Jedro

Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik motornega vozila za škodo, v razmerju s stopnjo svoje krivde.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 28.962,00 EUR vsebovan v točki I izreka spremeni v znesek 44.162,00 EUR, znesek vsebovan v točki II izreka se iz zneska 83.443,00 EUR spremeni v znesek 68.243,00 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 302,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo P 737/2014 z dne 16. januarja 2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v višini 28.962,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 6. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica kot voznica osebnega vozila poškodovala v prometni nesreči dne 19. 5. 2006 v Velenju, ko je z osebnim vozilom zapeljala z neprednostne J. ceste na prednostno K. cesto, po kateri je takrat pripeljala zavarovanka tožene stranke, ki je trčila v levo bočno stran tožničinega vozila. Tožnica pri vključevanju v promet z neprednostne ceste na prednostno cesto ni upoštevala prednosti zavarovanke tožene stranke. Zavarovanka tožene stranke pa je neposredno pred obravnavanim škodnim dogodkom vozila s prekoračeno hitrostjo, zato je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 154. člena OZ, ki se uporablja pri nesreči premikajočih se motornih vozil zaključilo, da je tožnica s 60 % sama odgovorna za nastanek škode, zavarovanka tožene stranke pa 40 %. Nato je odločilo o višini pravične denarne odškodnine, katera pripada tožnici. V tej zvezi je sodišče prve stopnje uporabilo določila člena 179 in 182 OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v tem škodnem dogodku utrpela hud pretres možganov z zožano zavestjo še ob prihodu v bolnišnico. Ob pretresu možganov je utrpela tudi poškodbo živca, ki oskrbuje očesno mišico, ki oko odmika navzven. Posledica take poškodbe je postkomocijski sindrom, ki običajno izzveni v roku pol leta do enega leta. Nadalje je utrpela tudi poškodbo živca odmične mišice desnega očesa, ki se je pokazala po ekstubaciji, dan po poškodbi z dvojnim vidom in je bila sanirana s konzervativnim zdravljenjem ter ni pustila nobenih trajnih posledic. Tožnica je utrpela tudi delni izpah 5. ledvenega vretenca s paraparezo, zaradi česar so se poškodovali živčni koreni v spodnjem delu hrbteničnega kanala, pod nivojem hrbtenjače. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo denarno odškodnino v višini 40.000,00 EUR, za strah je prisodilo znesek 5.000,00 EUR, zaradi psihičnih bolečin zaradi skaženosti ji je prisodilo denarno odškodnino v višini 5.000,00 EUR in zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravično denarno odškodnino v višini 70.000,00 EUR. Skupaj je tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 110.000,00 EUR, čemur je prištelo še odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 405,00 EUR. Od celotne odškodnine je nato odštelo že izplačano zavarovalno vsoto iz AO plus zavarovanja s strani Zavarovalnice v višini 48.000,00 EUR in je tako ugotovilo, da znaša pravična denarna odškodnina 72.405,00 EUR. Ker je tožnica v višini 60 % sama odgovorna za nastanek škode, pa ji je tožena stranka v skladu z 965. členom OZ dolžna plačati znesek 28.962,00 EUR. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi, pri čemer je ugotovilo, da znaša uspeh v pravdi tožnice 52 %, uspeh tožene stranke pa 48 %.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji sporna še vrednost 83.443,00 EUR. Po mnenju pritožbe je sodišče pravilno ugotovilo kršitev prometnih predpisov obeh udeleženk obravnavanega škodnega dogodka. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica ravnala v nasprotju z določbo prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, po drugi strani pa je tudi zavarovanka tožene stranke kršila cestnoprometne predpise, ker je vozila na delu cestišča, kjer je hitrost omejena do 40 km/h s hitrostjo 59 km/h. Zavarovanka tožene stranke bi, v kolikor bi vozila v okviru omejene hitrosti, lahko z zaviranjem nesrečo preprečila, zato gre večji delež prispevka k nastali nezgodi ravno zavarovanki tožene stranke. