Jedro

Kadar gre za navadno objektivno kumulacijo zahtevkov, mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta za vsakega izmed zahtevkov.

Ker tožnica ni določno opredelila vrednosti zahtevkov in sta oba predmet revizijskega postopka, je zato nastali položaj primerljiv s položajem v tistih sporih, v katerih vrednost spora ni bila določena. Nediferencirana vrednost spornega predmeta torej ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka (pod 1.), naj se ugotovi, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenila prvi in drugi toženec 14.7.1995, nična, ter (pod 2.), da mora toženec izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri zemljiškoknjižnem telesu I in II vl. št. 1105 k.o... vpisala lastninska pravica do 4/10 na tožničino ime.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj vrhovno sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v novo sojenje.

Sodišče je vročilo revizijo vsem trem tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni popolna.

Tožničina tožbena zahtevka imata različno in dejansko pravno podlago. Zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med prvim in drugim tožencem, je oblikovalni zahtevek obligacijskopravne narave in temelji na trditvi, da pogodba nima podlage (52. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da je navidezna (66. člen ZOR). Zahtevek za izročitev zemljiškoknjižne listine je dajatveni zahtevek stvarnopravne narave (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma zdaj 49. člen Stvarnopravnega zakonika), ki temelji na trditvi, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe 21.6.1994 in njene realizacije.

Gre za navadno objektivno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 182. člena ZPP), v takšnih primerih pa mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta za vsakega izmed zahtevkov (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnica je določila, na kar je vezano sodišče (drugi odstavek 44. člena ZPP), le eno vrednost spornega predmeta, pri čemer ni navedla, ali gre za vrednost obeh zahtevkov skupaj, vsakega izmed njiju ali samo za enega izmed njiju. Ker tožnica ni opredelila določno vrednosti zahtevkov in sta oba predmet revizijskega postopka, je zato nastali položaj primerljiv s položajem v tistih sporih, v katerih vrednost spora ni bila določena. Nediferencirana vrednost spornega predmeta torej ne zadošča. Ker ni mogoče presoditi, ali vrednost spornega predmeta presega omenjeno mejno vrednost, pomeni, da je revizija nepopolna (prvi odstavek 374. člena ZPP). Kot takšno jo je moralo sodišče zavreči (377. člen ZPP).