Jedro

Z zapisom, da obdolženi pravnih norm ne spoštuje, sodišče ni prejudiciralo zadevo oz. obdolženca že spoznalo krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, kot neutemeljeno trdi zagovornik v pritožbi. Sklep je potrebno razumeti kot celoto in ker iz sklepa izhaja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, je na ravni utemeljenega suma izkazano tudi, da obdolženec ne spoštuje pravnih norm oz. pravnega reda.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obdolženega A. A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega odpravi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v predmetnem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, izhaja iz vseh dokazov zbranih v predkazenskem postopku ter dokazov pridobljenih tekom preiskave. Te dokaze in njihovo vsebino je sodišče prve stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve (na straneh 3 in 4) izpodbijanega sklepa, v zadnjem odstavku 7. točke obrazložitve pa je pojasnilo tudi zakaj šteje, da je izkazano, da je obdolženec dejanje izvršil v okviru delovanja v hudodelski združbi. Glede na to, da zagovornik razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo obstoj utemeljenega suma, pritožbeno ne izpodbija, ti razlogi pa so po oceni pritožbenega sodišča jasni, razumljivi in prepričljivi, o obstoju utemeljenega suma ni dvoma.

6.Zagovornik sicer v pritožbi zatrjuje, da je v izpodbijanem sklepu o odločilnih dejstvih namreč precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in samimi temi listinami in zapisniki, ker naj bi v 10. točki obrazložitve bilo zapisano "da bo le s priporom moč zagotoviti varnost tujcev, ki naj bi bila močno ogrožena, na kar naj bi kazala do sedaj ugotovljena dejstva, ko naj ne bi bilo poskrbljeno za najnujnejše potrebe tujcev ob prevozu, ker naj bi obd. tujce prevažal v vozilu registriranem za vožnjo zgolj petih oseb, vsled česar naj bi obstajala nevarnost za njihovo življenje in zdravje, tujci pa naj ne bi bili pripeti z varnostnim pasom in neprimerno nameščeni v vozilu". Tak zapis iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, pač pa je bilo navedeno zapisano v 10. točki obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Celju II Ks 1386/2024 z dne 5. 2. 2024 (l. št. 223-225), ki pa ga je Višje sodišče v Celju s sklepom I Kp 1386/2024 z dne 6. 3. 2024 (l. št. 253-254) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ravno zaradi izpostavljene kršitve. Ta kršitev pa je bila s sedaj izpodbijanim sklepom odpravljena, saj se v njem obdolžencu v nobeni točki obrazložitve ne očita, da naj bi prevažal več tujcev, kot je sedežev v vozilu in da tujci niso bili pripeti z varnostnim pasom in neprimerno nameščeni v vozilu. Tako je zagovornik s tem, ko je v obravnavani pritožbi navedel, da gre pri predmetnem sklepu za lepljenko več odločb od katerih se vsaj ena nanaša na situacijo, v kateri je bilo v avtomobilu več oseb kot je bilo sedežev, pravzaprav sam sestavil "lepljenko", ko je enostavno prekopiral navedbe iz predhodne pritožbe.

7.V okviru presoje obstoja pripornega razloga begosumnosti je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je obdolženec tujec, državljan Ukrajine, da ima edino prebivališče prijavljeno v tujini v Ukrajini, da si novega prebivališča izven Ukrajine ni uredil in tako tudi v Republiki Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, da tukaj tudi nima družine, sorodnikov, znancev, premoženja in ne zaposlitve, niti dovoljenja za prebivanje ali kakšno delovno dovoljenje, da je sklepati, da se je na ozemlju Republike Slovenije, nahajal zgolj v tranzitu, in sicer z namenom izvršitve kaznivega dejanja, saj naj bi nekaj ur preden so ga ustavili policisti, na obmejnem bencinskem servisu kupil tedensko vinjeto. Tako je utemeljeno zaključilo, da ga v posledici dejstva, da ga na Slovenijo ne veže prav nič, obstaja upravičena bojazen, da bi v primeru izpustitve na prostost zapustil Republiko Slovenijo in tako postal nedosegljiv slovenskim pravosodnim organom, saj menjuje lokacije, prehaja meje, kriminalno aktivnost izvaja na območju več držav in v okviru hudodelske združbe, zaradi česar je mogoče utemeljeno sklepati, da bi ob njegovi izpustitvi obstajal interes njegove zaščite tudi iz razloga, da se prepreči morebitno razkritje drugih sostorilcev, in bi mu slednji lahko pomagali pri skrivanju in izognitvi kazenskemu pregonu v Republiki Sloveniji, zlasti ker je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje predpisana kazen od 3 do 15 let zapora ter denarna kazen.

8.Zagovornik sicer v pritožbi trdi, da ni nobenega utemeljenega razloga, ki bi utemeljeval ugotovitev obstoja pripornega razloga begosumnosti in sodišču prve stopnje očita, da je v tem delu očitno zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, a pri tem ne pojasni, katera dejstva in okoliščine naj bi sodišče ugotovilo zmotno ali nepopolno, zaradi česar je tak pritožbeni očitek neutemeljen. Prav tako ne drži očitek, da senat ni tehtal ali je mogoče begosumnost pri osumljenem odpraviti z blažjim ukrepom od pripora, npr. z javljanjem na policijski postaji ali določitvijo varščine, saj se je sodišče prve stopnje do tega izrecno opredelilo v drugem odstavku 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa v okviru presoje neogibne potrebnosti pripora. Tako zagovornik sodišču neutemeljeno očita, da ni ravnalo v skladu z drugim odstavkom 192. člena ZKP in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

9.Sodišče prve stopnje je jasno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo tudi zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, pri čemer je kot objektivne okoliščine izpostavilo težo kaznivega dejanja, ki se odraža v višini predpisane kazni tj. od 3 do 15 let zapora poleg katere se izreče še denarna kazen, in način izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je izpostavilo, da naj bi dejanje storil kot član hudodelske združbe, premišljeno, usklajeno, v dobri organizaciji in pričakovanju visokega zaslužka (za zadnji del poti iz Slovenije do Nemčije naj bi bilo deponiranih 1.000,00 EUR, del tega pa naj bi dobil tudi obdolženec).

