, da bi bil (tudi ne v določenem razmerju) prost nadaljnje preživninske obveznosti, ki presega dogovorjen znesek. Okvir preživninske pravde pa bi tudi presegalo ugotavljanje in morebitno „poračunavanje“ na ta način že dane preživnine. Ne le zato, ker je obveznost iz preživninskega razmerja samostojna in nepobotljiva (5. točka 316. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), pač pa tudi zato, ker bi se pravda za preživljanje mladoletnih otrok nedopustno napolnila z vsebinami (kompleksnejših) premoženjskih razmerij med zakoncema, odločitev o dolžnosti sprotnega zagotavljanja sredstev za preživljanje mladoletnih otrok pa s tem tudi časovno nesorazmerno in negotovo dolgo odlagala v prihodnost, kar bi bilo v nasprotju z njihovimi koristmi in samim smislom preživljanja. Zato se v tudi takšnih primerih preživnina določi tako, kot je bilo že pojasnjeno v odgovoru na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje, premoženjska razmerja pa morata rešiti bivša zakonca. Institut, ki jima to glede na že sklenjen dogovor v obliki sodne poravnave v primerih, ko sama tega ne zmoreta, omogoča, je ti. clausula rebus sic stantibus, zakonska ureditev tega instituta (112. - 115. člen OZ) pa obenem opredeljuje stopnjo skrbnosti strank in jih napotuje, katere okoliščine morata upoštevati že ob sklepanju sporazuma, s katerim istočasno urejata medsebojna razmerja iz skupnega premoženja in preživninske obveznosti do mladoletnih otrok na način, da ureditev premoženjskih razmerij (v določeni meri) vpliva na porazdelitev preživninskega bremena med njiju.

21. Kratek odgovor, ki izhaja iz obrazloženega, na tretje in četrto dopuščeno vprašanje je torej, da procesno gradivo, ki ga je ponudil toženec v zvezi z zatrjevanim dogovorom med staršema mladoletnih tožnikov, ni bilo potrebno, ker je z njim zatrjeval dejstva in predlagal dokaze, ki v postopku odločanja o spremembi preživnine zaradi spremenjenih okoliščin niso relevantni. Iz istega razloga tudi ni bilo potrebe po materialnem procesnem vodstvu po 285. členu ZPP zaradi ugotovitve spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja glede tega dogovora.

22. Peto vprašanje, glede katerega je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, se glasi: Ali je presoja sodišč, da zakoniti zastopnici ni mogoče očitati brezbrižnosti pri iskanju zaposlitve, materialnopravno pravilna oziroma ali je zakoniti zastopnik preživninskega upravičenca po izgubi zaposlitve dolžan iskati le zaposlitev, ki ustreza njegovi izobrazbi in pričakovanjem? Toženec trdi, da je treba za preživetje otrok opravljati tudi delo, ki morda zahteva nižjo stopnjo izobrazbe in je slabše plačano od prejšnje zaposlitve in morda ne ustreza pričakovanjem. Zato za zmotno označuje stališče, da zakoniti zastopnici ni mogoče očitati brezbrižnosti pri iskanju zaposlitve, ker ni iskala službe natakarice. Trdi, da je delo natakarja s krajšim usposabljanjem zmožen opravljati praktično vsakdo, dejstvo, da tega ni pripravljena opravljati, pa kaže, da ni pripravljena opravljati vsakega dela, ki bi njej in tožnikoma omogočalo preživetje in ji je lažje breme prevaliti na toženca. Stališči sodišč prve in druge stopnje šteje za nasprotni obstoječi sodni praksi.

