Jedro

Ker je storilka v času vročanja odločbe tujega prekrškovnega organa imela poleg začasnega prebivališča prijavljeno tudi stalno prebivališče, pri tem pa naslov začasnega prebivališča ni prijavila tudi kot naslov za vročanje, se je pritožbenemu sodišču vzbudil dvom v ključno dejstvo za priznanje odločbe tujega prekrškovnega organa, ki je bila izdana v nenavzočnosti storilke, in sicer ali je bila storilka z navedeno odločbo sploh ustrezno osebno seznanjena, torej ali so podane okoliščine iz prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1, ki morajo biti podane glede na 10. točko 186. člena ZSKZDČEU-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se prizna in izvrši odločba prekrškovnega organa v Avstriji Bezirkshauptmannschaft Spittal an der Drau, št. SP9-STR-9658/2020 z dne 4. 12. 2020, ki je postala pravnomočna dne 29. 5. 2021, zoper storilko: A. A., EMŠO ..., roj. ... v Srbiji, državljanko Srbije, stanujočo ... (I. točka izreka), ugotovilo, da je bila storilka z zgoraj navedeno odločbo prekrškovnega organa v Avstriji spoznana za odgovorno, da je storila prekršek po 10.a odstavku 52. člena Zakona o cestnem prometu, zato je na podlagi 2.e odstavka 99. člena Zakona o cestnem prometu dolžna poravnati denarno sankcijo v višini 440,00 evrov, po priloženem plačilnem nalogu v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, po poteku tega roka pa lahko pri FURS predlaga obročno plačilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da v kolikor denarne sankcije v višini 440,00 EUR v roku ne bo plačala, se bo le-ta izterjala prisilno (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se storilka pravočasno pritožuje brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Pojasnjuje, da navedenega prekrška ni storila, saj v zadnjih treh letih ni prestopila avstrijske meje. Poleg tega nima osebnega avtomobila in ne ve, komu bil lahko vozilo z reg. št. GM ... (A) pripadalo. Vsled navedenemu zatrjuje, da podatki o voznici niso pravilni ter zahteva, da prekrškovni organ ponovno preveri vsa dejstva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. 6. Po vpogledu v potrdilo z dne 6. 4. 2022 sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila odločba tujega prekrškovnega organa z dne 4. 12. 2020 izdana v sojenju, na katerem storilka ni bila osebno navzoča. 7. Po določbi 10. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 je razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve odločbe pristojnega organa države izdaje, s katero je bila izrečena denarna sankcija, če glede na obrazec iz Priloge 10 tega zakona oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba, razen, če so podani pogoji, kot jih ta zakon določa za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti (prvi odstavek 13. člena tega zakona)1. 8. Iz vpogleda v potrdilo z dne 6. 4. 2022 izhaja, da navedeno potrdilo ni popolno. V potrdilu namreč ni izpolnjena točka 3.3. oziroma ni navedeno, kdaj je bila v izvršitev predložena odločba tujega prekrškovnega organa storilki osebno vročena.

K odločbi je sicer bila predložena tudi vročilnica oziroma obvestilo organu o vročitvi (pripeta k l. št. 8 spisa), iz katerega pa izhaja, da je bila odločba SP9-STR-9658/2020 storilki vročena s fikcijo na naslov ... Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je imela storilka na navedenem naslovu v času vročanja prijavljeno začasno prebivališče, ne pa tudi naslov za vročanje, medtem ko ima storilka stalno prebivališče od dne 4. 6. 2018 prijavljeno v Srbiji.

Prvi odstavek 26. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, se ta naslov šteje za naslov za vročanje. Če ima posameznik stalno in začasno prebivališče, ob prijavi stalnega ali začasnega prebivališča določi, kateri od teh dveh naslovov šteje za naslov za vročanje. Če naslova za vročanje ne določi, šteje za naslov za vročanje naslov stalnega prebivališča (drugi odstavek 26. člena ZPPreb-1).

Ker je storilka v času vročanja odločbe tujega prekrškovnega organa imela poleg začasnega prebivališča prijavljeno tudi stalno prebivališče, pri tem pa naslov začasnega prebivališča ni prijavila tudi kot naslov za vročanje, se je pritožbenemu sodišču vzbudil dvom v ključno dejstvo za priznanje odločbe tujega prekrškovnega organa, ki je bila izdana v nenavzočnosti storilke, in sicer ali je bila storilka z navedeno odločbo sploh ustrezno osebno seznanjena, torej ali so podane okoliščine iz prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1, ki morajo biti podane glede na 10. točko 186. člena ZSKZDČEU-1. 9. Glede na vse navedeno se je pritožbenemu sodišču vzbudil dvom o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

10. Sodišče prve stopnje bo moralo pred sprejemom ponovne odločitve z ustreznimi poizvedbami ugotoviti, ali je bila odločba, ki je predložena v priznanje in izvršitev, storilki osebno vročena2, saj bo šele nato možno zaključiti, ali obstojijo razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve po 186. členu ZSKZDČEU-1. 1 Nalog zaradi izvršitve kazni zapora ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti se izvrši tudi, če zahtevana oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba, če je v njem navedeno, da je bila oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve: pravočasno osebno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja, na podlagi katerega je bila izdana odločba, ali če je bila ta oseba dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem in pod nadaljnjim pogojem, da je opozorjena, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti, ali da je bila oseba seznanjena o dnevu in kraju sojenja, na katerem je bil navzoč in jo je zagovarjala njena zagovornica ali zagovornik (v nadaljnjem besedilu: zagovornik), ki si ga je svobodno izbrala ali ji ga je postavilo sodišče, ali potem ko ji je bila vročena odločba in je bila izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja ali pritožbe, v kateri ima pravico sodelovati, ki omogoča, da se vsebina zadeve skupaj z novimi dokazi ponovno preuči in ki lahko privede do spremembe prvotne odločbe, izrecno izjavila, da ne izpodbija odločbe, ali ni zahtevala ponovnega sojenja ali vložila pritožbe v ustreznem roku (prvi odstavek 13. člena ZSKZDČEU-1). 2 „ Če pa pristojni organ države članice izvršiteljice glede na razpoložljive podatke ugotovi, da je na podlagi potrdila iz člena 4 Okvirnega sklepa mogoče sklepati, da so bile kršene temeljne pravice ali temeljna pravna načela, lahko nasprotuje priznanju in izvršitvi prenesene odločbe. Pred tem mora organ države članice izdajateljice zaprositi za vse potrebne informacije v skladu s členom 7(3) Okvirnega sklepa. Da se zagotovi polni učinek Okvirnega sklepa in zlasti spoštovanje temeljnih pravic, mora organ države članice izdajateljice navedene informacije predložiti (glej po analogiji sodbo z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji za pridržanje na Madžarskem), C-220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 64)“ (44. in 45. točka obrazložitve sodbe Sodišča z dne 5. 12. 2019 zadeva C-671/18).