10.Tudi teh navedb zagovornik konkretizirano ne izpodbija, smiselno pa v zvezi z objektivnimi okoliščinami ponovitvene nevarnosti izpostavlja, da je bil osebni avto obdolženemu zasežen zaradi česar je objektivno nemogoče, da bi ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega dejstva in pojasnilo, da zaseg osebnega vozila obdolžencu ne zmanjšuje njegove ponovitvene nevarnosti, ker naj bi kaznivo dejanje izvršil v okviru hudodelske združbe, v katero je močno vpet. Pritožbeno sodišče s takim stališčem soglaša in dodatno pojasnjuje le, da navedeno kaže na možnost, da bi si obdolženec v okviru hudodelske združbe priskrbel drugo vozilo in z namenom pridobivanja premoženjske koristi nadaljeval s prevažanjem prebežnikov po ozemlju Republike Slovenije.

11.Kot subjektivne okoliščine je sodišče prve stopnje izpostavilo, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje izvršil iz koristoljubja, da naj bi težke življenjske in sociale razmere ilegalnih pribežnikov izkoriščal za pridobivanje lastnega zaslužka, da je pri izvršitvi dejanja pokazal veliko mero vztrajnosti in trdne odločnosti, s tem ko je kljub zavedanju tveganja, da je lahko vsak čas zaloten s strani policije, bil pripravljen storiti takšno dejanje ter da naj bi se na izvršitev dejanja vnaprej dobro pripravil v sodelovanju z drugimi člani hudodelske združbe. Ker je sodišče prve stopnje v tokratnem sklepu konkretiziralo negativne osebne lastnosti obdolženca (koristoljubje, vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost, smiselno pa tudi drznost), so neutemeljeni očitki, da sodišče prve stopnje negativnih osebnih lastnosti obdolženca ni navedlo in da je zato izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen.

12.Sodišče prve stopnje je nadalje zapisalo tudi, da obdolženo početje nedvomno kaže na njegovo nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda oziroma na njegovo osebnost in vedenjske lastnosti, ki so negativne in v nasprotju z zakonom. Zagovornik sicer pravilno izpostavlja, da ni zakona, ki bi določal oz. predpisoval vedenjske lastnosti, vendar zgolj zaradi tega ponesrečenega zapisa ni mogoče trditi, da je sklep nelogičen in napačen. Čisto jasno je namreč, da so pri obdolžencu izkazane osebnostne in vedenjske lastnosti, ki jih je glede na dejanje, katerega je utemeljeno osumljen, mogoče šteti za negativne in da so te lastnosti obdolženca vodile v ravnanja, ki so v nasprotju z zakonom.

13.Z zapisom, da obdolženi pravnih norm ne spoštuje, pa sodišče ni prejudiciralo zadevo oz. obdolženca že spoznalo krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, kot neutemeljeno trdi zagovornik v pritožbi. Sklep je potrebno razumeti kot celoto in ker iz sklepa izhaja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, je na ravni utemeljenega suma izkazano tudi, da obdolženec ne spoštuje pravnih norm oz. pravnega reda.

14.Upoštevajoč navedeno, pritožbene navedbe ne vzbujajo pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu na podlagi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin izkazana resna in konkretna ponovitvena nevarnost.

15.V okviru presoje neogibnosti in sorazmernosti pripora je sodišče pravilno ocenilo, da pri obdolženem ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oz. milejšega omejevalnega ukrepa, tudi predlaganega javljanja na policijsko postajo in položitev varščine ne, ker z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče zagotoviti nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka in varnosti javnega reda in miru ter varnosti tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem. Strinjati se je s presojo sodišča prve stopnje, da bi se v primeru uporabe kateregakoli drugega ukrepa obdolženec lahko vrnil v dosedanje življenjsko okolje, kar bi mu omogočilo, da v zasledovanju lastnih koristi po pridobitvi hitrih in visokih zaslužkov, nadaljuje z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, Republiko Slovenijo pa bi lahko, tudi ob pretnji visoke zaporne kazni, kadarkoli zapustil in se umaknil v matično državo, državo stalnega prebivališča ali drugam v tujino. Nadalje je še dodalo, da bo le s priporom mogoče zaščititi tujce pred ekonomskim izkoriščanjem, iz česar jasno izhaja, da obdolžencu ni v ničemer očitalo, da naj bi s svojim dejanjem ogrožal varnosti ali zdravja ljudi in da torej to ni podlaga za ugotovitev neogibne potrebnosti pripora. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, v katerih zagovornik izpostavlja, da obdolženec v ničemer ni ogrožal varnosti ali zdravja ljudi in Evrope, v katero so bili prebežniki namenjeni, ni mogoče označevati za kraj, kjer sta ogrožena varnost in zdravje ljudi.

16.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

17.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 1386/2024, z dne 19.04.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.1386.2024

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.