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugotavljalo hierarhijo kršitev cestnoprometnih predpisov. Ugotovljeni procent sokrivde udeležencem v tej prometni nesreči je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno in bi ga moralo porazdeliti tako, da bi ugotovilo, da obstaja 70 % odgovornost zavarovanke tožene stranke in le 30 % soprispevka tožeče stranke. Nadalje se tožeča stranka pritožuje glede načina obračunavanja odškodnine. Tožeča stranka izpostavlja, da je tožnica že prejela izplačano odškodnino iz naslova AO plus zavarovanja. Pri tem tožeča stranka izpostavlja, da je podlaga za izplačilo odškodnine zavarovalnina iz naslova AO plus zavarovanja, ker je podana izključna krivda zavarovanca oziroma vsakokratnega voznika zavarovanega vozila. Tožeča stranka izpostavlja, da ni mogoče prejeti izplačila odškodnine iz AO plus zavarovanja v primeru, če ni voznik vozila, ki je zavarovano po pogojih AO plus in ta voznik ni kriv za nastalo nesrečo. Prav tako je pomembno dejstvo, da je podlaga za izplačilo odškodnine po AO plus druga pogodba, prav tako pa odškodnina iz naslova AO plus zavarovanja ne zajema postavke strahu. Tožnica je iz naslova AO plus zavarovanja prejela odškodnino za tisti del škode, za katerega je bila sama odgovorna. Sodišče prve stopnje je zato način - tehniko obračunavanja višine škode napravilo materialnopravno napačno. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje ponovno odloči o višini krivde zavarovanke tožene stranke in nadalje ugotovi, da odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je po odločitvi sodišča glede temelja povzročila izključno tožnica sama. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

5. Neutemeljena je sicer v delu, kjer zahteva drugačno porazdelitev krivde med obe udeleženki prometne nesreče. V zvezi z odločitvijo o podlagi tožbenega zahtevka je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo drugega odstavka 154. člena OZ - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, po katerem če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki se pritožbeno ne izpodbija, pa je po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo sorazmerje glede na stopnjo krivde obeh udeleženk v prometni nesreči. Pri tem je potrebno upoštevati, da je večji del krivde za nastali škodni dogodek pripisati ravno tožeči stranki, ki se je neprevidno vključevala iz stranske ceste na prednostno cesto in pri tem ni mimo pustila po prednostni cesti prihajajočega vozila. Izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da do nezgode ne bi prišlo, če bi se tožnica pred tem, ko je pričela z vključevanjem v promet na prednostno cestno prepričala, če je cesta prosta, oziroma, če se je mogoče varno vključiti v promet. Prihajajoče vozilo bi bilo mogoče zaznati v ogledalu, ki se nahaja na drugi strani ceste in ga je mogoče videti tudi iz fotografij v času nezgode. Če tožnica vozila v ogledalu iz kakršnegakoli vzroka ni mogla videti, pa bi se ji mimo parkiranih vozil odprla preglednost na večjo razdaljo, ko bi s prednjim delom vozila zapeljala nekoliko oziroma do enega metra na vozišče prednostne ceste. Glede na to, da je bilo vozilo zavarovanke tožene stranke na mesto trčenja oddaljeno okoli 1,2 metra od desnega roba, v tem primeru do trčenja ne bi prišlo. Iz teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tako mogoče zaključiti, da je večji delež sokrivde mogoče pripisati ravno tožeči stranki. Zavarovanka tožene stranke je na drugi strani prekoračila hitrost, ki je na tem delu cestišča omejena na 40 km/h. Vozila je s hitrostjo 59,2 km/h in če bi vozila okoli 40 km/h bi lahko ob močnem zaviranju osebno vozilo zaustavila na razdalji okoli 16 metra pred zadetjem. Iz okoliščin primera se tako izkaže, da je na strani tožeče stranke moč ugotoviti več elementov, ki so prispevali k nastanku prometne nesreče kot je opisano zgoraj in je zato sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo krivdo, saj gre za obojestransko krivdo obeh udeleženk in zato odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki mu je nastala v sorazmerju s stopnjo svoje krivde in stopnja krivde tožeče stranke je tako 60 %, stopnja krivde zavarovanke tožene stranke pa 40 %. Zato pripada tožeči stranki 40 % odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala v tem škodnem dogodku.

