Jedro

Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF, črtan 4. odst. 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža. S 3. odst. 34. člena ZZVZZ je zavarovancu zagotovljeno nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja vse dokler spet ni zmožen za delo, če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vendar je ta pravica dejansko zagotovljena le tistim zavarovancem, ki so bili v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu ob prenehanju delovnega razmerja in nato kontinuirano vse dotlej, dokler spet niso zmožni za delo. Takšno dejansko stanje pa v obravnavni zadevi ni izpolnjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 20. 5. 2013 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 30. 4. 2013, s katerim je bil zavržen predlog za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo ter posledično zahtevek tožnika na ugotovitev, da je bil začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu tudi od 8. 1. 2013 dalje (I. točka izreka). Z izpodbijano sodno odločbo je hkrati zavrglo tožbo v delu zahtevka na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu od 27. 11. 2012 do 7. 1. 2013 (II. točka izreka) in odločilo, da stroški za zastopanje tožnika bremenijo proračun RS (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodno odločbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Sodišču očita, da ni prebralo vseh predloženih listin, saj je v četrti vrstici šestega odstavka odločbe z dne 13. 6. 2012 zapisano "ponovno bolniški stalež v času hospitalizacije", pritožba pa 20. 6. 2012 neutemeljeno zavrnjena. Meni, da se tožena stranka v vseh ugovorih poslužuje lukenj v zakonu in manipulira. Sodišču predlaga, da zadevo še enkrat preuči, ker se mu godi krivica, saj je oškodovan tako denarno kot zdravstveno. Na operacijo je moral čakati 7 mesecev, njegovo zdravljenje še ni zaključeno in noben izvid ne dokazuje, da je zmožen za delo. Kolikor pritožbi ne bo ugodeno, bo primoran pravico iskati na Vrhovnem, Ustavnem sodišču, v skrajnem primeru pa tudi na mednarodnem sodišču. Pritožba ni utemeljena.

O preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodna odločba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem ter procesnem pravu. V postopku ni prišlo do postopkovnih kršitev iz 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, zaradi česar je potrebno poudariti predvsem naslednje.

V obravnavani zadevi gre za spor o začasni nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu, uživalca denarnega nadomestila za brezposelnost pri zavodu za zaposlovanje. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne prereka izhaja, da se je tožnik na delu poškodoval 21. 7. 2011, da mu je delovno razmerje prenehalo 31. 7. 2011, in da je imel priznano začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu do 30. 6. 2012, ko je bil bolniški stalež iz navedenega vzroka zaključen. Od 1. 7. 2012 do 21. 8. 2012 je bil uživalec nadomestila za brezposelnost in od 22. 8. 2012 do 6. 11. 2012 vključen v obvezno zavarovanje na temelju delovnega razmerja, v času te zaposlitve pa ni bil v bolniškem staležu. Ob pravno odločilnih dejstvih, navedenih v prejšnji točki, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da sta izpodbijani prvostopenjski sklep o zavrženju predloga osebnega zdravnika z dne 25. 4. 2013 in drugostopenjska odločba z zavrnitvi pritožbe, pravilna in zakonita. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo je tako v skladu s 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu od 8. 1. 2013 dalje. Pravilno je razlogovano, da od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, 40/2012; v nadaljevanju ZUJF), črtan 4. odst. 9. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS št. 80/2010 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZUTD) več ni zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža. Hkrati je v izpodbijani sodni odločbi pravilno zaključeno, da v obravnavni zadevi ni izpolnjen niti dejanski stan iz 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZVZZ). Res je sicer, da je s 3. odst. 34. člena cit. zakona zavarovancu zagotovljeno nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja vse dokler spet ni zmožen za delo, če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vendar je ta pravica dejansko zagotovljena le tistim zavarovancem, ki so bili v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu ob prenehanju delovnega razmerja in nato kontinuirano vse dotlej, dokler spet niso zmožni za delo. Takšno dejansko stanje pa v obravnavni zadevi zagotovo ni izpolnjeno. Nobenega dvoma ni, da je bil tožnikov bolniški stalež zaradi poškodbe pri delu dokončno in pravnomočno zaključen 30. 6. 2012, da je bil za tem določeno obdobje uživalec nadomestila za brezposelnosti, nato pa od 22. 8. 2012 do 6. 11. 2012 celo aktivni zavarovanec v delovnem razmerju. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnim naziranjem prvostopenjskega sodišča, da določbe 34. člena ZZVZZ ni mogoče pravilno razlagati niti uporabiti na način, kot meni pritožnik. Torej, da bi lahko zaradi istega vzroka uveljavljal začasno nezmožnost za delo kadarkoli oz. dokler bi obstajale ali se ponovno pojavile medicinske indikacije v zvezi z isto poškodbo, ne glede na to, da v posameznih vmesnih obdobjih začasna nezmožnost na način in po postopku, predpisanim v ZZVZZ sploh ni bila ugotavljana in posledično tudi ni obstajala.

Pravno irelevantno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo z dne 13. 6. 2012, s katero je bila pri tožniku sicer ugotovljena začasna nezmožnost za delo od 9. 6. 2012 do 30. 6. 2012 zaradi poškodbe pri delu, s 1. 7. 2012 pa bolniški stalež zaključen in z drugostopenjsko odločbo z dne 19. 7. 2012 pritožba v zvezi z zaključenim bolniškim staležem, zavrnjena. Odločbi sta pravnomočni, saj sodno varstvo zoper drugostopenjski upravni akt ni bilo uveljavljano. Obrazložitev iz teh odločb v ničemer ne more vplivati na izpodbijana upravna akta, ki sta predmet tega sodno socialnega spora, niti na pravilnost izpodbijane zavrnilne sodbe.

Nadalje je zakonito zavržena tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu od 27. 11. 2012 do 7. 1. 2013. Predlog osebnega zdravnika z dne 28. 11. 2012 za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo od 27. 11. 2012 je bil zavrnjen s prvostopenjskim sklepom št. ... z dne 12. 12. 2012, pritožba zoper ta upravni akt pa z odločbo št. ... z dne 7. 1. 2013 zavrnjena. Ker zoper drugostopenjsko odločbo v skladu s 72. členom ZDSS-1 ni bilo uveljavljeno sodno varstvo v 30 dneh od njene vročitve, sta posamična upravna akta pravnomočna. Za vsebinsko sojenje o tem delu tožbenega zahtevka, postavljenega šele v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 9. 2013 tako ni procesne predpostavke. Tožba v tem obsegu je zakonito zavržena in iz istih procesnih razlogov neutemeljena tudi pritožba.

Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. in 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.