Jedro

Glede na določbo 1. odst. 9. čl. pogodbe je prvostopno sodišče kot datum zapadlosti obveznosti tožene stranke po iz odst. 5. čl. pogodbe pravilno štelo datum, ko sta pogodbeni stranki pogodbo podpisali. Ker je od tega trenutka dalje tožeča stranka imela upravičenje terjati izpolnitev obveznosti, je s tem tudi pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje te terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 74.550,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15-tih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 2001/00758 z dne

27.9.2001 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1,686.858,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.1998 do plačila ter izvršilnih stroškov v znesku 50.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2001 do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku

462.298,00 SIT ter izvršilnih stroškov v znesku 15.300,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2005 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi konkretizirano ni navedel, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo prvostopno sodišče, zato je pritožbeno sodišče v tej smeri izpodbijano sodbo preizkušalo samo v okviru uradnega preizkusa po 2. odst. 350. čl. ZPP, v okviru katerega pa tovrstnih kršitev v izpodbijani sodbi ni ugotovilo.

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je pred vložitvijo tožbe dne 31.7.2001 že iztekel triletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve tožeče stranke.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala z izstavljenim računom št. 200 z dne 1.8.1998, s katerim je zaračunana enoletna najemnina za prostor v Penzionu S. (A1) v znesku 1,686.858,00 SIT.

Tožeča stranka je podlago za izstavljeni račun utemeljevala na določbi 2. odst. 5. čl. podnajemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama (A4), iz katere izhaja obveznost tožene stranke kot podnajemnika, da takoj po sklenitvi pogodbe plača znesek enoletne najemnine. Glede na določbo 1. odst. 9. čl. pogodbe je prvostopno sodišče kot datum zapadlosti obveznosti tožene stranke po iz odst. 5. čl. pogodbe pravilno štelo datum, ko sta pogodbeni stranki pogodbo podpisali. Ker je od tega trenutka dalje tožeča stranka imela upravičenje terjati izpolnitev obveznosti, je s tem tudi pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje te terjatve (1. odst. 361. čl. ZOR).

V zvezi z ugotavljanjem tega relevantnega dejstva (čas podpisa pogodbe) je prvostopno sodišče izvedlo dokaze, ki sta jih ponudili pravdni stranki. Pritožnik v pritožbi glede dokazne ocene prvostopnega sodišča neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je pri ugotavljanju datuma podpisa pogodbe zgolj sledilo izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke. Res je, da je prvostopno sodišče s tem v zvezi sledilo izpovedi navedene zastopnice, ki je pojasnila časovni okvir sklepanja pogodbe med pravdnima strankama in sicer, da je pogodbo podpisala pred 16.7.1998. Pritožbena trditev, da je takšna izpoved zastopnice tožene stranke nasprotna z njenimi prejšnjimi izjavami, ni pojasnjena. Iz primerjave izpovedi, ki jo je zastopnica tožene stranke podala na naroku dne 20.2.2003 in na naroku dne

11.1.2005, pa je razvidno, da se na prvem zaslišanju glede datuma podpisa pogodbe ni določno opredelila. Na ponovnem zaslišanju dne

11.1.2005, pa je pojasnila, da je natančnejše podatke lahko podala na podlagi preverjanja zadeve v arhivu. Na osnovi navedenega očitano nasprotje v izpovedi zastopnice tožene stranke ni podano. Prvostopno sodišče je pojasnilo razloge, zaradi katerih je izpoved zastopnice tožene stranke štelo za verodostojno. Pred tem pa je kot bistveno štelo izpoved same tožeče stranke na naroku dne 20.2.2003, da je bila pogodba med pravdnima strankama prej podpisana, kot je bila overjena, kakor tudi, da je bila podpisana preden je izdala vtoževani račun z datumom 1.8.1998. Prvostopno sodišče je pri tem pojasnilo, zakaj ni sledilo drugačni izpovedi tožeče stranke na zaslišanju dne 11.1.2005, da naj bi bila pogodba podpisana šele pri notraju. Iz navedenega je razvidno, da sta torej obe pravdni stranki v svojih izpovedih, ki jih je prvostopno sodišče štelo kot prepričljive, skladno izpovedovali, da je bila pogodba med pravdnima strankama podpisana preden sta posamezni stranki overjali svoj podpis na pogodbi in tudi preden je tožeča stranka izstavila vtoževani račun. Ob skladnih izpovedih obeh pravdnih strank, da je bila pogodba podpisana preden sta svoj podpis overjali pri notarju, prvostopno sodišče v okviru načela proste presoje dokazov ni sledilo kot datuma sklenitve pogodbe datumu, navedenem na notarskih potrdilih o overitvi pogodbe dne 7.8.1998 in

10.8.1998. Takšna dokazna ocena je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva in logična.

Pritožnik se v pritožbi glede drugačnega datuma podpisa pogodbe, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, sklicuje tudi na dopis tožene stranke z dne 18.8.1998, v katerem se sklicuje na datum 7.8.1998, kot datum podpisa pogodbe. Res je, da se prvostopno sodišče do navedene listine s tem v zvezi ni opredelilo, vendar je zastopnica tožene stranke v svoji izpovedi pomen sklicevanja na ta dan pojasnila kot datum overitve podpisa pogodbe pri notarju.

Sicer pa pritožnik v pritožbi izrecno potrjuje kot pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila pogodba podpisana pred izdajo vtoževanega računa z datumom 1.8.1998. S tem v zvezi pa pritožbene trditve, da je tožeča stranka vtoževani račun izstavila kasneje, kot izhaja iz datuma na samem računu, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka tovrstne trditve v postopku pred prvostopnim sodiščem ni ponujala, zato se pritožbeno sodišče s tovrstnimi trditvami ni ukvarjalo (1. odst. 337. čl. ZPP).

Za odločitev pritožbenega sodišča tudi ni relevantno pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala kot zadnjega od postavljenih ugovorov. Katere ugovore zoper zahtevek tožeče stranke bo tožena stranka uveljavljala v svojo obrambo, je stvar tožene stranke, ki mora trditveno podlago za svoje ugovore ponuditi v skladu s procesnimi določbami ZPP (1. odst. 7. čl. in 286. čl. ZPP). Ker pa tožeča stranka v pritožbi kot pritožbeni razlog ni uveljavljala morebitne kršitve tovrstnih procesnih določb, ki predstavljajo relativno bistveno kršitev postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

Iz navedenega je razvidno, da je prvostopno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v posledici zastaranja terjatve tožeče stranke zavrnilo tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov sestave odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (500 točk), povečano za 20% DDV ter plačano takso za odgovor na pritožbo (8.550,00 SIT).