Jedro

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je izostala konkretna obrazložitev, zakaj določeni enostavni objekti (kot npr. shramba za orodje, kot jo označujeta obe stranki) ne sodijo med objekte, ki so po prostorskem aktu toženke dopustni na kmetijskih zemljiščih, saj objekti niso konkretizirano opisani (npr. pri shrambi za orodje in nadstrešnici niso podane njune dimenzije, pri shrambi za orodje ni jasno, ali gre mogoče za pomožni kmetijsko - gozdarski objekt, ki je kot tak naštet kot dopusten objekt po prilogi 1 k 115. členu OPN Šenčur). Posledično je zato izostala tudi obrazložitev, v čem določeni enostavni objekti (npr. shramba za orodje) ovirajo opravljanje osnovne dejavnosti.

Prav tako ni jasno, kateri objekti se nahajajo na katerih zemljiščih, za to, da bi bil možen preizkus zgoraj povzetega očitka tudi s tega vidika. To ne izhaja ne iz izreka odločbe (kjer so našteta vsa zemljišča, ki so bila predmet nadzora, in vsi objekti ter predmeti, ki jih je treba odstraniti z vseh zemljišč skupaj, vendar brez konkretizacije v tem pogledu), kot tudi ne iz obrazložitve ne prvostopenjske in ne drugostopenjske odločbe, ki je sicer obrazložitev prvostopenjskega organa dopolnila, vendar v tem delu v nezadostni meri.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Medobčinskega inšpektorata Kranj, št. 061-221/2021-5-44/02 z dne 1. 10. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 549,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odredil tožniku, da najkasneje do 30. 11. 2021 iz zemljišč parc. št. 111, 222, 333 in 444, vse k.o. ..., odstrani vse enostavne objekte in druge predmete (shrambo za orodje, nadstrešnico, ograjo, druge enostavne objekte, strešno kritino, vso plastiko, vse mize, stole, klopce, vse betonske plošče in druge predmete), ki po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Šenčur (OPN Šenčur) niso dovoljeni na kmetijskih zemljiščih z oznako K2, in da navedena zemljišča povrne v stanje za namen kmetijske dejavnosti (1. točka I. točke izreka), ga v primeru neizvršitve odrejenega ukrepa opozoril na prisilno sredstvo izpolnitve po drugi osebi na stroške zavezanca (prvi odstavek 89. člena Gradbenega zakona - GZ) (2. točka I. točke izreka), mu naložil, da mora o izvršitvi dejanja obvestiti organ (3. točka I. točke izreka), odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve te odločbe in, da posebni stroški v postopku niso nastali (II. in III. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je bil uveden inšpekcijski postopek na navedenih zemljiščih tožnika. Ugotovljeno je bilo, da so navedena zemljišča ograjena, na njih pa postavljeni enostavni objekti in drugi predmeti, ki jih OPN Šenčur ne dopušča na zemljiščih z namensko rabo K2 - kmetijska zemljišča (115. člen OPN Šenčur, Priloga 1 OPN Šenčur). Tožnik je v izjavi pred podajo odločbe (29. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru - ZIN) navedel, da je zemljišča pridobil na podlagi darilne pogodbe leta 2018, da so s temi zemljišči gospodarili njegovi pravni predniki, in da po njegovem mnenju shramba za orodje in nadstrešnica nista v nasprotju z OPN Šenčur. Prerekal je opredelitev zemljišč po namenski rabi in vztrajal, da ni prišlo do kršitve zakona. Iz pridobljenega potrdila o namenski rabi zemljišča, št. 3501-19/2018-42 z dne 11. 9. 2018, z izsekom grafike izvedbenega dela, izhaja, da sta zemljišči s parc. št. 333 in 444, obe k.o. ..., katerih lastnik je Republika Slovenija, v celoti kmetijska zemljišča z oznako K2. Zemljišči s parc. št. 111 in 222, obe k.o. ..., katerih lastnik je tožnik, sta v večjem, predvsem v tistem delu, kjer so postavljeni enostavni objekti in drugi predmeti, kmetijski zemljišči z oznako K2. Slednja se lahko uporabljajo le za potrebe kmetijske dejavnosti. V manjšem delu, kjer mejita s parc. št. 555 in 666, obe k.o. ..., sta po namenski rabi ZS - površine za oddih, rekreacijo in šport ter območji stavbnih zemljišč. Ker so investitorji enostavnih objektov pokojni, je tožnik inšpekcijski zavezanec.