6. Po določbi člena 179 OZ - denarna odškodnina, za prestane telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pravično denarno odškodnino določi sodišče. Sodišče prve stopnje je odločilo, da pripada tožeči stranki pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 110.000,00 EUR in za premoženjsko škodo 405,00 EUR. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno odštelo od te prisojene pravične denarne odškodnine znesek 48.000,00 EUR, katerega je tožnica prejela kot zavarovalno vsoto iz AO plus zavarovanja s strani Zavarovalnice. Ta znesek dejansko predstavlja plačilo tistega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo, za katerega je tožnica sama odgovorna in tako bi moralo sodišče prve stopnje pravilno ta znesek upoštevati v višini 60 % njene sokrivde, saj je za to obliko zavarovanja tožeča stranka dejansko zavarovala svojo krivdo za nastanek nepremoženjske škode. Glede na soprispevek tožnice tožnici pripada 44.000,00 EUR, ker je sama kriva za 66.000,00 EUR. To pomeni, da odškodnina, katero je prejela iz naslova AO plus zavarovanja ne dosega njene krivde in s tem plačilom ni v celoti pokrila svojega soprispevka v znesku 66.000,00 EUR. Dobila je le 48.000,00 EUR, zato s tem izplačilom ni v celoti pokrita njena pravična denarna odškodnina v njenem lastnem deležu. Zato gre tožnici 44.000,00 EUR za nepremoženjsko škodi in pa še 40 % od 405,00 EUR premoženjske škode, kar je 162,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je tožnica upravičena do povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode s strani tožene stranke v skupnem znesku 44.162,00 EUR. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v tej zvezi, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremenilo zneska vsebovana v točki I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje in je tako tožeča stranka upravičena do izplačila odškodnine v znesku 44.162,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je potrebno zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Tožeča stranka predlaga tudi spremembo izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Glede na dejstvo, da se je zoper sodbo pritožila samo tožeča stranka, sodišče druge stopnje ne more poseči v izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, kajti ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP se izkaže, da je tožeča stranka dejansko uspela le z 39,3 % v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa je sicer prisodilo 52 % uspeh v pravdi. Zato sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tožeče stranke ni poseglo v izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

8. Sodišče druge stopnje pa je tožeči stranki prisodilo pritožbene stroške v skupnem znesku 302,15 EUR, pri čemer je uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Za tožečo stranko je na pritožbeni stopnji bilo spornih skupaj še 83.443,00 EUR, sodišče druge stopnje pa je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako da je že prisojeno denarno odškodnino zvišalo za 15.200,00 EUR in ta znesek predstavlja uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku, kar znaša 18,2 %. Tožeča stranka je priglasila kot svoje pritožbene stroške nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 1.340,80 EUR po tar. št. 6002 pavšalni znesek v znesku 20,00 EUR in po tar. št. 6007 22 % DDV. Temu znesku je potrebno prišteti še takso za pritožbo v znesku 1.671,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 3.331,17 EUR. Ob njenem doseženem 18,2 % uspehu na pritožbeni stopnji pa se tako izkaže, da mora tožena stranka tožeči povrniti njene pritožbene stroške v skupnem znesku 606,27 EUR, na način kot je to odločeno v izreku o pravdnih stroških, nastalih na drugi stopnji, vsebovanem v izreku sodbe sodišča druge stopnje.