Jedro

Tisti, ki se sklicuje na dogovor o posegu na sosedovo zemljišče, mora za to predlagati dokaze.

V pritožbi toženec ne more predlagati novih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna odstraniti ves material - skale, kamenje in zemljo, ki ga je dne 3.9.1998 nasula na parcelo št. 367/42 k.o. ..., ter da se mora v bodoče vzdržati takšnih in podobnih motilnih dejanj, tožnikoma pa je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 119.408,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep se je pritožila tožena stranka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je z gradbenim strojem dejansko zrinila zemljo s svoje parcele na parcelo tožnikov, vendar v dogovoru in v soglasju s tožečima strankama, zaradi česar dejanje nima značaja motenja posesti. Nadalje je navedla, da zapis o zaslišanju tožene stranke in priče N. H. na glavni obravnavi dne 11.10.1999 ni popoln in ni odraz njune smiselne izpovedbe. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja predlaga dodatno zaslišanje toženca in priče N. H. o zatrjevanem obstoju dogovora glede odstranitve kamenja.

Pritožba ni utemeljena.

Nihče ne sme uporabljati proti drugemu prisile in ne omejevati njegovih pravic, razen v primerih, ki jih predpisuje zakon. Posest je pravno varovana, zato nima nihče pravice posegati vanjo. Namen posestnega varstva je predvsem preprečevanje, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic, cilj je torej, da ostane samovolja neuspešna oziroma brez zaželjenega rezultata. V postopku v sporih zaradi motenja posesti se zato sodišče ne spušča v ugotavljanje pravice do posesti, niti ne ugotavlja kakšne druge pravice. Bistvenega pomena so vprašanja ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari, to je ali je tožnik aktivno legitimiran, ali je bila posest res motena, ali je toženec tisti, ki je posest motil, ali dejanje, ki je bilo motilno res pomeni motenje ter ali je to dejanje samovoljno in protipravno. V sporih zaradi motenja posesti torej sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da čeprav so se pravdne stranke verjetno res pogovarjale o možnosti, da bi tožena stranka tožečima strankama narinila zemljo, ki se je nahajala na njegovem zemljišču, pa do končnega sporazuma ni prišlo. Toženec natančnega sporazuma tudi ni izkazal, prav tako pa ni bil dosleden pri svojem izpovedovanju, saj je hkrati govoril, da se je tožnik strinjal z njegovim predlogom, da naj bi zemljo in kamenje zrinil na njuno parcelo, po drugi strani pa tudi, da do dogovora ni prišlo, ker je tožnica predlagala naj zemljo in kamenje rajši odpelje v jamo. Edina priča, ki je bila prisotna pri dogovarjanju je toženčeva žena, ostale priče, ki so o tem izpovedovale pri dogovarjanju niso bile prisotne in dogovora niso slišale neposredno.

Pritožnik v pritožbi navaja, da je protokolacija izpovedb toženca in priče N. H., ki sta bila zaslišana na glavni obravnavi dne 11.10.1999, netočna in da ne odraža njune smiselne izpovedbe na glavni obravnavi. Določba 124. člena Zakona o pravdnem postopku ( Ur. l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) pravi, da se zapisnik sestavlja tako, da predsednik senata glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati naj se jim prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika.

To pravico imajo tudi druge osebe, katerih izjava je vpisana v zapisnik in sicer glede tistega dela zapisnika, v katerem je zapisana njihova izjava. Kar je bilo treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika. Na zahtevo teh oseb pa se v zapisnik vpišejo tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. Toženec oziroma priča N. H. bi morala svoje ugovore glede protokolacije njunih izpovedb podati preden sta podpisala zapisnik, tako, da je neupoštevana trditev v pritožbi, da zapisnik ne vsebuje smiselne izpovedi toženca in njegove žene.

Pritožnik je v pritožbi tudi predlagal, naj se ponovno zaslišita toženec in priča N. H.. Člen 286. ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so pomembna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjaviti o navedbah in predlaganih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v primeru, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. V skladu z določbo 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. V pritožbi pritožnik ni izkazal obstoja razlogov v smislu drugega odstavka 286. in 337. člena ZPP.

Zaradi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 365 tč. 2 ZPP).