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Že v pritožbi je opozoril, da je prvostopenjski organ brez posebne obrazložitve širil območje inšpekcijskega nadzora tudi na zemljišče s parc. št. 444, k.o. ..., pri čemer se na tem zemljišču ne nahajajo nobeni objekti ali drugi predmeti, tako, da je v tem delu odločba neizvršljiva oziroma brezpredmetna. Toženka v drugostopenjski odločbi napačno povzema navedbe tožnika v pritožbi. Nikoli ni navedel, da so tudi na parc. št. 555 zgrajeni objekti, to zemljišče ni bilo predmet inšpekcijskega nadzora, kot tudi ni navedeno v aktih, kot tudi, da sta njegova pravna prednika na zemljišču s parc. št. 444 karkoli zgradila, da se tudi na tej parceli ne nahaja nič, kar bi bilo treba odstraniti. Že v pisni izjavi pa je povedal, da je bila parc. št. 444 sestavni del njegove vloge v postopku za odkup zemljišč pri Direkciji RS za vode. Tožnik vztraja, da je bila na obravnavanih zemljiščih s strani njegovega pravnega prednika postavljena shramba za orodje (enostavni objekt) že leta 1982 oziroma v 80. letih prejšnjega stoletja. Ugotovitve toženke, ki zaključek o času gradnje gradi na letalskih posnetkih (posnetek iz leta 1997 in posnetek iz leta 2006), so najmanj pomanjkljive. Prvi letalski posnetek ni dovolj jasen in iz njega ni mogoče povsem z gotovostjo zaključiti, ali se na teh zemljiščih nahajajo enostavni objekti. Enostavni objekt se nahaja tudi ob meji z zemljiščem s parc. št. 777, ki je v naravi gozd ter katerega krošnje posameznih dreves in grmovja segajo delno tudi na sosednje zemljišče in lahko zakrivajo enostavni objekt (delno je to razvidno iz letalskega posnetka iz leta 2006). Tožnik lahko obstoj objekta že v 80. letih prejšnjega stoletja dokaže tudi z izpovedmi prič, ki so se v tem času nahajale neposredno v bližini predmetnih zemljišč oziroma so videle, kdo in kdaj je postavil shrambo za orodje. Točna ugotovitev letnice izgradnje je namreč relevantna za ugotovitev, kateri prostorski akti toženke so v obravnavanem obdobju veljali, glede na to, da se v drugostopenjski odločbi organ sklicuje na veljavnost odloka v obdobju od 3. 8. 1979 do 20. 7. 2006. Toženka tudi ni upoštevala v celoti in pravilno opredeljeno namensko rabo predmetnih zemljišč. Ni povsem točno pojasnila, v katerem delu, kako in zakaj posegi, ki naj bi bili storjeni za predmetnih zemljiščih, niso skladni s prostorskimi akti, in v čem naj bi bilo ovirano opravljanje osnovne dejavnosti, ki je opredeljena s prostorskimi akti. V drugostopenjski odločbi je navedeno, da so zemljišča s parc. št. 333, 111, 222, in 444, večinoma razvrščena v namensko rabo K2, pri čemer je mogoče ugotoviti, da so ta zemljišča razvrščena tudi na območja stavbnih zemljišč in gozdnih zemljišč, parc. št. 444 pa sicer ne more biti predmet tega postopka, saj tožnik z njo, razen izražene namere po njenem nakupu, nima ničesar. Celotna ureditev enostavnega objekta, vključno z ograjo po celotnem kompleksu zemljišč, je oblikovno poenotena in smiselno usklajena z zunanjimi ureditvami stičnih območij. Po njegovem mnenju se na zemljiščih tudi ne nahajajo objekti, ki ne bi bili dovoljeni po prostorskih aktih, ali ki bi kakorkoli prizadeli obdelovanje kmetijskih zemljišč, v tistih delih, ki so določena kot kmetijska zemljišča s prostorskimi akti, oziroma, ki niso opredeljena kot območje stavbnih zemljišč. Ponovno je še opozoril, da je takoj po prenosu lastninske pravice nanj prišel s postopki za ureditev zemljiškoknjižnega stanja v zvezi z zemljišči s parc. št. 333 in 444, ko je podal vlogo za nakup pri Direkciji RS za vodo, kar bi mu omogočilo tudi