23. Vrhovno sodišče je v številnih odločbah zapisalo, da je treba zmožnosti staršev presojati široko. Upoštevati je treba njihovo splošno pridobitno sposobnost, tj. sposobnost delati in pridobivati dohodek (strokovno usposobljenost in možnosti zaposlitve) in ne le dejansko izkazani dohodek.(9) Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti.(10) Na revizijskim podobne pritožbene očitke je pritožbeno sodišče odgovorilo kratko, da je zaključek sodišča prve stopnje, da materi tožnikov ni mogoče očitati brezbrižnosti, prepričljiv kljub zbadljivi pripombi pritožbe. Gre za dejanski zaključek. Izvajanja revizije temeljijo na predvidevanjih o lažji zaposlitvi v gostinstvu na Obali, ponujeni pa niso nobeni konkretnejši podatki o resnični možnosti zaposlitve v tem poklicu. Tako gre zgolj sklepanje, da bi mati tožnikov zaposlitev natakarice dobila, in na tem sklepanju temelječ zaključek, da, ker je ne išče, ni pripravljena narediti vse za preživljanje otrok. Odločitvi sodišč druge in prve stopnje, ki takšnim predvidevanjem nista sledili, zato nista v nasprotju z dosedanjo sodno prakso.

24. Šesto in sedmo dopuščeno vprašanje se nanašata na ustreznost obrazložitve sodbe višjega sodišča in se glasita: Ali je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeni očitek, da bi bilo treba pri presoji premoženjskega stanja toženca v zvezi z višino preživnine upoštevati tudi njegove kreditne obveznosti oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave? Ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri oceni mesečnih stroškov otrok nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave?

25. Toženec trdi, da je sodišče druge stopnje kršilo njegovo pravico do pravnega sredstva in pravico do izjave, in sicer tisti vidik, ki stranki zagotavlja pravico do obrazložene sodne odločbe, saj ni odgovorilo na obširne pritožbene očitke o napačnem materialnopravnem izhodišču glede upoštevanja njegovih kreditnih obveznosti in o napačno ugotovljenem dejanskem stanju o mesečnih stroških otrok. Stališče o neupoštevanju kreditnih obveznosti po njegovem mnenju pomeni prevelik poseg v njegovo svobodo ravnanja na premoženjskem področju (33. člen Ustave), saj bi moral pri odločanju o kreditu vedno računati še z morebitnim povišanjem preživninske obveznosti zaradi izgube službe matere tožnikov, kar bi mu narekovalo vsakokratno posvetovanje z njo glede varnosti zaposlitve. To je absurdno in kaže na pretiran poseg v svobodo ravnanja na premoženjskem področju, takšno stališče pa je tudi nepravično, saj si je toženec ravno s temi krediti reševal stanovanjski problem. V pritožbi pa je tudi uveljavljal, da zakonita zastopnica kljub izgubi zaposlitve ni prilagodila svojega življenjskega sloga in sloga otrok in zato stroški, ki jih je navajala za potrebe tožnikov, niso verodostojni.

26. Ustaljeno stališče sodne prakse(11) je, da je procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Zato ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli in izreče o vsaki posamični navedbi iz pritožbe. Včasih (zlasti ko pritrjuje pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje in njegovim dejanskim zaključkom) zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe in ni dolžno ponavljati argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, in zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. To pa iz obrazložitve sodbe druge stopnje izhaja, saj je razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti tožnika (2. točka obrazložitve), ki pa jih je ob potrditvi ugotovljenih spremenjenih okoliščin (5. točka obrazložitve) tudi glede ugotovljenih kriterijev iz 129. člena ZZZDR zavrnilo kot neutemeljene (6. točka obrazložitve). Res sodišče ni direktno odgovorilo na očitka, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino mesečnih potreb otroka in preživninskih zmožnosti toženca, vendar pa je že sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in natančno ugotovilo tako mesečne potrebe otrok kot materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev. Pritožbeno sodišče je to potrdilo z zapisom, da ugotovljene potrebe niso pretirane in ta način implicite ustrezno odgovorilo na drugačne toženčeve trditve. Sodbi sodišča prve in druge stopnje namreč tvorita logično celoto in zato podrobno argumentiranje vseh tistih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, ni ponovno potrebno.

