Jedro

Ni podlage za denacionalizacijo po določbi 4. člena Zakona o denacionalizaciji v primeru, ko iz listin, ki jih je predložila tožnica zahteve za denacionalizacijo, ne izhaja, da je bilo zemljišče podržavljeno na način iz 4. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 193/99-7 z dne 20.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.6.1999. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenska odškodninska družba) odpravila odločbo Upravne enote T. z dne 21.8.1998, s katero je bila upravičenki O.B. priznana odškodnina v znesku 77.991,51 DEM (7.360.104,10 SIT) v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, za nacionalizirano stavbno zemljišče parcela, št. 544/1 v izmeri 1092 m2 in št. 545/3 v izmeri 1819 m2, vl. št. 276 stare zemljiške knjige k.o. T., in zahtevo za denacionalizacijo zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno Š.B. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na tem zemljišču je bila v zemljiški knjigi v korist Š.B. vpisana pravica brezplačnega uživanja. Po njegovi smrti je bila ta pravica na podlagi sklepa o dedovanju vpisana v korist tožnikove matere O.B., njej pa je bilo predmetno zemljišče vzeto iz posesti z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine T. z dne 21.2.1972 in dodeljeno v upravljanje Posebnemu vzgojno izobraževalnemu zavodu T. kot funkcionalno zemljišče ob stavbi v R. ulici v T. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča za denacionalizacijo ni podlage niti v 3. niti v 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskga stanja in kršitve materialnega zakona. Navaja, da je bilo predmetno zemljišče njegovemu pravnemu predniku formalno sicer podržavljeno na podlagi ZNNZGZ, dejansko pa mu je bilo odvzeto že pred uveljavitvijo ZNNZGZ, takoj po osvoboditvi in z njim sam ni mogel razpolagati. Postopek za izročitev predmetnega zemljišča je bil uveden več kot 20 let po dejanski izgubi zemljišča, ker je dejanski uporabnik moral zaradi nameravanega posega v prostor izkazati pravico razpolaganja. Teh okoliščin, bistvenih za odločitev v zadevi, sodišče prve stopnje ni presodilo, to pa je bistvena kršitev določb postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Tožena stranka je zgolj na podlagi formalnih listin, neupoštevaje načelo materialne resnice, napačno ugotovila dejansko stanje. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo napačno uprabljeno tudi materialno pravo, saj gre v tej zadevi za primer iz 4. člena ZDen. Napačen je zaključek sodišča, da zemljišče prejšnjemu lastniku ni bilo podržavljeno neodplačno. Odškodnina je bila plačana dedičem prejšnjega lastnika in sicer v znesku, ki predstavlja le 15,98 % dejanske vrednosti spornih parcel. Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen pritožbeni ugovor nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega zakona. Za navedbe, da sta bili parceli št. 544/1 in 545/3 podržavljeni na način iz 4. člena ZDen, v predloženih upravnih spisih ni podlage. Po navedeni določbi ZDen so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Dejansko stanje, ki ga navaja sodišče prve stopnje izhaja iz listin, ki jih je vložnica zahteve za denacionalizacijo sama predložila. Ker iz teh listin (iz upravnih odločb - akta o podržavljenju in odločbe o odvzemu predmetnih zemljišč iz posesti, kot tudi iz sodne odločbe - sklepa o dedovanju) ne izhaja, da sta bili predmetni parceli podržavljeni na način iz 4. člena ZDen, tudi po presoji pritožbenega sodišča za denacionalizacijo po navedeni določbi ZDen ni podlage. Dejstvo, da je bila odškodnina plačana dedičem in ne prejšnjemu lastniku, pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, ne more vplivati na odločitev v zadevi.

Glede na navedeno je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, razlogi, ki jih pri tem navaja, pa so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in ostalimi podatki v upravnih spisih. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP/99. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.