pridobitev lastništva teh parcel in ureditev eventualno potrebne legalizacije obstoječega stanja z enostavnimi objekti. Tudi s tem v zvezi ni opredelitve. Vztraja, da ne more biti zavezanec za zemljišči s parc. št. 333 in 444, ker ni lastnik. Predlagal je, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, odločbi odpravi in postopek ustavi, podredno, odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma izpostavila, da je treba tožbo zoper drugostopenjsko odločbo zavreči. Po 2. členu ZUS-1 je predmet presoje odločba, s katero je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnika, kar je v tem primeru prvostopenjska odločba. V nadaljevanju je opozorila, da je tožnik sam na 2. strani svoje vloge z dne 23. 9. 2021 navedel, da je ''ograditev celotnih obravnavanih zemljišč ... v preteklosti izvedel pravni prednik (tožnika), pok. A. A.'', pri čemer se to nanaša na vse nepremičnine, ki so predmet odločbe, torej tudi parc. št. 444. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z zemljiščem s parc. št. 555. Kot izhaja iz preostale vsebine drugostopenjske odločbe, je jasno, da gre za enkratno pisno pomoto, ki na pravilnost in razumljivost te odločbe ne vpliva. Gre za parc. št. 333. Pravilno je tudi določen tožnik kot inšpekcijski zavezanec glede na tretji odstavek 79. člena GZ, saj je sam v svoji vlogi z dne 23. 9. 2021 navedel, da sta njegova pravna prednika investitorja enostavnih objektov na obravnavanih nepremičninah. Lastništvo tako ni relevantno in je tožnik inšpekcijski zavezanec tudi za enostavne objekte na nepremičninah na parc. št. 333, katere lastnik je Republika Slovenija. Postavljeni enostavni objekti pa so objekti, za katere ni predpisano gradbeno dovoljenje in so zgrajeni v nasprotju z veljavnim prostorskim aktom toženke in drugimi predhodnimi predpisi (druga alineja 18. točke prvega odstavka 3. člena GZ). Iz letalskega posnetka iz leta 1997 je jasno razvidno, da se shramba za orodje na zemljiščih, ki so predmet postopka, takrat še ni nahajala. Gre za objektiven dokaz. Nasprotnega tožnik s predlaganimi pričami ne more izkazati. Tudi gozd, na katerega se sklicuje tožnik, objekta na tem posnetku ne prekriva, saj je objekt po podatkih katastra zgrajen na nepremičnini s parc. št. 333, tik ob meji s parc. št. 111, na katero sega na svojem jugovzhodnem skrajnem robu, gozd pa se na posnetku iz 1997 na nepremičnini ne nahaja, temveč se nahaja severno od nje, na nepremičnini s parc. št. 777, na kateri objekt nesporno ni zgrajen. Drugostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da je bila shramba za orodje zgrajena med 3. 8. 1997 in 20. 7. 2006, ter je tako pri presoji legalnosti tega objekta pravilno uporabil takrat veljavni Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za Kranjsko in Sorško polje (PUP). Obravnavane nepremičnine (razen nepremičnine s parc. št. 444) so v tem obdobju spadale v območje trajno varovanih gozdov (GV), nepremičnina s parc. št. 444 pa v območje drugih kmetijskih površin. V območju GV so bili dopustni le (s predhodnim soglasjem in pogoji pristojne gozdarske strokovne službe) posegi za potrebe gospodarjenja z gozdovi in lovstva. Glede na izostanek navedb o izpolnjevanju teh pogojev shramba za orodje ni bila zgrajena legalno, tudi kasneje v času veljavne OPN Šenčur pa ni postala legalna, prav tako ne preostali enostavni objekti, zlasti nadstrešnica in ograja, kot je to obrazložil prvostopenjski organ. Gradnje ograj ne dovoljuje niti Zakon o kmetijskih zemljiščih (3č. in 3čb. člen). 110. člen OPN Šenčur pa dopušča postavitev ograj na zemljiščih, ki spadajo po namenski rabi med ZS, če so namenjene potrebam športnih površin, za kar v tem primeru ne gre. Toženka je predlagala, da sodišče tožbene zahteve tožnika zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov toženke.

