Jedro

Materialnopravno pravilno pa je tudi odločeno, da za škodo, ki jo je utrpel tožnik, v celoti odgovarja toženka. Tožnik se je poškodoval pri seskoku z vojaške ovire imenovane "žirafa". Vodnik, ki bi moral nadzirati izvedbo vaje, je prišel na vežbališče z zamudo. Zato so vojaki izvedli vajo brez predhodnega ogrevanja. Tožnik se je poškodoval pri seskoku z višine najmanj treh metrov, seskočiti pa je moral na "trdo podlago". Navedene ugotovitve sodišč druge in prve stopnje ne dokazujejo le, da toženki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, ampak dokazujejo celo obstoj njenih opustitev pri izvedbi vaje (tožnik in drugi vojaki so morali izvesti vajo neogreti, doskok z višine treh metrov ali celo več, pa izvesti na trdo podlago), zaradi česar ne more biti po presoji revizijskega sodišča prav nobenega dvoma, da je toženka tožniku odškodninsko odgovorna že na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v znesku 3.632.710,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 16.2.1999 do plačila in mu povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo, pritožbi toženke pa je delno ugodilo in odškodnino znižalo na 2.432.710,00 tolarjev. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi je na novo odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da jih mora toženki povrniti tožnik v znesku 34.155,00 tolarjev.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Z znižanjem odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V premajhni meri je upoštevalo zlasti dejstvi, da se je tožnik poškodoval pri enaindvajsetih letih in da bodo bolečine trajale tudi v bodoče. Strah je bil intenziven in dolgotrajen. Zato bi morala odškodnina zanj znašati vsaj 400.000,00 tolarjev. Ob upoštevanju v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega tožnikovega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tudi za znižanje odškodnine iz tega naslova ni bilo nobene podlage. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožniku prisojeno tako denarno zadoščenje, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje.

Toženka uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Premagovanje vojaške ovire imenovane "žirafa" ne more biti nevarna dejavnost. Vojaki so usposobljeni za premagovanje te ovire. Odgovornost toženke zato ne more biti objektivna. Do poškodbe je prišlo izključno zaradi tožnikove nepazljivosti.

Revizija tožnika je bila vročena toženki, toženkina pa tožniku. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju v zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (prvi odstavek 498. člena ZPP 1999).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP 1977) kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Tožnik ne uveljavlja nobene procesne kršitve, toženka pa je ne uveljavlja tako, kot bi jo morala, saj je v reviziji navedla le, "da je sodišče zmotno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku".

Revizijske trditve obeh strank, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, pa niso utemeljene.

a) Glede revizije toženke: Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da tožnik z ničemer ni prispeval k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode. Določbe prvega odstavka 192. člena ZOR zato sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno nista uporabili.

Materialnopravno pravilno pa je tudi odločeno, da za škodo, ki jo je utrpel tožnik, v celoti odgovarja toženka. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili (na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, toženka pa jih z revizijo ne more izpodbiti - tretji odstavek 385. člena ZPP), da se je tožnik poškodoval pri seskoku z vojaške ovire imenovane "žirafa". Vodnik, ki bi moral nadzirati izvedbo vaje, je prišel na vežbališče z zamudo. Zato so vojaki izvedli vajo brez predhodnega ogrevanja. Tožnik se je poškodoval pri seskoku z višine najmanj treh metrov, seskočiti pa je moral na "trdo podlago".

Navedene ugotovitve sodišč druge in prve stopnje ne dokazujejo le, da toženki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, ampak dokazujejo celo obstoj njenih opustitev pri izvedbi vaje (tožnik in drugi vojaki so morali izvesti vajo neogreti, doskok z višine treh metrov ali celo več, pa izvesti na trdo podlago), zaradi česar ne more biti po presoji revizijskega sodišča prav nobenega dvoma, da je toženka tožniku odškodninsko odgovorna že na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZOR. Za odločitev o temelju toženkine odškodninske odgovornosti je to zadostna podlaga. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi toženka lahko tožniku odgovarjala (po načelih, ki veljajo za objektivno odgovornost) tudi v primeru, če ji pri izvedbi vaje ne bi bilo mogoče očitati nobenih opustitev.

Višine prisojene odškodnine toženka ni izpodbijala z nobeno revizijsko navedbo. Zato je revizijsko sodišče opravilo materialnopravni preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Razlogi revizijskega sodišča glede materialnopravne pravilnosti odločitve o višini prisojene odškodnine so navedeni v naslednji točki obrazložitve.

b) Glede tožnikove revizije: Tožnik v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da mu je bila, ob zmotni uporabi materialnega prava, prisojena prenizka odškodnina.

Tožnik je utrpel kompletno natrganje prednje križne vezi v levem kolenskem sklepu in delno natrganje zunanjega meniskusa na levem kolenskem sklepu. Pet dni je trpel trajno hude bolečine, petnajst dni srednje močne fizične bolečine, dva meseca lažje stalne fizične bolečine, in tri mesece lažje občasne fizične bolečine. Lažje bolečine se pojavljajo tudi po končanem zdravljenju (zlasti ob spremembi vremena, večjih obremenitvah kolenskega sklepa, daljši stoji, hoji, ob klečanju, čepenju ali pri obremenitvah s težjim delom). Po poškodbi je moral nositi mavčno longeto, izvajati fizikalno terapijo, poškodovano koleno je bilo večkrat punktirano, potreben pa je bil tudi operativni poseg zaradi rekonstrukcije poškodovane križne vezi. Z izpodbijano sodbo je bilo tožniku za opisane fizične bolečine in neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, priznano denarno zadoščenje v znesku 800.000,00 tolarjev, ki je povsem v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR, prisojena odškodnina pa je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Močan sekundarni strah je trajal teden dni. Nadaljnjih šest mesecev je bil tožnik zaskrbljen zaradi težav, ki so se pojavljale zaradi izliva krvi v koleno, predvidenega artroskopskega posega in za izid zdravljenja. Zato je bilo tožniku prisojenih 300.000,00 tolarjev, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično odškodnino iz tega naslova. Drugačna revizijska zatrjevanja niso utemeljena.

Po končanem zdravljenju so ostale tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, zaradi česar duševno trpi. Z izpodbijano sodbo mu je bilo zato prisojeno denarno zadoščenje v znesku 1.500.000,00 tolarjev, kar je tudi v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR in tedaj materialnopravno pravilno. Po končanem zdravljenju je tožnik oviran pri težjem delu, ki je združeno z dvigovanjem ali prenašanjem težjih bremen. Težje opravlja dela čepe ali kleče. Daljše hoje ne zdrži, zlasti pa ne hoje po neravnem terenu, hribih ali stopnicah. Oviran je pri teku, skakanju in športnih aktivnostih. V bodoče se lahko pojavi artroza. Skupno zmanjšanje življenjske aktivnosti znaša 10 odstotkov. Pri prisoji odškodnine iz tega naslova je bilo pravilno upoštevano, da je bil tožnik ob poškodbi star 21 let, denarno zadoščenje, ki je bilo iz tega naslova prisojeno tožniku, pa je tudi primerljivo z denarnimi zadoščenji, ki so bila prisojena drugim oškodovancem v podobnih primerih (glej mag. Dunja Jadek Pensa in soavtorji: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001).

Po povedanem se je pokazalo, da reviziji nista utemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).