Jedro

Ker gre v obravnavanem primeru za premoženjski spor z nedenarnim zahtevkom (pravica do enkratnega izplačila sredstev iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja), zoper vrednost spornega predmeta pa toženec ni ugovarjal, niti ni sodišče izkoristilo korekcijske dolžnosti iz 3. odstavka 44. člena ZPP, je pri odmeri stroškov postopka potrebno skladno z 2. odstavkom 44. člena ZPP upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik v tožbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se stroškovni sklep v III. točki izreka sodbe spremeni tako, da se znesek 1.967,25 EUR zniža na znesek 195,20 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 133,70 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do enkratnega izplačila sredstev iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja po polici št. ... z dne 8. 11. 2001 in odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. (I. in II. točka izreka). S III. točko izreka pa je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 1.967,25 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper III. točko izreka je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožbo vložil 24. 8. 2013, s katero je zahteval, da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do enkratnega izplačila sredstev iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja po polici št. ... z dne 8. 11. 2001 ter mu povrniti stroške postopka. Vrednost spora oziroma vrednost spornega predmeta je določil na 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 10. 2016 samo ugotovilo vednost spora in kot vrednost spora določilo 40.343,26 EUR. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je stroške tožene stranke izračunalo in določilo izhajajoč iz vrednosti spora. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje povzema, da gre v predmetnem primeru za ugotovitveno tožbo. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala zahtevek, ki se ni nanašal na denarni zahtevek. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala zgolj ugotovitveni zahtevek oziroma zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati pravico do enkratnega izplačila, pri čemer pa v tem postopku ni postavila zahtevka na izplačilo denarnega zahtevka oziroma ni postavila denarnega zahtevka. Citira drugi odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in poudarja, da če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost tako, da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče v takšnem primeru najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede določitve vrednosti spora na znesek 40.343,26 EUR napačna, prav tako pa je sodišče pri njenem sprejemu zagrešilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka, saj je ni sprejelo v obliki sklepa. Glede na napačno določitev vrednosti spora je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka toženi stranki. Poudarja, da je s tem, ko je ob vložitvi tožbe z zahtevkom na priznanje pravice določila vrednost spora v višini 1.000,00 EUR zadostila zahtevi za vložitev popolne tožbe, kot izhaja iz 45. člena ZPP. Zgolj, če je od vrednosti spornega predmeta odvisno vprašanje stvarne pristojnosti in pravice do revizije lahko sodišče samo določi vrednost spora. V tej zadevi ni sporna niti stvarna pristojnost niti pravica do revizije, ki je v skladu s 4. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) vselej dovoljena v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva. Glede na napačno določitev vrednosti spora, so posledično napačno odmerjeni stroški postopka, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo pravilno odmeriti glede na v tožbi določeno vrednost spora 1.000,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka ugovarja pritožbenim navedbam in navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je vrednost ocenjena prenizko. V tej zadevi sicer nista sporni niti stvarna pristojnost niti pravica do revizije, vendar pa to nista edini okoliščini, v katerih je pomembna pravilna ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Od te vrednosti se namreč odmerja tudi potencialna sodna taksa, hkrati pa so od nje odvisni tudi potrebni stroški tožene stranke, ki se med drugim odmerjajo glede na tarifo za nagrado odvetnikov. Tožnik je sicer res oblikoval svoj zahtevek kot ugotovitveni, vendar pa je bil ta po svojem bistvu premoženjske narave in je imel zelo natančen denarni ekvivalent. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je toženi stranki priznalo nagrado za postopek, nagrado za narok ter materialne stroške glede na spremenjeno vrednost spornega predmeta. Tudi v kolikor bi sodišče menilo, da vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prostem preudarku skladno s prvim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju: ZOdvT), bi moralo kot vrednost predmeta za namen določitve potrebnih stroškov tožene stranke subsidiarno uporabiti vrednost 3.500,00 EUR. Glede na zgoraj navedeno je neutemeljen tudi očitek tožnika v pritožbi, da je pri določitvi vrednosti spornega predmeta sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj odločitve ne bi sprejelo s posebnim sklepom. Tudi v primeru, da bi šlo za kršitev določb pravdnega postopka, tožnik ni nikjer obrazložil, kako naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke v 15 dneh od vročitve odločbe dalje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odmera stroškov postopka. Odločilna za presojo tega vprašanja je vrednost spornega predmeta.

6. Iz dokumentacije izhaja, da je tožnik s tožbo uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do enkratnega izplačila sredstev iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja po polici št. ... z dne 8. 11. 2001. V tožbi, v kateri je tožnik oblikoval svoj zahtevek kot ugotovitveni, je določil vrednost spornega predmeta 1.000,00 EUR.

7. Pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna tista vrednost, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Določba drugega odstavka 44. člena ZPP ne določa, na kakšen način se določi vrednost spora, kadar se ta ne nanaša na denarni zahtevek. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da gre pri ugotovitveni tožbi za oceno interesa, ki ga ima tožnik za zahtevano ugotovitev. Ocena vrednosti spornega predmeta je primarna strankina dolžnost in se kasneje ne more spreminjati.

8. Lahko pa na vrednost spornega predmeta vpliva sodišče samo ali na toženčev predlog pod pogoji, določenimi v tretjem odstavku 44. člena ZPP. Možnost ukrepanja po tej določbi velja le do začetka obravnavanja glavne stvari. Določba tretjega odstavka 44. člena ZPP določa korektivno dolžnost sodišča glede vrednosti spornega predmeta, če je od tega odvisna stvarna pristojnost in pravica do revizije.

9. Navedeno pomeni, da ZPP ne določa, da bi moralo sodišče vselej ugotavljati vrednost spornega predmeta oziroma presojati, ali je vrednost spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik, pravilna in jo ustrezno korigirati. Gre za sekundarno dolžnost sodišča in nastopi le tedaj, ko se zastavi vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije.

10. V obravnavani zadevi vrednosti spornega predmeta toženec do obravnavanja glavne stvari ni ugovarjal, niti do tedaj v višino spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik, ni podvomilo sodišče. 11. Ker gre v obravnavanem primeru za premoženjski spor z nedenarnim zahtevkom, zoper vrednost spornega predmeta pa toženec ni ugovarjal, niti ni sodišče izkoristilo korekcijske dolžnosti, je pri odmeri stroškov postopka potrebno skladno z drugim odstavkom 44. člena ZPP upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik v tožbi.

12. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v višini 1.000,00 EUR in določb ZOdvT znaša nagrada za postopek po tarifni št. 3100 72,80 EUR, nagrada za narok po tarifni št. 3102 67,20 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6001 20,00 EUR in od tega zneska 22 % DDV, skupaj 195,20 EUR.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in skladno s 3. točko 365. člena ZPP stroškovni sklep v III. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 1.967,25 EUR znižalo na znesek 195,20 EUR. Obenem je tožniku priznalo stroške pritožbe in sicer nagrado za pritožbo po tarifni št. 3210 ZOdvT v višini 89,60 EUR, 20,00 EUR pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6001 in 22 % DDV, kar skupaj znaša 133,70 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki, da jih plača v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.