**Glavna obravnava in dokazni postopek**

6. Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo dne 12. 12. 2023, ki sta se ga udeležili obe stranki. Tožnik je pojasnil, da ne izpodbija prvostopenjske odločbe, izpostavil je kršitve pravil postopka pred prvostopenjskim organom, poudaril, da ne more biti inšpekcijski zavezanec. Iz odločbe ni jasno, kateri objekti naj bi se zgradili in na katerih od navedenih zemljišč, ki so predmet ukrepa. Ugotovljene niso bile bistvene okoliščine. Odločba je tudi neizvršljiva. Opozoril je na 53. člen Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) in Pravilnik o minimalnih pogojih za zaščito nelovnih površin pred škodo od divjadi. Vztrajal je pri ostalih navedbah. Toženka je poudarila, da lastništvo zemljišča ni pogoj za položaj inšpekcijskega zavezanca. Tožnik tudi nikoli ni izpostavljal vprašanja lastništva gradenj. V odločbi so vse gradnje opisane. Vztrajala je pri ostalem.

7. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v izpodbijano odločbo, pritožbo tožnika, drugostopenjsko odločbo, pisno izjavo tožnika z dne 23. 9. 2023, grafični izpis iz Prostorskega informacijskega sistema in ostale listine upravnega spisa.

8. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje prič B. B., C. C. in Č. Č. ter dokazni predlog toženke za vpogled v grafični izpis iz zemljiškega katastra.

9. Po 52. členu ZUS-1 lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Smiselno enako sodišče šteje za toženko v zvezi z odgovorom na tožbo.

10. Za oba dokazna predloga je nesporno, da ju stranki nista predlagali v upravnem postopku. Tožnik je na posebno vprašanje sodnice pojasnil, da zaslišanja prič ni predlagal, ker to ni bilo potrebno in ker ni imel možnosti to storiti v upravnem postopku, toženka razloga za ne-podajo dokaznega predloga v upravnem postopku ni podala.

11. Sodišče sodi, da tožnik ni opravičil, zakaj dokaznega predloga z zaslišanjem prič ni podal že v upravnem postopku. Navedba, da ni bilo potrebno, nedvomno ne izkazuje opravičljivega razloga, hkrati pa tudi ne drži, da tožnik ni imel možnosti za podajo tega predloga v upravnem postopku. Ta predlog bi namreč tožnik lahko podal že pred izdajo prvostopenjske odločbe, ko je bil pozvan na izjasnitev o stvari in je podal izjavo z dne 23. 9. 2021, oziroma najkasneje v pritožbi v pritožbenem postopku pred drugostopenjskim organom (tretji odstavek 238. člena ZUP1).

12. Sodišče nadalje uvodoma pojasnjuje, da, upoštevajoč vsebino tožbe, šteje, da tožnik izpodbija (le) prvostopenjsko odločbo, ki je po 2. členu ZUS-1 akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Ugovora toženke, da tožnik izpodbija tudi drugostopenjsko odločbo, ki jo je posledično treba zavreči, sodišče tako ne sprejema.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V primeru je predmet upravnega spora izrek inšpekcijskega ukrepa tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu z odstranitvijo vseh enostavnih objektov in drugih predmetov (ki jih našteje) iz zemljišč s parc. št. 111, 222, 333 in 444, vse k.o. ..., najkasneje do 30. 11. 2021 in povrnitev v stanje za namen kmetijske dejavnosti.

15. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi določb GZ, ki predpisujejo postopek inšpekcijskega nadzora.

16. Prvi odstavek 82. člena GZ določa, da v primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. 17. V 79. členu GZ je opredeljen inšpekcijski zavezanec. Po prvem odstavku tega člena je inšpekcijski zavezanec ali inšpekcijska zavezanka v postopku inšpekcijskega nadzora investitor. Če je investitor neznan, se za inšpekcijskega zavezanca šteje zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ali objekta, na katerem se izvaja gradnja. Po drugem odstavku istega člena je inšpekcijski zavezanec lahko tudi udeleženec pri graditvi objektov, ki krši ta zakon. Po tretjem odstavku pa se inšpekcijski ukrepi po tem zakonu izrekajo tudi pravnim naslednikom inšpekcijskega zavezanca in jih zavezujejo.

18. Sodišče uvodoma odgovarja na tožbeni ugovor pasivne legitimacije v upravnem postopku. Tožnik namreč ugovarja, da ni inšpekcijski zavezanec.

19. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik lastnik zemljišč s parc. št. 111 in 222, Republika Slovenija pa je lastnica zemljišč s parc. št. 444 in 333, vse k.o. ..., kjer vse se nahajajo obravnavani objekti in predmeti. Upoštevajoč izjavo tožnika, da sta njegova pravna prednika A. A. in B. B. postavila obravnavane objekte (kar izhaja iz pisne izjave tožnika z dne 23. 9. 2021), je tudi po presoji sodišča tožnik pravilno označen kot inšpekcijski zavezanec, sledeč prvemu v zvezi s tretjim odstavkom 79. člena GZ (in kot ga je opredelil drugostopenjski organ v svoji odločbi), saj se tožnik šteje za inšpekcijskega zavezanca kot pravni naslednik investitorjev. Lastništvo zemljišč, kjer se nahajajo obravnavani objekti, v tem primeru - kot je navedel že organ - namreč ni relevantno. Drži, da se je prvostopenjski organ pri opredelitvi tožnika kot inšpekcijskega zavezanca skliceval zgolj na prvi odstavek 79. člena GZ, kar bi bilo glede na nesporna dejstva, ki izhajajo iz spisa, napačno oziroma pomanjkljivo, vendar je drugostopenjski organ pri obravnavi tega ugovora v pritožbenem postopku v tem delu dopolnil obrazložitev, za kar je imel tudi podlago v tretjem odstavku 248. člena ZUP2. 20. Tožnik nadalje ugovarja, da je prvostopenjski organ neupravičeno širil območje inšpekcijskega nadzora tudi na zemljišče s parc. št. 444, k.o. ...

21. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil inšpekcijski postopek (ki se uvede po uradni dolžnosti - op. sod.) začet na podlagi prijave nelegalne gradnje na zemljiščih s parc. št. 333, 111, 222, vse k.o. ... Na teh zemljiščih je bil opravljen tudi ogled na kraju samem. Po pridobitvi pisne izjave tožnika z dne 23. 9. 2021 pa je prvostopenjski organ ugotovil še, da se nelegalni objekti (točno: ograja) nahajajo tudi na zemljišču s parc. št. 444, k.o. ..., saj je to navedel tožnik sam v navedeni pisni izjavi.

22. Po 2. členu ZIN je inšpekcijski nadzor nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek). Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, ima (med drugim) pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje inšpektor, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi (prva alineja prvega odstavka 32. člena ZIN). Glede na povedano je torej v postopku inšpekcijskega nadzora po zgoraj citiranih določbah GZ prvostopenjski organ mogel in smel upoštevati tudi objekte, postavljene na zemljišču s parc. št. 444, k.o. ..., in v okviru svojih pristojnosti odrediti ukrep tudi za objekt/e na tem zemljišču. Ne drži, da tožnik nikoli ni navedel, da ''sta njegova pravna prednika na zemljišču s parc. št. 444 karkoli zgradila, da se na tej parceli ne nahaja nič, kar bi bilo treba odstraniti.'' Povzetemu nasprotuje že omenjena pisna izjava tožnika z dne 23. 9. 2021, v kateri je v tretjem odstavku na 2. strani najprej navedeno, da ''so s predmetnimi zemljišči oziroma celotnim zemljiščem do reke Kokre (vključujoč tudi zemljišča, ki imajo sedaj parcelne številke 333 in 444, obe k.o. ...) preko 100 let gospodarili in imeli v neprekinjeni izključni in mirni posesti pravni predniki moje stranke''3, ter v petem odstavku na isti strani, kjer je navedeno ''Ograditev celotnih obravnavanih zemljišč4 pa je v preteklosti izvedel pravni prednik moje stranke, pok. A. A., pri čemer je bilo slednje izvršeno predvsem iz razloga, da se zaščiti zemljišča pred odlaganjem nedovoljenih odpadkov in smeti..''. Ker pa se je tožnik sam v svoji pisni izjavi opredelil (tudi) do zemljišča s parc. št. 444 in objektov/objekta, ki se na njem nahaja, organu v tem delu ni mogoče očitati kršitve pravil postopka, ker ni tožnika še dodatno pozval k opredelitvi v zvezi s tem zemljiščem. Tožnik v zvezi s tem zemljiščem še navaja, da je bilo slednje del njegove vloge v postopku za odkup zemljišč pri Direkciji za vode RS, kar na zgoraj povedane ugotovitve ne vpliva. Da gre pri navedbi zemljišča s parc. št. 555 v drugostopenjski odločbi (namesto zemljišča z označbo s parc. št. 333) nedvomno za pisno pomoto, pa potrjuje označba tega zemljišča na ostalih mestih obrazložitve drugostopenjske odločbe.

