Jedro

Zamudna sodba (enako velja za zamudni sklep), s katero sodišče ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP brez obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, temelji na domnevi, da toženec priznava tožnikove dejanske trditve. Takšna domneva pa je dopustna samo takrat, ko je že iz tožbenih trditev mogoče sklepati, da tožnik utemeljeno uveljavlja s tožbo zahtevano pravno varstvo. V nasprotnem primeru, ko v tožbi navedena dejstva ne vodijo k zatrjevani pravni posledici, mora sodišče tožniku omogočiti, da v naknadnem roku z dopolnitvijo navedb odpravi nesklepčnost tožbe.

Kdor se je pri izvrševanju dejanske oblasti nad stvarjo drugega dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti, ampak je lahko le imetnik. Vprašljivo je torej, ali je toženka sploh pridobila posest spornih poslovnih prostorov.

Za izdajo zamudnega sklepa zoper toženko (še) niso bili izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico najprej pozvati k odpravi nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na toženko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je kot prepozen zavrglo toženkin odgovor na tožbo, izdalo zamudni sklep in toženki naložilo, da mora v treh dneh vzpostaviti prejšnje stanje na nepremičnini 1, stavba 1, del stavbe 1 (ID 000), ID znak 001, ki v naravi predstavlja poslovne prostore v četrtem nadstropju poslovne stavbe "M." v izmeri 486,70 m2 na naslovu ..., in sicer tako, da tožnici omogoči nemoten dostop do teh poslovnih prostorov. V presežku (glede izročitve ključev, izpraznitve prostorov in prepovedi bodočega motenja) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da je odgovor na tožbo vložila pravočasno. Sodišču ga je poslala celo dvakrat, prvič 18. 4. 2017, ko je pošiljko oddala priporočeno pri družbi Petrol kot pogodbenemu sodelavcu Pošte Slovenija, nato pa še 19. 4. 2017 z navadno pošto. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudnega sklepa. Poleg tega tožnica ni podala trditev o tem, da ji je toženka odvzela posest, temveč je navajala, da je toženka varovala sporne poslovne prostore, ki naj bi jih že pred tem prevzela v posest družba F., d. o. o. Toženka je le izvrševala prejeto naročilo varovanja prostorov, zato po sodni praksi ne more biti stranka v sporu zaradi motenja posesti. Motilec posesti je tisti, ki izvrši, naroči ali odobri ravnanje, ki povzroči spremembo posestnega stanja, tega pa tožnica toženki sploh ne očita.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da je toženka vztrajala pri varovanju sporne posesti, čeprav se je zavedala, da je bila ta protipravno pridobljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zamudna sodba (enako velja za zamudni sklep), s katero sodišče ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) brez obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, temelji na domnevi, da toženec priznava tožnikove dejanske trditve. Takšna domneva pa je dopustna samo takrat, ko je že iz tožbenih trditev mogoče sklepati, da tožnik utemeljeno uveljavlja s tožbo zahtevano pravno varstvo. V nasprotnem primeru, ko v tožbi navedena dejstva ne vodijo k zatrjevani pravni posledici, mora sodišče tožniku omogočiti, da v naknadnem roku z dopolnitvijo navedb odpravi nesklepčnost tožbe (četrti odstavek 318. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je iz tožbe pravilno povzelo, da je tožnici posest spornih poslovnih prostorov s silo odvzela družba F., d. o. o. (prvotna prva toženka). Tožbene trditve o tem, kakšna je bila vloga sedanje (prej druge) toženke pri odvzemu oziroma motenju posesti, pa so sorazmerno skope. Iz tožbe je tako mogoče razbrati, da je tožnica v svojih poslovnih prostorih naletela na toženkine varnostnike, ki so ji pojasnili, da ima posest sedaj družba F., in da se iz prostorov niso hoteli umakniti niti potem, ko jih je tožnica seznanila s svojo lastninsko pravico in pravico do posesti.

7. Navedena dejstva ne zadoščajo, da bi lahko sodišče nanje oprlo zamudni sklep zoper sedanjo toženko. Glede na dejavnost, s katero se ukvarja, bi bilo sicer mogoče domnevati, da toženka le varuje posest, ki si jo je protipravno pridobila družba F., in da pri tem najbrž ravna po navodilih navedene družbe, torej kot njena zastopnica oziroma izpolnitvena pomočnica. Kdor se je pri izvrševanju dejanske oblasti nad stvarjo drugega dolžan ravnati po njegovih navodilih, pa nima posesti, ampak je lahko le imetnik (26. člen Stvarnopravnega zakonika). Vprašljivo je torej, ali je toženka sploh pridobila posest spornih poslovnih prostorov.

8. Zdi se, da toženka v obravnavanem primeru zgolj ohranja protipravno posestno stanje, ki ga je ustvarila druga oseba. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne gre za odvzem ali motenje posesti, čeprav bi se toženka, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, mogla in morala zavedati, da sodeluje pri protipravnem početju družbe F. Če je namreč toženka, kot trdi v pritožbi, le varovala sporne poslovne prostore v korist in na račun družbe F. ter po njenem naročilu, potem za toženkino ravnanje odgovarja slednja.

9. Kot že navedeno, samo domneve o toženkini udeležbi pri odvzemu oziroma motenju tožničine posesti niso dovolj. Tožnica bi morala jasneje navesti konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da so bila tudi toženkina ravnanja ali opustitve usmerjene v pridobitev posesti ali soposesti spornih poslovnih prostorov.

10. Izpodbijana odločitev je torej prenagljena. Za izdajo zamudnega sklepa zoper toženko (še) niso bili izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico najprej pozvati k odpravi nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na toženko.

11. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 7. točko 339. člena in prvim odstavkom 354. člena ZPP, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odgovor na ostale pritožbene trditve ni potreben, ker za odločitev o pritožbi niso bile bistvene.

12. Razveljavitev sklepa vključuje tudi stroške postopka, ki so pravdnima strankama nastali do izdaje izpodbijanega sklepa. Pravica do povračila pritožbenih stroškov pa je odvisna od končnega izida pravde, zato bo o njih odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).