27. Prav tako v izpodbijani sodbi tudi ni izrecnega odgovora na očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju materialnih in pridobitnih zmožnosti toženca ne bi smelo upoštevati njegovih kreditnih obveznosti, vendar pa je stališče sodne prakse(12) o tem vprašanju povsem jasno in enotno in v skladu s tem je tudi odločitev sodišča prve stopnje. Zato je očitno, da toženčevih pritožbenih trditev sodišče druge stopnje ni štelo za utemeljene, enako pa revizijske trditve ocenjuje tudi Vrhovno sodišče. Podobno, kot je v zvezi s prej dopuščenim pravnim vprašanjem ugotavljal sam revident, ima preživljanje otroka prednost in preživninski zavezanci morajo otroku zagotavljati njegove koristi in poskrbeti za njihovo preživljanje, tudi na račun lastnega usklajevanja, prilagajanja ali celo odpovedovanja. Že zgolj izvrševanje roditeljske pravice in ravnanje v otrokovo korist (skrb za njegovo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj, usposobitev za samostojno življenje, zadovoljevanje materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb) zahteva od roditeljev medsebojno usklajeno ravnanje in sodelovanje. Zato kreditnih obveznosti preživninskega zavezanca ni mogoče upoštevati pri presoji njegovih preživninskih zmožnosti, četudi jih ima zato, ker si je moral po odselitvi urediti stanovanjske razmere. Takšno stališče tudi ne predstavlja nesorazmernega posega v svobodo ravnanja na premoženjskem področju, pač pa zgolj in samo zagotavljanje koristi otroka.

28. Vrhovno sodišče tako na zadnji dve dopuščeni vprašanji odgovarja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje ustreza in zadošča standardu obrazložene sodne odločbe, zato ni podana zatrjevana kršitev njegovih ustavnih pravic (iz 22. in 25. člena Ustave), pa tudi ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se tičejo ustreznosti obrazložitve sodbe druge stopnje (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ali kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

29. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

30. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 413. členom ZPP, saj Vrhovno sodišče sodi, da uspeh strank v postopku ni edini relevantni kriterij za odmero stroškov revizijskega postopka.

(1) Relevantni del obrazložitve je naslednji: „Ko sodišče odloča o spremembi višine preživninske obveznosti mora torej ugotoviti v čem se je sorazmerje med tremi odločilnimi dejavniki spremenilo oziroma ali tako ugotovljeno sorazmerje na podlagi povečanja tako možnosti zavezancev kot potreb upravičencev narekuje zvišanje preživnine. Predpogoj za takšno ugotavljanje pa je, da sodišče ugotovi, kakšne so bile možnosti staršev in potrebe otrok tako pred kot po nastanku spremenjenih razmer. Vse navedeno so tudi razlogi, ki morajo biti navedeni v sodbi, s katero se višina prispevka za preživljanje spremeni.“

(2) VSL IV Cp 16/2013, katerega jedro, objavljeno v bazi IUS INFO, se glasi: Tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine ne more biti utemeljen, če se okoliščine (glede potreb otroka ali zmožnosti preživninskega zavezanca) od zadnje določitve preživnine (v sodni poravnavi v postopku za zvišanje preživnine) niso bistveno spremenile, pri čemer se tožnica ne more sklicevati na okoliščine, ki so obstajale že v tedanjem postopku.

(3) Npr. II Ips 23/1996, II Ips 296/1997. (4) Tako npr. odločbe VSL IV Cp 3437/2015, IV Cp 703/2012, IV Cp 1689/2014. (5) Tako tudi Mateja Končina Peternel, Nekatera vprašanja v zvezi z družinskopravnimi spori, Pravosodni bilten, št. 1/2005, stran 43. (6) Strošek bi tako ves čas, dokler obstaja dolžnost preživljanja, poleg preživnine bremenil le enega od zavezancev ne glede na to, ali bi ga zmogel. (7) Npr. II Ips 860/2008, II Ips 307/2007. (8) II Ips 85/1999. (9) II Ips 171/94. (10) II Ips 970/2007. (11) Npr. II Ips 233/2014, II Ips 482/2008, II Ips 29/2013, II Ips 102/2013. (12) Npr. II Ips 107/2005, II Ips 368/2002, II Ips 293/2002, II Ips762/1994.