23. Ob odsotnosti drugih dopustnih dokazov (tožnik je prepozno predlagal zaslišanje prič, kot pojasnjeno zgoraj) tudi ni mogoče slediti zatrjevanju tožnika o izgradnji shrambe za orodje že v 80. letih prejšnjega stoletja, zaradi česar naj bi bile te ugotovitve organa v tem delu vsaj pomanjkljive. Tudi po oceni sodišča je ugotovitev organa, ki se opira na letalska posnetka, v zadostni meri prepričljiva in utemeljena.

24. Se pa sodišče strinja s tožbenim očitkom o nezadostni pojasnitvi neskladnosti posegov s prostorskimi akti. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi v svoji odločbi zgolj povzel 115. člen OPN Šenčur, ki opredeljuje prostorske izvedbene pogoje za gradnjo in posege na kmetijskih zemljiščih, ter delno prilogo 1 OPN Šenčur, ki določa dopustne gradnje na kmetijskih zemljiščih (te so sicer naštete v obrazložitvi drugostopenjske odločbe). Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe pa je izostala konkretna obrazložitev, zakaj določeni enostavni objekti (kot npr. shramba za orodje, kot jo označujeta obe stranki) ne sodijo med objekte, ki so po prostorskem aktu toženke dopustni na kmetijskih zemljiščih, saj objekti niso konkretizirano opisani (npr. pri shrambi za orodje in nadstrešnici niso podane njune dimenzije, pri shrambi za orodje ni jasno, ali gre mogoče za pomožni kmetijsko - gozdarski objekt, ki je kot tak naštet kot dopusten objekt po prilogi 1 k 115. členu OPN Šenčur). Posledično je zato izostala tudi obrazložitev, v čem določeni enostavni objekti (npr. shramba za orodje) ovirajo opravljanje osnovne dejavnosti5. 25. Prav tako ni jasno, kateri objekti se nahajajo na katerih zemljiščih, za to, da bi bil možen preizkus zgoraj povzetega očitka tudi s tega vidika. To ne izhaja ne iz izreka odločbe (kjer so našteta vsa zemljišča, ki so bila predmet nadzora, in vsi objekti ter predmeti, ki jih je treba odstraniti z vseh zemljišč skupaj, vendar brez konkretizacije v tem pogledu), kot tudi ne iz obrazložitve ne prvostopenjske in ne drugostopenjske odločbe, ki je sicer obrazložitev prvostopenjskega organa dopolnila, vendar v tem delu v nezadostni meri. Glede na povedano izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti in je zato nezakonita.

26. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter jo, sledeč četrtemu in petemu odstavku istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj prvostopenjski organ odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka, dopolni ugotovitveni postopek in upoštevajoč njegov rezultat, o zadevi ponovno odloči. 27. Sodišče se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker je bilo že zgoraj povedano zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta, se bo moral pa do njih opredeliti prvostopenjski organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

28. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

29. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena in 4. člen), po katerem se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik (kar v tem primeru velja tudi za pooblaščenca tožnika v tem sporu), priznajo stroški za tožbo v višini 450 EUR, povečano za 22 % DDV, ker je pooblaščenec zavezanec za plačilo DDV, tj. 549,00 EUR.

**K III. točki izreka:**

30. Ker je toženka zasledovala, naj sodišče tožbo zavrne, je v skladu z načelom uspeha v pravdi (154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) sodišče zavrnilo njen stroškovni zahtevek.

1 V pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. 2 Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. 3 Tj. tožnika - izjava je napisana s strani pooblaščenca tožnika v imenu tožnika; 4 Torej tudi zemljišča s parc. št. 444, k.o. ..., glede na prej povzeto trditev tožnika; 5 op. sod.: Sodišče se sicer s toženko strinja, da v izreku odločbe našteti predmeti (kot npr. plastika, stoli, klopce, strešna kritina, itd.) tudi a prima vista nedvomno ovirajo opravljanje osnovne dejavnosti, ki je v tem primeru kmetijska dejavnost, ni pa glede na dosedaj izvedeni postopek jasno za vse v izreku odločbe naštete objekte in predmete.